Trst je norišnica

Veit Heinichen: Trst je sprejel ukinitev meje med Italijo in Slovenijo z velikim olajšanjem. Ljudje so spontano praznovali že takoj isti dan, uradna slovesnost na Škofijah pa se je kakor večina stvari v EU odvijala le za ozek krog izbrancev brez ljudstva. Sem pa izredno vesel, saj je ta padec meje vzel argumente tako italijanskim kot slovenskim skrajnim tokovom. (Foto: Bojan Velikonja)

Je soustanovitelj ugledne založbe Berlin Verlag, po večletnem bivanju v Švici, Parizu in Berlinu pa se je ustalil v Trstu kot svobodni pisatelj. Piše kriminalke, ki veljajo za posebnost znotraj svojega žanra, saj so napisane izjemno lahkotno in duhovito, po drugi strani pa se poglobljeno lotevajo perečih političnih in etičnih vprašanj. Poleg detektiva Protea Laurenitja (katerega ime sovpada z latinskim imenom človeške ribice) je glavni protagonist njegovih del prav mesto Trst. Doslej je izdal štiri romane: Vsakemu svojo smrt, Mrtvi s Krasa, Smrt na čakalni listi in Smrt meče dolge sence, po katerih so v Nemčiji posneli tudi uspešno televizijsko serijo. Roman Vsakemu svojo smrt je v prevodu Žive Verbič izdala založba Pasadena, ki načrtuje tudi prevode njegovih naslednjih romanov.

V enem svojih romanov ste zapisali: "Trst je norišnica." Kako to, da ste se kot kozmopolitski nomadski človek ustalili prav tukaj?

Ni naključje, da so odprti tip psihiatrije začeli prvi uvajati prav v Trstu, kjer je trenutno 240.000 klientov. (Smeh.) Pravzaprav sem imel v mislih sindrom borderline tega mesta, in sicer tako v psihološkem smislu kot tudi glede tega, da je Trst mesto ob meji oziroma celo znotraj njega potekajo najrazličnejše meje, med Severom in Jugom, Vzhodom in Zahodom, morjem in gorami. Tudi sam sem odraščal ob meji Nemčije s Francijo in Švico in mislim, da je meja vedno tudi obogatitev, možnost, da jo prestopiš. - Ko pride kdo k meni na obisk, mu v Trstu rad najprej pokažem pokopališča, ki dobro odsevajo multikulturnost tega mesta, v katerem je sobivalo do 90 različnih etničnih skupin. Tako imamo poleg osrednjega katoliškega pokopališča še britansko, judovsko, grško pravoslavno, srbsko pravoslavno, protestantsko in muslimansko pokopališče. Za Trst je značilna prav ta diverziteta, raznovrstnost. Nihče nima le ene identitete.

Kako to, da ste izbrali prav žanr kriminalnega oziroma detektivskega romana?

Želel sem si pisati o problemih, ki sem jih zaznal na tem stičišču, ki je bilo v zgodovini prizorišče marsikaterega spora. Takšen primer so fojbe. Vsi vemo, kaj se je zgodilo, nihče pa o tem ne piše literarno. Za svoja dela po več let raziskujem podatke, se pogovarjam z ljudmi na obeh straneh in iz različnih okolij, vendar nikoli nisem želel pisati dokumentarne strokovne literature, temveč sem hotel doseči čim širši krog ljudi, ki drugače ne bi razmišljali o tej tematiki. Lahko povem, da so prav moja dela spodbudila nastanek nekaterih literarnih del, ki zdaj govorijo tudi o tej plati zgodovine Trsta.

Zaradi svojega pisanja ste bili deležni tudi ostrih napadov?

Ja, trikrat so me napadli zaradi pisanja o fojbah, sem pa teh napadov v medijih vesel, kajti prišli so s treh različnih strani, kar pomeni, da sam nisem bil pristranski. Napadli so me skrajni italijanski nacionalisti, skrajni slovenski nacionalisti in neka novinarka televizijske postaje RAI, ki se je v pismu označila za "postkomunistko", očitala mi je, da bi vendar moral vedeti, da s pisanjem o tej tematiki lahko povzročim le škodo.

Vaši romani se dogajajo v okolju luksuza, jaht in lepotnih operacij, ki ga ima pod nadzorom mednarodni organizirani kriminal. Res mislite, da ta krog za doseganje svojih ciljev potrebuje tako skrajna in vpadljiva sredstva, kot so umori. Ali ni prav z denarjem mogoče na "elegantnejši" način doseči svoje in odpraviti nasprotnike?

Mislim, da je naivno misliti, da nekateri ljudje, ki v Sloveniji zasedajo pomembne, bolj ali manj vidne stolčke, ne bi bili pripravljeni poseči tudi po teh skrajnih sredstvih in bi se omejevali le na podkupovanje in podobno. Mednarodni organizirani kriminal je ustvaril svoj zemljevid Evrope že v času, ko so se uradniki v Bruslju še učili, kako se nariše paragraf. Prav tako ne smemo misliti, da so člani mednarodnega kriminala le Rusi ali Albanci. Ne, v njegovih vrstah so pripadniki vseh narodov, tudi Slovenci in Avstrijci, običajno ljudje, ki niti ne silijo v ospredje.

Bi lahko rekli, da so vaši romani napisani z veliko mero humorja, da pa so mišljeni "smrtno resno"?

Vsekakor, prav za to gre. Ob tem moram ves čas paziti, da zbranih informacij ne podam preveč očitno, da vse resnične dogodke in ljudi abstrahiram in prikažem v okviru fikcije. Pozoren moram biti na to, da me na podlagi mojih besedil ni mogoče tožiti. Veliko stikov imam med policisti in sodniki. Sprva mi je bilo težko opustiti nekatere klišejske predstave, ki jih imamo o policistih kot neizobraženih ljudeh, potem pa sem srečal med njimi marsikoga z dvema doktoratoma, in to celo iz filozofije ali arheologije, to so ljudje, ki jih zanimajo najrazličnejše stvari in ki tudi veliko berejo. Posebno vesel sem bil, ko sem prejel nagrado Franco Fedeli kot prvi neitalijanski avtor. Nagrado podeljujejo za najboljši kriminalni roman, pri čemer so v žiriji tudi policisti in pravniki, ne le strokovnjaki z literarnega področja. In prav ti strokovnjaki so mi potrdili, da so moji romani strokovno brezhibni.

Ustvarili ste lik detektiva Protea Laurentija, ki ga spremljate skozi vse štiri knjige. Se takšen lik sčasoma osamosvoji, postane nekakšen "alter ego" ali pa se ga avtor preprosto naveliča?

Z Laurentijem imava skupni samo dve stvari: oba prihajava iz zunanjega sveta, ne iz Trsta, on je namreč s Sicilije, in nama je zato dovoljeno izreči marsikatero vprašanje, ki si ga domačini ne bi upali postaviti. Poleg tega pa rad rečem, da zahajava v iste lokale, le da jaz odidem, kakor hitro on vstopi, saj se je razvadil, da mu moram vsakič plačati pijačo. Z njim imam dovolj opravka že službeno, nočem pa z njim preživljati še prostega časa. (Smeh.) Ja, vsekakor se je osamosvojil, seveda pišem tudi druge stvari, z Ami Scabar sva izdala kulinarični vodnik po Trstu z naslovom Mesto vetrov, je pa res, da Laurenti vedno sili v ospredje.