Dnevnik.si
- Top iz rubrike
- Zadnje objavljeno
- Preberite tudi
Poglej fotogalerijo
Leta 2006 je povprečen prebivalec Slovenije pridelal 431 kilogramov odpadkov. Leta 2004 je pridelal 417 kilogramov odpadkov. Smetišča pa postajajo prepolna. (Foto: Matej Povše)
To je končna cena pospešene industrijske proizvodnje, trgovine, potrošništva, marketinga, videza, proizvajanja vsiljenih potreb in seveda embalaže. S problemom smeti, ki so v zadnjem času pritegnile pozornost slovenske javnosti s primeroma Neaplja in gorenjskega zaselka Tenetiše, se dandanes soočajo skorajda vse slovenske občine. Predvsem to velja za največje. Ljubljanska deponija na Barju se bo predvidoma napolnila do leta 2013, še manj pa imajo časa v Mariboru.
Stalna začasnost
Si predstavljate tono odpadkov? Kaj pa 120 ton? Toliko, namreč 120 ton smeti, mesto Maribor proizvede na dan. Vse stare mariborske deponije so zaprte, ker so jih že zdavnaj napolnili do vrha. Svoje smeti zato balirajo v bale podobne oblike in velikosti, v kakršnih lahko vidimo ležati na poljih povito seno, te pa potem odvažajo na začasno odlagališče v vasi Dogoše. In tam se kopičijo. V treh letih so nastale tri več kot sto metrov dolge, približno osem metrov visoke in kakih petdeset ali še kak meter več široke skladovnice bal s smetmi. V vsaki od treh skladovnic je približno 45.000 ton smeti, kar pomeni, da se ena napolni v dobrem letu. V teh dneh pripravljajo teren, da bodo lahko začeli polniti vmesne dovozne poti. Priprava terena pomeni navoz 25-centimetrskega sloja gline, na katerega pride sloj filca, nanj pa vodoneprepustna folija, po kateri izcedne vode iz smeti odtekajo v kanal, od tam pa v lokalno čistilno napravo. "Najprej jih moramo prečistiti sami, ker bi bile neprečiščene prevelik šok za centralno čistilno postajo," razloži Vilibald Šabeder, vodja odlagališča. Šele v Dogošah sem, na kraju samem, dojel, kako smelo je bilo dejanje ameriškega izvedenca, ki sem ga nekaj dni prej v dokumentarni oddaji o neki kalifornijski deponiji in čiščenju izcednih voda videl popiti kavo, narejeno iz prečiščenega izcedka. Redko izpričana vera v znanje je bila to.
Dogoše so vas, ki sodi pod Mestno občino Maribor in je od središča mesta oddaljena približno deset kilometrov. Odlagališče je bilo sprva mišljeno kot začasno, vključno s tem, da bi nakopičene bale v zadnji fazi prepeljali drugam. Ta ideja je padla v vodo. Bale bodo ostale, naj bi jih pa v prihodnosti zasuli. "Seveda smrdi, še posebno poleti, tako da ne moreš odpreti oken niti sušiti perila. Ljudje, ki živijo v neposredni bližini, dobijo sicer neko odškodnino, vendar pa smrdi tudi do mene, ki živim dva kilometra stran, pa ne dobim nič," je sprijaznjeno z razmerami ob zgodnjepopoldanskem pivcu pri Bobru, malem gostinskem obratu, ki deluje neposredno pod vznožjem kakih deset metrov visokega varovalnega smetiščnega nasipa iz zemlje, svoj položaj orisal krajan z že dolgo ne popravljenim zobovjem. Smrad smetišča niha, odvisno od tega, katero zračno maso ti posamezna sapica prinese pod nozdrvi. In skrajnosti silijo na bruhanje. "Ljudje govorijo na pamet, ker si smradu ne predstavljajo," je navrgel drugi. V Dogošah je res tako, kot da bi nekdo poleg vas že tri leta stalno prdel. Da pa bo mera polna, pa imajo tudi čistilno napravo za mestne odpadne vode, te pa znajo poplaviti, kar pomeni, da ljudi na dvorišču pričakajo fekalije, toaletni papir, uporabljeni vložki in podobno veselje. Na spletu sicer naletite na 400 kvadratni metrov veliko novogradnjo, ki se ponuja za famoznih 700.000 evrov, kar bi lahko navedlo na misel, kot da prodajalci in kupci računajo na to, da bo občina držala obljubo in smetišča v kratkem ne bo več oziroma da bo tam, kjer so zdaj kupi smrdečih bal, nekoč res prelep park. A realnost je menda vseeno drugačna. "V Dogošah ne morete prodati parcele po tržni ceni, ker tam smrdi po gnilih jajcih," je povedal mariborski nepremičninar.
