Ni mogoče zanikati, da se "zdravo ambiciozna, zelo delavna in z dovolj energije", kot se je sama predstavila ministrica, v štirih mesecih ni dobro seznanila z zdravstvenim sistemom. V prihodnjih dneh bo dala v javno razpravo Nacionalni plan zdravstvenega varstva, pomemben dokument, brez katerega je Slovenija že od leta 2004.

Njena želja po učinkovitosti jo vodi tudi pri izrabi časa: za intervju si je vzela eno uro. Zato so mnoga vprašanja, med njimi tudi vprašanje o težavah javnega zdravja, ostala brez odgovorov.

Ob nastopu mandata vas je pričakala vrsta še nesprejetih zakonov, poleg njih pa tudi nedokončana zgodba nacionalnega plana zdravstvenega varstva. Napovedali ste, da ga boste pripravili do konca mandata. Pohiteli ste, in vlada naj bi ga obravnavala že februarja.

Pohiteli smo zato, ker brez njega težko delamo. Na ključna vprašanja si moramo odgovoriti dolgoročno, a tudi kratkoročnih segmentov ni mogoče urejati brez njega. Prvi dan sem si postavila to nalogo, saj sem navajena gledati naprej in skozi vizijo udejanjati kratkoročne cilje. Plan pripravljamo od prvega dne mojega mandata, res pa na začetku delo ni bilo tako intenzivno. Po dveh mesecih mojega mandata smo imeli razvojno konferenco o tej temi. Potem smo delo zelo pospešili, delovne skupine niso počivale niti med novoletnimi prazniki. Že v tem času se je izkazalo, kako pomemben je ta načrt, saj smo dobili veliko novih podatkov in prišli do zanimivih spoznanj za delo v prihodnosti. V javnosti o teh aktivnostih nisem želela govoriti, ker je bilo pomembno, da to naredimo v miru.

Mi lahko zaupate nekaj imen, ki sodelujejo pri oblikovanju tega dokumenta? Po mojih informacijah priprava poteka v strogi tajnosti, celo pisci posameznih poglavij ne vedo, kaj delajo drugi avtorji. Je res tako?

Absolutno ni zaprto in ne vem, ali so kdaj na ministrstvu delali tako odprto, kot pripravljamo ta plan. Ne vem, kje ste našli tega, ki vam je to povedal. Dopuščam pa, da se tako počuti, čeprav delamo timsko. Z desetimi ljudmi se dobivamo v moji pisarni, ekipa dela zelo dobro in se medsebojno dopolnjuje. Verjemite, da smo se vsebinsko zelo namučili. V pripravo so bili na podlagi sklepov razvojne konference vključeni vse institucije, strokovna društva in ljudje z ministrstva.

Izredno dobro sodelujemo z Inštitutom za varovanje zdravja (IVZ), intenzivne dogovore smo imeli z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), vključili smo tudi ljudi, ki jih ni doslej še nihče, na primer direktorico Urada za kemikalije dr. Marto Ciraj, tudi dr. Robert Medved, ki se je pred kratkim zaposlil na našem ministrstvu, je zraven. Mag. Tit Albreht iz IVZ je opravil veliko delo, vključili smo celo vodjo službe za evropsko in mednarodno sodelovanje na ministrstvu Zvezdano Veber Hartman, in seveda vse generalne direktorje direktoratov na ministrstvu. Deset ljudi zelo trdo dela in povedali so mi, da doslej na tak način še niso delali.

V mandatu prejšnjega ministra je bil osnutek državnega načrta zdravstvenega varstva pripravljen, vendar precej kritiziran. Ste si pri delu pomagali z njim?

Tega osnutka nisem hotela niti prebrati, ker nisem želela, da bi me bremenil kakšen vzorec. Za izhodišča smo se dogovorili na razvojni konferenci, zakon pa tako ali tako določa strukturo nacionalnega plana.

