Iz vsakega gnoja sem poskušala narediti zlato

Študirala je umetnostno zgodovino, primerjalno književnost in psihoterapijo, pri čemer jo je pot med drugim vodila iz Slovenije v ZDA, Veliko Britanijo in na Nizozemsko, od leta 1990 pa živi med Berlinom, Gradcem in Ljubljano, za katero pravi, da jo vedno znova pogreša.

Deluje kot svobodna novinarka, prispevke objavlja v revijah in časopisih Die Zeit, Berliner Zeitung, TAZ, Lettre International, Manuskripte in drugod, napisala je več radijskih iger in ustvarila več kot deset dokumentarno-umetniških oddaj za nemški in avstrijski radio. V zadnjih dvajsetih letih je izdala tudi vrsto pesniških zbirk, predvsem v nemškem govornem območju; nekatere od njih, kot sta Danes in Postaje (obe sta izšli pri celovški založbi Drava), imamo tudi v slovenskem jeziku.

Za njeno humanitarno delovanje in posredništvo med vojno v Bosni in Hercegovini jo je nemški predsednik nagradil z zlatim križcem, avtorice evropskega projekta Ženske z vizijo pa so jo uvrstile med sto najbolj vplivnih žensk v Evropi.

Zbirka kratkih zgodb Vsi moji božiči, v kateri opisujete približno trideset božičnih večerov iz različnih obdobij svojega življenja, je po svoji zasnovi nekoliko nenavadna. Kako je sploh prišlo do njenega nastanka?

Pravzaprav je nastala zelo preprosto: bila sem v Berlinu, povsem sama, kot sem si pred tem dolga leta želela biti, in bil je predbožični čas - ko se vse sveti, ko vsi nosijo pakete z darili in so videti srečni... Hodila sem po mestu, gledala te podobe sreče in čeprav sem dobro vedela, da izza njih v resnici ni vse tako idealno, so se mi nenadoma ulile solze. Ko sem prišla domov, sem sedla za računalnik in začela pisati; to je bil izvorni navdih.

Takoj po novem letu pa sem dobila povabilo na grad Wipersdorf, dobro uro od Berlina, kjer je živela pesnica Bettina von Arnim, kjer sta brata Grimm zbirala snov za svoje pripovedke in kjer je bila že v času Vzhodne Nemčije neke vrste umetniška kolonija. Pred tem so me že večkrat povabili, da bi prišla ustvarjat tja, toda zaradi drugih obveznosti in otrok, ki so hodili v šolo, za kaj takega preprosto nisem imela časa; takrat pa sem se nemudoma odzvala in tam sem nato precej hitro napisala še druge zgodbe o mojih božičih.

Zgodbe v knjigi niso razvrščene kronološko; ste uporabili kak drug ključ?

Z izjemo uvodne si sledijo tako, kot sem jih pisala: en božič mi je priklical v spomin drugega. In reči moram, da imam za nekatere stvari, za dogodke in občutke ob njih, grozljivo dober spomin. Zdi pa se mi, da teh zgodb ne bi zmogla zapisati, če takrat ne bi odšla tja in jih izlila iz sebe - to ni bilo tiste vrste delo, pri katerem bi lahko vsakih nekaj dni ustvarila po eno zgodbo. Pravzaprav jih v času, ko sem jih pisala, sploh nisem imela namena objaviti, saj so zelo intimne; šlo je bolj za nekakšno "osebno čiščenje".

Potem pa ste si premislili?

Nekaj dni pozneje me je obiskala urednica z berlinskega radia, za katerega običajno pripravljam radijske igre ali daljše umetniške dokumentarne oddaje. Pogosto ji prevedem v nemščino tisto, s čimer se trenutno ukvarjam - še zmeraj namreč pišem v slovenščini -, in takoj mi je predlagala, da bi na podlagi teh zgodb naredila radijsko igro. Tako me je pravzaprav ona spodbudila k objavi: igro smo res posneli, interpretirala jo je Eva Matthes, sicer igralka, ki je med drugim nastopila v številnih Fassbinderjevih in Herzogovih filmih, zadnja leta pa pogosto posodi glas mojim igram.

Seveda ta produkcija ni obsegala prav vseh zgodb, večina tistih, ki so bile vključene, je bila nekoliko skrajšanih, prilagojene so bile pač radijskemu mediju. Igra je bila ob tem podložena še z glasbo moje generacije, na primer s skladbami Johna Lennona, Otisa Reddinga in Boba Marleyja. Leta 2001 so jo na božični večer predvajali na vseh nemških radijskih postajah, pozneje tudi na prvem programu avstrijskega radia, in še zdaj jo občasno kje ponovijo.

