V Potočanovo plesno telo so poleg tega presejani še gibalni stereotipi, ki tvorijo sidrišča fragmentiranega zgodbarstva. V njem je zajeta tudi preprosta gibalna enkrat eleganca, drugič prvinskost detajlov, ki se jim koreograf vedno znova posveča. Vse te elemente vidimo tudi v njegovi zadnji predstavi Glej ga zlomka!, s katero je avtor želel narediti določene vrste inventuro dosedanjega dela. V tem pogledu je jasna izbira teme družine, ki jo v predstavi najbolj jasno manifestirajo leseni koluti, središčni scenski, pomenski in koreografski element predstave, ki simbolizirajo domačnost in toplino. Temo družine lahko beremo tudi kot metaforo skupnosti, ki jo vzpostavlja ali je rezultat Potočanovega dela, obenem pa je v predstavi zgrajena s sodelovanjem devetih plesnih statistov ter ne nazadnje s kičastim domačijskim lestencem. Če naslov Glej ga zlomka! v sebi nosi tudi pomensko plast presenečenja, slednje v sami predstavi ni tako presenetljivo materializirano. Predstava je namreč strukturirana kot niz prosto lebdečih situacij, v katerih se zvrsti serija manipulacij s koluti, od bolj statičnih, ki ustvarijo zanimive slike teles, do gibalno dinamičnih, s katerimi se gradijo elementi preprostih zgodb, ki večinoma aludirajo na družinske situacije in odnose. Hkrati se pojavita še dva rekvizita, za ženske izjemno dolg lasni vložek, za moške debela vrv, ki pomensko neobvezno prekineta kolutne scene. Predstava tako naniza cel kup situacij, prizorov in podob z ohlapno strukturno povezanostjo, ki zaradi neselektivnosti pri izbiri prikazanega materiala razvlečejo predstavo. Obenem lučno oblikovanje, ki je usmerjeno v prostor (saj poleg kolutov gradi njegov volumen) in ne na detajle scenskega dogajanja, premalo učinkovito podčrta različnost atmosfer in zabriše potencialnosti prizorov ali ustvarjenih telesnih podob. Avtorska glasba do določene mere funkcionira ilustrativno, saj je ritmično usklajena z gibom, vendar s svojo nemelodičnostjo na drugi strani pomaga graditi zgodbarski teren. Predstava kljub rabi novega rekvizita - koluta pravzaprav ne ustvarja presenetljivo drugačnega gibalnega materiala oziroma ta tvori značilno Potočanovo poetiko, tudi tema družine je obdelana skozi preproste metafore in prvinski humor. Četudi v tem ostaja duh iskrivega humorja in lahkotnosti, ki veje iz (gibalne, scenske in glasbene) celote, je manj osredotočena na glavni Potočanov adut - detajl, ki bi nemara predstavo čvrsto usidral in profiliral.