Napovedujete, da bo dokument že februarja na vladi. Časa za javno razpravo torej ni prav veliko. V četrtek ste se srečali s predstavniki strokovnih institucij, sindikatov, v petek ste plan predstavili še predstavnikom civilne družbe. Je to javna razprava?

Tega dokumenta zelo dolgo ni bilo in nemogoče je, da bi ostali brez njega. Leto volitev je in zato smo tudi časovno omejeni pri vseh dokumentih, ki jih mora potrjevati parlament. Če ne bi bilo te časovne stiske, bi se obnašali drugače. Nisem pričakovala, da bomo pod takim časovnim pritiskom, ampak drugače ne gre. Izbira je samo, ali plan bo ali pa ga ne bo. Zavedam se, da je časa malo, vendar verjamem, da to ne bo škodilo dokumentu.

V četrtek in petek smo predstavnikom zainteresiranih skupin predstavili osnutek plana, tako da bodo imeli boljšo predstavo o njem in se bodo lažje odzvali v javni razpravi o planu, objavljenem na spletnih straneh ministrstva. Želimo, da ima skozi javno razpravo vsa zainteresirana javnost možnost pisno predlagati dopolnila.

V tem dokumentu so opredeljene tudi smernice za podeljevanje koncesij. To sicer ni zakon, a vendarle razkrije, kako bo podeljevanje koncesij potekalo v prihodnosti. Kako?

Upoštevati moramo obstoječo zakonodajo. V planu so predlogi za spremembo in dopolnitev obstoječe zakonodaje zato, da se bodo koncesije lahko izvajale po predpisih. Natančneje bosta to urejala zakona o zdravstveni dejavnosti in o koncesijah. Največ naporov pri obravnavi tega področja je zagotovo povzročila izdelava mreže javnega zdravstva, ampak prav ta kaže pot.

Torej je v planu končno mreža javnega zdravstva?

Ja, brez nje ne gre, to so smernice za naprej. Podeljevanja koncesij ne morem prepovedati, če so z zakonom dovoljene. Vendar se je treba pri tem obnašati razumno, skladno z uravnoteženostjo mreže v Sloveniji. Uravnoteženost in dostopnost do zdravnika je ključno vprašanje, to je vloga ministrstva za zdravje. Druge poti ni. Zato sem ob začetku mandata najprej napisala priporočila županom in direktorjem zdravstvenih domov, ki naj veljajo v tem vmesnem času, v planu bo zapisano, katera zakonodaja se mora spremeniti in kako, naprej pa se bomo ravnali glede na potrebe mreže in se odločali od primera do primera.

Govorite o mreži za primarno ali tudi za sekundarno raven?

Najbolj vprašljiva je uravnoteženost na primarni ravni, zato smo se njej tudi najbolj posvetili. Sekundarno raven je težje podrobno definirati, čeprav imamo koncesije tudi na tej ravni. Seveda bo treba začeti urejati tudi to in tiste d.o.o., ki se ukvarjajo z zdravstveno dejavnostjo. Zato, da bomo izboljšali danes ne najboljše razmere, moramo dopolniti zakon o gospodarskih družbah in zakon o zdravstveni dejavnosti.

Kot ste ugotovili že sami in zato tudi napisali že omenjena priporočila županom in direktorjem zdravstvenih domov, 13 zdravstvenih domov zaradi podeljenih koncesij ne more več opravljati z zakonom določenih nalog. Nastala je škoda. Boste ovadili ljudi, ki so krivi za to?

Beseda škoda je prehuda. Dokazljivo je, pridobila sem mnenja uglednih pravnikov, da je bilo podeljevanje koncesij skladno z zakoni. To ni bilo nezakonito. Seveda mreže javnih zdravstvenih zavodov ne moremo korigirati na silo. Zdravstveni domovi naj sodelujejo s koncesionarji, druge možnosti za zdaj ni. Ni nujno, da so vsi, ki delajo v javnem zavodu, tam tudi zaposleni. Pripraviti pa moramo vse, da se bodo lahko zapolnila mesta, ki so zdaj de facto prazna.