Tako sem zgodbe pozneje poslala tudi v Slovenijo, in ko se je urednica Nela Malečkar odločila, da jih bo izdala, sem bila tega v bistvu zelo vesela. Kot avtorica sem namreč prisotna predvsem v nemškem govornem območju, tudi tiste moje knjige, ki so izšle v slovenščini, so bile tiskane pri avstrijskih založbah. In nekam nenavaden občutek je, če pišeš v slovenščini, a obenem v slovenskem prostoru s svojimi deli tako rekoč ne obstajaš; če bi ustvarjala v nemščini, bi bilo najbrž drugače.

Seveda pa sem še pred objavo povprašala za dovoljenje otroke in sestro, saj je to vendarle izrazito osebna knjiga. Te zgodbe se nekajkrat nevarno dotaknejo čustvenih robov, zato jih ne bi spustila med bralce, če se člani moje družine, ki se prav tako pojavljajo v njih, s tem ne bi strinjali. No, po izidu mi je sin David napol v šali rekel, da me zdaj lahko toži (smeh).

Priznati moram, da me je neposredna, včasih kar boleča odkritost teh zgodb kar malo presenetila, ko sem jih prebiral. Seveda mnogi avtorji v svoja dela vključujejo razne avtobiografske elemente, toda običajno je to bolj izhodišče za literarno nadgradnjo. Tu pa je kar videti, da gre za neolepšan zapis nekih čustvenih stanj, razmišljanj...

Res je, tu ni ničesar dopisanega, dodanega ali izmišljenega. Tudi se mi zdi, da v nobeni od zgodb ne bi mogla dodati niti enega stavka ali jih kakor koli spremeniti. Podobno se mi dogaja s poezijo - ko pesem enkrat napišem, jo le redko popravljam. In tudi če se morda odločim za kaj takega, se na koncu znajdem pri prvotni različici (smeh). Nekako nisem človek, ki bi se dolge ure ukvarjal z neko pesmijo in jo poskušal izboljšati.

Poezija je bila nekako vaša prva literarna ljubezen, tudi uveljavili ste se predvsem kot pesnica.

Poezija ni bila moja ljubezen. Tuja mi je bila, tako daleč od življenja se mi je zdela. Pravzaprav je nisem razumela. V času moje mladosti smo pravzaprav vsi pisali poezijo (smeh), sama pa sem takrat pisala tudi različne reportaže, predvsem s svojih potovanj po Evropi in Ameriki, pa tudi o raznih duhovnih skupnostih od Šempasa do Londona, ki so zaznamovale tisto obdobje. Nato pa sem s pisanjem za dolgo časa prenehala; preprosto nisem imela časa zase, ukvarjala sem se z otroki in preživetjem, delala sem povsem druge stvari, od urejanja tovarniških biltenov do psihodrame, tajčija in joge, torej terapevtskega dela.

Pozneje pa sem se k poeziji vrnila, nisem mogla brez nje. Začela sem s poezijo in na svoje pesmi sem vedno gledala kot na majhne vulkane, ni šlo drugače, kot da sem jim dopustila, da privrejo na dan. Še danes. Dolgo sem tudi načrtovala, da bom začela pisati prozo, ko bom imela več časa, toda vmes sem ugotovila, da se mi je občutek za jezik in pripovedovanje nekako spremenil. Zdaj ne bi mogla napisati dvesto strani romana, zelo kmalu dobim občutek, da sem povedala, kar sem hotela, in da k temu ni kaj dodajati. Nekoč sem izjavila, da pišem pesmi - in ne česa drugega - zato, ker lahko vmes kuham špagete. Zaradi tega sem se marsikateremu pesniku precej zamerila, ampak hotela sem povedati le to, da sem za poezijo lahko našla čas, ki ga za prozo nisem imela.

Omenili ste, da se vam je jezikovni izraz nekako zgostil; je to morebiti kako povezano z vašim dolgoletnim novinarskim delom, ki po slogovni plati vendarle zahteva neko jedrnatost? Tudi v vaši poeziji, se mi zdi, ni ravno veliko metafor ali zapletenih jezikovnih figur.