No, pa saj veste, da to ni obveznost koncesionarjev in da niso dolžni, na primer, sodelovati pri dežurstvih. Poleg tega nihče ni zaprosil za koncesijo za izvajanje tako imenovanih "neprofitnih" zdravstvenih programov, kot je na primer preventiva.

V novem nacionalnem planu je velik poudarek prav na preventivi, na ohranjanju zdravja, zdravem načinu življenja. S smernicami nakazujemo, kako je mogoče sedanje stanje izboljšati. Veste, nismo v enostavni situaciji, vendar moramo načrtovati realno. Ni res, da so odnosi med koncesionarji in zdravstvenimi domovi povsod slabi. Poznam več dobrih kot slabih primerov. Kljub vsemu pa obstajajo anomalije, ki jih moramo odpraviti z zakoni. Tudi to, da imamo vse zdravnike v dveh, treh centrih, drugje pa ne. Dolgoročni ukrep bi bil poseg v vpis na medicinski fakulteti, vendar smo se lotili najprej kratkoročnega ukrepa. Za specializante bomo poskrbeli tudi s spremenjenim zakonom o zdravniški službi.

O tem predlogu - po novem naj bi odpravili sekundariat - smo v Dnevniku že pisali. Kandidati se bodo morali zato za specializacijo odločiti čim prej, tudi za zdaj nezaželene kraje, kot so na primer Ravne na Koroškem, Murska Sobota, Brežice, saj bodo sicer ostali brez denarja za preživetje. Torej boste s prisilnim ukrepom zapolnili prazna mesta za specializacije v nepopularnih krajih?

Potrebna je bolj enakomerna razporeditev zdravnikov po Sloveniji, saj je jasno, da bi vsi radi delali le v treh največjih centrih, zato da bodo dobili zdravnike tudi kraji, ki ste jih omenili. Na občinskih ravneh pa bodo morali vzpostaviti prijazne pogoje. Samo s predpisi, brez sodelovanja lokalne ravni, tega ne bomo mogli urediti. Naš cilj je zagotoviti večje število kadrov z licencami po vsej Sloveniji. Pristojnosti za podeljevanje specializacij bo imela še naprej zdravniška zbornica, postaviti pa moramo nekaj novih meril. Prepričana sem, da bodo teh ukrepov veseli tudi specializanti.

Ali veste, koliko zdravnikov primanjkuje v Sloveniji? Številke se gibljejo od 571 do 1400.

Ne vem, ker ima vsaka interesna skupina svojo oceno. Po mnenju ZZZS zdravnikov sploh ne primanjkuje. Zdravniška zbornica navaja številko 571, in tako naprej. Nihče na primer ne pove, da je na nekaterih mestih zdravnikov tudi preveč. Torej govorimo vsi na pamet, brez jasnih argumentov. Zato moramo postaviti merila in mrežo ter se na osnovi tega dogovarjati, kaj kje manjka. Tega pa ne moremo narediti čez noč, to je proces. Verjamem, da to marsikomu ni všeč, ampak ni izbire.

V javni zdravstveni sistem so s svojimi storitvami za dodatna plačila posegle zavarovalnice, ki omogočajo preskakovanje čakalnih vrst. Ministrstvo se na to še ni odzvalo. Zakaj?

Tudi tukaj je precej govorjenja na pamet. Trdim, da nihče nima točnih podatkov o čakalni dobi. Pozanimala sem se pri zavarovalnicah in tudi one jih nimajo. Dokler so čakalne dobe v zvezkih in po predalih, si z njimi ne moremo dosti pomagati. Oblikovati moramo elektronske liste, za katere se bo vedelo, kako se dopolnjujejo in spreminjajo. Zato moramo sprejeti dopolnitve zakona o evidencah in gradivu na področju zdravja in zdravstvenega varstva. Žal ga v tem mandatu zaradi prej omenjenih omejitev v državnem zboru ne bomo mogli posredovati naprej. Ko bo sprejet, bo omogočil dobro evidenco podatkov.