Ne vem, ali je razlog zgolj v tem, prej bi rekla, da mi je to prineslo že kar življenje samo. Najbrž sem pač takšna oseba, že kot otrok sem bila precej molčeča in tudi sicer ne znam govoriti "okrog vogala", nikoli nisem bila mojster zapletenega izražanja - tem še danes zavidam - in končno tudi literature, pri kateri čutiš napor, namenjen umetelnosti, ne maram preveč. In dolga leta sem imela s Slovenijo le malo stikov, slovensko sem večinoma govorila samo s svojimi otroki. Vse to in verjetno še kaj drugega je vplivalo na to spremembo.

Kako pa so delovale na vas pogoste selitve in menjave okolja? Po knjigi sodeč imate do tega nekako dvoumen odnos, zaznamovan z nasprotjem med klicem novega in željo po stalnosti.

Dokler sem imela občutek, da se imam kam vrniti, s selitvami in premiki nisem imela težav, ko pa se je v začetku 90. let to spremenilo, sem se počutila nekako izkoreninjeno…

Mislite na obdobje po vašem članku v časopisu Die Zeit, v katerem ste se z nekaj skepse in kritične oddaljenosti ozrli na osamosvojitev Slovenije?

Odzivi na tisto besedilo so bili takšni, kot jih niti slučajno nisem pričakovala - etiketirali so me z ortodoksno komunistko in jugonostalgičarko, prijatelji so se na cesti obračali stran od mene in otrok, čeprav sem bila prepričana, da razumejo, o čem govorim, in da tudi sami mislijo podobno.

Kar sem napisala, ni bilo iz neke nostalgije po Jugoslaviji kot politični tvorbi, saj je bilo jasno, da je bila celota nagnita do te mere, da tako ni šlo več naprej, ampak bolj iz mojih osebnih občutkov do tega prostora in iskrene zaskrbljenosti zaradi takratnega dogajanja v Sloveniji, ko so se začela čez noč sprevračati dejstva druge svetovne vojne in odnos do preteklosti, zagreti komunisti pa so nenadoma postali demokrati.

Nikakor ne idealiziram Jugoslavije, toda vsekakor mi je izkušnja te dežele - ne države - dala marsikaj pozitivnega, imela sem občutek, da so mi njena raznolikost, njene različne kulture omogočile, da sem se tudi drugod po svetu zlahka znašla, in zato na nekdanjo deželo nisem mogla gledati skozi črno-bela očala. In ljudje ne vedo, da ti je, če v zahodnem svetu rečeš, da si z Balkana, marsikaj oproščeno.

V času padca berlinskega zidu sem od blizu opazovala dogodke predvsem v Vzhodni Nemčiji, tam ob denacionalizaciji nihče, ki je kakorkoli koketiral z nacizmom, ni dobil vrnjenega nič, tu pa so takšne ljudi skoraj povzdigovali v heroje - in podobno. In nisem razumela, zakaj se nekateri tako trudijo dokazovati, da smo bili težek "vzhod". Vseeno pa so me strahotne reakcije na ta članek, v katerem sem opisala svoje skrbi, povsem presenetile. Le Drago Jančar, s katerim sva imela sicer povsem različne poglede, je pokazal človeško držo: rekel mi je, Maruša, spoštujem, kar pišeš, čeprav sam ne mislim tako. Bil je edini, ki je to zmogel.

Pozneje ste med vojno večkrat obiskali Sarajevo, tam delali reportaže.

Preprosto sem čutila, da je treba nekaj narediti, pomagati na svoj način. Takrat je bilo Sarajevo veliko bližje Berlinu kot Ljubljani, v prvem so te dogodke zelo živo občutili, tu pa so se od njih kar nekako distancirali. Najbrž je bilo preboleče.

Pravzaprav se tudi v knjigi Vsi moji božiči skozi intimno naravnanost zgodb pogosto rišejo neke politične in družbene razmere.

Čeprav sama sebe nikoli nisem imela za političnega človeka, tudi v mladosti smo bili vsi nekako apolitični. Ob študentskih demonstracijah je na Filozofski fakulteti v Ljubljani visel napis: Za boj proti komunizmu za komunizem... ali nekaj podobnega. Prej gre za to, da skozi te zgodbe, ne da bi ob njihovem pisanju kaj takega nameravala, seva nekakšna pomanjšana različica življenja, to so nekakšne male podobe našega shizofrenega vsakdana, razcepa med željami in realnostjo, v katerega se tako ali drugače ujamemo.

Sta v njih zato prisotna tako neka trpkost kot tudi humor?

Od nekdaj sem živela tako, da sem iz vsakega gnoja poskušala narediti zlato, čeprav mi zdaj to ne gre več tako dobro od rok (smeh).