Dostopno javnosti?

Seveda. Pred dnevi sem v.d. direktorice IVZ Nini Pirnat povedala, da so prave evidence za ministrstvo eden ključnih ciljev. Če so v letalski industriji že pred 40 leti znali narediti računalniške čakalne liste in sistem rezervacij, potem to ni tako visoka znanost, da je ne bi mogli implementirati v zdravstvo.

Toda zavarovalnice ne čakajo na sprejem novih zakonov. Svoje storitve, ki so v škodo javnemu zdravstvenemu sistemu, že tržijo.

Mi smo po zakonu odgovorni vzpostaviti enak sistem dostopnosti za vse državljanke in državljane. In to ne bo enostavno.

Pravite, da je javno zdravje v nacionalnem planu doživelo temeljito obravnavo. Inštitucije, ki se ukvarjajo z javnim zdravjem, pa so že več kot leto v pričakovanju reforme, ki jo je direktorica direktorata Marija Seljak napovedala že lani v Bohinju. Poleg tega najpomembnejša inštitucija v državi na tem področju že skoraj dve leti nima direktorja. Zaradi resnosti položaja se je oglasil tudi razširjeni strokovni kolegij za javno zdravje.

O IVZ za nazaj ne vem dosti. Občutek imam, da je v.d. direktorice Nina Pirnat pravi človek za to mesto. Želi nekaj narediti, ima energijo in vizijo. Zelo lepo mi je povedala, da je IVZ centralna informacijska točka za vse, ki potrebujejo vzvode za nadaljnje delo. Dogovorili sva se za nekaj konkretnih nalog. Zlepiti bo morala odnose na inštitutu, saj je vzdušje problematično.

Ob nastopu svojega mandata ste izpostavili dve prednostni nalogi: ureditev javnih naročil in investicij. V pogovoru za Delo ste 13. oktobra lani napovedali, da boste nova podjetja, ki vam bodo pri tem zaradi podhranjenosti kadrov na ministrstvu pomagala, poiskali z javnim razpisom. Potem pa se je zgodila zgodba s Perspektivo, ker "poznate direktorico in ji zaupate". Razumeti morate, da novinarji še posebej ne zaupamo naročilom malih vrednosti.

Ključni cilj je bil pognati gradnjo klinike, ki se je ustavila. Lahko bi še pol leta čakala in ignorirala slabe razmere v stari pediatrični kliniki. Moja želja je bila nekaj premakniti in z razpisom, ki bi se precej zavlekel, to ni mogoče. Zato smo se odločili za naročilo male vrednosti, ki omogoča, da povabim svetovalca, ki ima reference in za katerega vem, da zna delo dobro opraviti. Perspektiva se je zato znašla v položaju, ki si ga ne zasluži. Težko bi namreč našli človeka, ki bi v tako kratkem času toliko naredil.

In mimogrede, naročil malih vrednosti jaz sploh ne podpisujem, to delajo skladno s pristojnostmi direktorji direktoratov in generalni sekretar. Kakor koli, po zaslugi Perspektive se gradnja nadaljuje, od medijev pa je izredno krivično, da ste nezaupljivi do Perspektive, niste pa dvomili, ko so zapravljali 50, 60 milijonov evrov, ko se je gradnja ustavila…

… o ja, seveda smo…

… no, ste, ampak ni bilo učinka. Danes pa je: gradnja se nadaljuje. V Sloveniji ne bomo nikoli dosegli napredka, ne moremo ga doseči, če na dobronamerne legalne poteze reagirate kot v tem primeru. Pomemben je končni cilj: otroci morajo dobiti novo bolnišnico. Povejte mi, zakaj bi iskala stranpoti. Zakaj, če bi bilo veliko bolj enostavno pustiti stvari takšne, kot so, zavite v meglo?

Ali kaj veste o tem, da naj bi SCT v novi kliniki vgrajeval druge materiale, kot so predvideni v načrtu?

Teh detajlov ne poznam, zanje mora skrbeti nadzor.

Ga še vedno opravlja Imos?

Imos je odgovoren, da stvari potekajo skladno s projektom in pogodbo. Nadzor mora delovati v dobro investitorja.

Se motim, če predvidevam, da ste tudi tukaj spremenili dinamiko dela? Vam dajejo sprotna poročila?

Ne, ravno poročil ni! Zato sem poklicala direktorja Imosa, da se v prihodnjih dneh oglasi pri meni. Poročila, ki jih dobivam, niso takšna, kot bi si jih želela. Poleg tega so odpovedali delovna razmerja na Imosu, SCT in ministrstvu vsi prvi nosilci, ki so bili odgovorni za gradnjo nove pediatrične klinike.

Nenavadno. Kaj pa to pomeni?

Ne vem, to bo dodaten zaplet, saj ni tako enostavno najti nekoga, ki bo projekt naštudiral od danes do jutri. Kakor koli, mi bomo od Imosa zahtevali korekten nadzor, ker je za to plačan.

Podjetji SCT in Imos sta gradili Onkološki inštitut, gradita novo pediatrično kliniko, SCT že osem let gradi kliniko za otorinolaringologijo. Lani je SCT na pogajanjih znižal ceno in dobil še gradnjo nove urgence. Se vam zdi normalno, da vse gradbene projekte v zdravstvu dobivata isti firmi?

Vsekakor čudno in nekonkurenčno, samo to lahko rečem.

Aljoši Rojcu, generalnemu direktorju Onkološkega inštituta, ste priskočili na pomoč pri pripravi sanacijskega programa s kar tremi, kot ste rekli, vrhunskimi menedžerji. Med njimi je tudi Gregor Pivec, direktor UKC Maribor, ki je v lanskem letu pridelal približno 1,5 milijona evrov izgube. Je to uspešen menedžer?

Ne poznam natančnih številk. Večina bolnišnic ima težave, vendar je razlika, ali je milijon izgube pri proračunu 100 milijonov evrov ali pri polovici manj. Vsekakor je UKC Maribor bolj učinkovit kot UKC Ljubljana. Uspešnost gospoda Pivca pa se vidi pri vzorno končanih investicijah. Številka, ki jo omenjate, ni pravo merilo za uspešnost. Tudi Rojcu ne moremo podtakniti podedovane izgube, in prav je, da dobi priložnost.

Saj mu ni tega nihče očital. Njegove težave se začnejo z nakupom avtomobila, nadaljujejo pri zaposlovanju, odnosu do zaposlenih, manipulacijah… Tudi sklepi sveta Onkološkega inštituta se ne upoštevajo. Na primer sklep, da bo v sanacijskem programu kratkoročni kadrovski plan, ki ga ni bilo, pa je bil sanacijski program vseeno sprejet. Ali pa sklep z 8. novembra, da se na naslednji seji razčisti, kdo je napisal odgovore, ki jih je ministrstvo poslalo na Onkoliški inštitut, potem pa jih preklicalo. Tega predsednik sveta Onkoliškega inštituta ni dal na dnevni red.

Na Onkološkem inštitutu je razrvana atmosfera. Podrobnosti ne poznam, lahko pa razložim zaplet s poslanimi in preklicanimi odgovori. Prvi dan, ko sem prišla na ministrstvo, mi je Janja Križman, prejšnja vodja PR-službe, prinesla izjavo, ki so jo že poslali na Onkološki inštitut. Toliko izkušenj z investicijami že imam, da sem vedela, da to, kar tam obljubljajo, ne bo šlo. Bilo je le prazno leporečenje. Zato sem v tistem trenutku naredila veliko galamo, ker ne dovolim, da iz ministrstva odhajajo informacije brez argumentov. Prepovedala sem, da se s takšnimi praznimi obljubami izpostavljamo v javnosti. Dokument smo preklicali, že pred tem pa ga je prof. Battelino posredoval naprej, saj ni mogel vedeti, kaj se je dogajalo na ministrstvu.

Ste ugotovili, kdo ga je napisal, in ste tudi ukrepali?

Ne vem, s kom vse si je Križmanova pomagala pri tem odgovoru na oddelku za investicije. Lahko vam pa povem, da je bil to eden od ključnih razlogov za marsikatero kadrovsko zamenjavo na ministrstvu. Če ne bi imela izkušenj, bi to sprejela, misleč, da službe na ministrstvu delajo korektno. Mislim, da je prejšnji minister veliko očitkov na svoj račun dobil prav zaradi tovrstnih obljub, ki so mu jih pripravili njegovi sodelavci.

Prav pri Onkološkem inštitutu se je že nekajkrat izpostavila odgovornost članov sveta. Ali veste, da so predstavniki ministrstva v svetu javnih zavodov, enako kot pri gospodarskih družbah, "odškodninsko odgovorni sami in odgovarjajo upnikom pravne osebe, katerih člani organa so, z lastnim premoženjem? Ker odgovarjajo z lastnim premoženjem, niso dolžni zagovarjati stališč ministrstev, iz katerih prihajajo, pač pa se odločajo po lastni presoji". To mnenje je prišlo s finančnega ministrstva.

Člani nadzornih svetov so skladno z zakonom o gospodarskih družbah odgovorni s svojim premoženjem in so zato v svojih odločitvah včasih bolj preudarni, velikokrat pa tudi ne. Nisem še slišala za deset primerov v Sloveniji, da bi morali zaradi napačnih odločitev, na primer, dati hišo. Eno je zakon, drugo pa zakon v življenju. Ne glede na to pa za delo svetov zavodov potrebujemo izjemno veliko usposobljenih kadrov.

Ne zavedajo se svojih odgovornosti in dolžnosti, niti tega ne, da bi morali ministrstvo obveščati o tem, kaj se v svetih dogaja. Ker nisem zasledila kakšnih večjih učinkov svetov, bomo imeli v kratkem srečanje z vsemi predsedniki svetov zavodov, na katerem jim želim povedati pričakovanja in tudi, kako bi izboljšali svoje delo. Tam, kjer nekaj zaškriplje, je treba takoj ukrepati.

Predsedniki svetov javnih zavodov in tudi direktorji so večinoma ljudje s političnim prepričanjem, ki je blizu vladi. Sveti pa so zato, ker je v njih več članov ustanovitelja, glasovalni stroji. O kakšni profesionalizaciji se torej pogovarjava?

Prav zdaj pripravljam celovito obnovo svetov. Pri imenovanju iščem takšne ljudi, za katere vem, da so učinkoviti. Vendar mi zmanjkuje ljudi, saj naj bi bil eden samo v dveh svetih. Prej je bil na primer Jurij Klepec (nekdanji vodja pravne službe, op.p.) v šestih svetih zavodov. Pa še kakšen tak se najde. O imenovanju direktorjev po politični pripadnosti pa se ne strinjam z vami. Direktorji, ki dobro delajo, ostajajo. Podpisala sem že nekaj soglasij za ponovno imenovanje na primer direktorja Psihiatrične bolnišnice v Idriji, pa Splošne bolnišnice Novo mesto. Ne morem reči, da ni nihče iz koalicijskih vrst, ni pa pravilo.

Onkološki inštitut je doživel slavnostno odprtje, čeprav gradnja še ni končana. Kaj je z nadzidkom oddelka za radioterapijo?

Poznam to zgodbo. Razpis je bil razveljavljen, pripravili bomo novega, a vsega hkrati ne moremo. Saj veste, končali smo razpis za nevrologijo, zaključuje se razpis za opremo na pediatriji, čaka nas tudi ORL, ki jo bomo morali vzeti pod drobnogled.

Se vam ne zdi nenavadno, da je Zavod za rehabilitacijo sezidal in opremil novo hišo, ne da bi se enkrat samkrat zapletel v afero?

Za to potrebuješ samo prave ljudi in voljo, da se investicijo zaključi v predvidenem roku, ne pa da jo odpreš zato, da bo v neskončnost molzna krava. Ta vozel je v Ljubljani res težko razvozlati.

Pravite molzna krava - koliko denarja je odšlo nenamensko in kam oziroma komu?

Težko rečem koliko. Pravilo je, da vse, kar se gradi čez rok, dodatno stane. Kadar pa gre čez rok nekajkrat, se začnejo aneksi brez konca.

Decembra so revmatologi na ministrstvu vložili prošnjo za skupinsko koncesijo. Kdaj in kako jim boste odgovorili?

Pogovarjala sem se tako z dr. Tomšičem kot tudi z vodstvom UKC Ljubljana. Obojim smo svetovali, naj se izogibajo skrajnostim in naj poskušajo najti skupno rešitev. Mi jo bomo upoštevali.

Kaj pa je s študijo primerljivih praks v EU, ki ste jo naročili, da bi videli najboljše organizacije specialistov na sekundarni ravni, ki si želijo v zasebno prakso? Ste že našli model, po katerem bodo specialisti želeli delati v javnem zavodu?

Vse vrste idej smo iskali in ugotovili, da je veliko študij že narejenih, tudi avstralska študija obstaja. Modeli so bolj ali manj jasni, zato nove študije ne bomo iskali. Skupina ljudi bo odšla v Veliko Britanijo in se tam spoznavala z njihovo organizacijo zdravstvenega sistema.

Ker ravno omenjate Veliko Britanijo, sem se spomnila Tonyja Blaira, ki je večkrat posegel v proračun, vzel kakšnih 300 milijonov funtov obrambnemu ministrstvu in jih namenil zdravstvu. Ste vi predlagali kaj podobnega?

Ne, nisem. Rezerve imamo na primer v investicijah, ki so primer neučinkovite porabe denarja, in še nekaj je takih področij. Sva se pa dogovorila z ministrom Erjavcem, da bo obrambno ministrstvo primaknilo 2 milijona evrov, da bomo lahko nabavili nove inkubatorje za vso Slovenijo, ne samo za oddelek za intenzivno nego in terapijo novorojenčkov ljubljanske porodnišnice.

Denar, ki nam je ostal, pa bomo porabili za nabavo nekaj novih CT-jev, ki jih potrebujejo bolnišnice po Sloveniji. Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki plačuje zdravstvene storitve, ima nominalno večji proračun. Z njimi se dogovarjamo, katere programe je treba okrepiti - na primer zobozdravstvo, ortopedijo… Dogovori še niso podpisani, vendar se dogovarjamo.

Se vam zdi, da so drage diagnostične naprave, na katerih dela največ osem ljudi, dovolj izrabljene? Država enako drage naprave kupuje tudi za UKC Maribor, kjer bo najbrž enako.

Vedno več je kroničnih nenalezljivih bolezni, kamor sodi tudi rak. Zato potrebujemo UKC Maribor, saj UKC Ljubljana in Onkološki inštitut ne bosta zmogla oskrbeti vseh bolnikov. Poskrbeti pa moramo, da bomo imeli dovolj ljudi, ki bodo s to opremo delali. Težave imamo z zaposlenimi, ki niso motivirani, ker si želijo zaslužiti več.

Direktorji bolnišnic že nekaj časa opozarjajo, da njihovi zdravniki popoldan delajo pri drugih delodajalcih, ker zakon prepoveduje, da bi z njimi sklenili pogodbo za delo v matičnih ustanovah. Boste ukrepali?

Kratkoročni ukrep bo prinesel zakon o zdravniški službi. Iščemo možnosti, da bi zdravniki z veseljem in motivacijo za plačilo delali v javnih zavodih tudi zunaj delovnega časa na resursih, ki tam že obstajajo. Ta ukrep je res potreben. To ne pomeni, da želimo zavirati zasebni sektor, a tudi sami moramo znati kaj zaslužiti.

Pogajanja o višjih plačah zdravnikov in zobozdravnikov so po novem letu zastala.

Nadaljujejo se, zato smo se, vsaj za zdaj, izognili temu, da bi se splošni stavki pridružili tudi zdravniki. Dogovori s sindikatom zdravstvene nege in Fidesom pa so zelo kvalitetni.

Kdo nadzira cene v zdravstvu?

Ves finančni nadzor ima Zavod za zdravstveno zavarovanje. Nadzorov, tako finančnih kot upravnih, je predvsem premalo. Poleg tega niso učinkoviti, saj po nadzoru niso mogoče sankcije.

No, mislila sem na cene krvi in krvnih derivatov, ki so se v zadnjem letu močno zvišale. Zanima me tudi, kako je mogoče, da ZZZS na primer novomeški bolnišnici za operacijo sive mrene plača nekaj več kot 500 evrov, samoplačniku pa v bolnišnici zaračunajo nekaj več kot 800 evrov.

V Novem mestu je cena tržna in jo bolnišnica oblikuje na osnovi fiksnih stroškov in predloga tima izvajalcev. Očitno bolnišnica poskuša svoje storitve prodati.

Denarja, s katerim farmacevtske firme omogočajo izobraževanje zdravnikom, zavodom za zdravstveno varstvo in IVZ pa normalno delovanje, torej tiskanje publikacij itd., je veliko. Področje sponzoriranja je pri nas neurejeno. Denar jemljejo vsi, pri nekaterih posameznikih pa se to izkoristi za njihovo diskvalifikacijo. V zadnjem obdobju je bila takšna žrtev bivša v.d. direktorice IVZ Ada Grom Hočevar, prof. dr. Pavel Poredoš pa je v ponedeljek odstopil z mesta predsednika komisije za razvrščanje zdravil. Lahko ministrstvo postavi pravila igre?

Pravila so že zdaj jasno postavljena, treba bo samo poskrbeti, da se bodo dosledno izvajala.

Če bi bilo ministrstvo vaše podjetje, kaj bi spremenili?

Ministrstva ne moremo enačiti s podjetjem. Tudi sama sem morala narediti miselni premik. Ministrstvo zasleduje višje cilje in zato deluje drugače. Vzpostavlja pogoje za javno zdravstvo, kar pa ne pomeni, da učinkovitost ni pomembna.

Torej je bila slaba učinkovitost na ministrstvu tista, zaradi katere vas je že na začetku mandata bolela glava?

To je res treba doživeti. Tukaj se diha drugače. V podjetju ni niti enega človeka, ki ne bi bil polno obremenjen. Danes je tako tudi na ministrstvu, saj ljudje ne štejejo več delovnih ur, prostih dnevov in niti praznikov. Upam, da mi nihče ne zameri, da je tempo malo drugačen.

Če bi vam premier danes, ko ste delo ministrice že spoznali, še enkrat ponudil to mesto, bi sprejeli njegovo ponudbo?

Kljub vsem velikanskim težavam bi ga. Vidim, da lahko nekaj naredim, čeprav se včasih znajdem v situaciji, ko je preveč odprtih vprašanj. Ampak delo mi je vseeno v veliko veselje.