Leta 2004, ko je bil dogovorjen program komunalne ureditve Dogoš, ki je bil sklenjen z mestno občino, se je zdelo, da so Dogošani svojo žrtev solidno zbarantali. Program je fascinantno podroben. Poleg tega, da so se z občino dogovorili, da jim generalno uredi kanalizacijsko omrežje in da so gospodinjstva oproščena plačila priklopa nanj, so izposlovali še številne cestne odcepe, pločnike, kolesarske steze, semaforizirali oziroma uredili križišča, ceste preplastili z asfaltom, okoliške poljske ceste pa utrdili z gramozom, zgradili ograje, hitrostne ovire, javno razsvetljavo, avtobusna postajališča in končno postajo avtobusa mestnega prometa. Gospodinjstva so oproščena tudi plačila stroškov čiščenja odpadnih voda na čistilni napravi, poleg tega so jim obnovili nogometno igrišče in zgradili potrebne dodatne prostore po zahtevah nogometne zveze, zgradili športno ploščad za nogomet in košarko, napeljali plinovod, dogradili osnovno šolo, vrtec in zdravstveno ambulanto, lokalni gasilci so dobili plačana dežurstva, bojda so jim priznali tudi ureditev kapelice in pa mesečne odškodnine, ki so takrat znašale po 10.000 tolarjev na prebivalca. No, danes, po letih življenja v smradu, večina bržkone obžaluje sklenjeni dogovor. Še posebno poleti, ko čemijo v svojih hišah in si ne upajo odpreti oken.
Strokovnjaki so sprva sicer obljubljali, da smeti v balah ne bodo zaudarjale, a se je na odlagališču začela dogajati enostavna stvar. Bale v spodnjih vrstah so zaradi teže onih, ki so jih naložili nanje, popokale. Čeprav v Mariboru zadnja leta ločeno zbirajo odpadke in jih sortirajo v sortirnici, je v balah, ki jih vozijo v Dogoše, še vedno obilo biološkega odpada, ta pa seveda gnije. Uprava odlagališča sicer poskuša marsikaj. Za velike ventilatorje, podobne snežnim topovom, ki stojijo ob robu odlagališča, gospod Vilibald razloži, da so neke vrste veliki osveževalci zraka, ki pršijo vodo s sredstvom, ki naj bi razgrajevalo smrad. Nekateri jim pravijo tudi parfumerji.
Gospod Ljubomir Knez iz mariborske komunalne direkcije je že na pogled stvaren možak, ki se zaveda problema, rešitev pa vidi v gradnji regijskega centra v Ormožu, kjer naj bi začeli odlagati mariborske smeti po letu 2009: "In pa seveda v tem, da se res discipliniramo in odpadke začnemo zbirati po ločenih frakcijah. Gre za to, da uporabne snovi z recikliranjem vrnemo v ponovno uporabo, na drugi pa, da zmanjšamo volumen odpadkov in nevarnostni potencial deponiranih odpadkov. Ta je najbolj pereč problem. Glejte, če v isti koš vržemo konzervo in olje ter papir s tem umažemo, ta ni uporaben za recikliranje, papir, embalaža in podobni odpadki pa zavzamejo ogromno prostora. Za stanje zavesti gre in v tem pogledu smo v velikem zaostanku za razvitimi. V skandinavskih deželah ljudje konzerve celo perejo, preden jih dajo v koš za odpadke." Maribor namreč že ima sortirnico, v kateri odpadke ločujejo po frakcijah. Cena za sortiranje kubika smeti je 4,34 evra, kubik smeti tehta približno 0,8 tone, cena za to, da Mariborčani tono svojih smeti odložijo na kakem drugem smetišču, je pa trenutno okoli 90 evrov. Za primerjavo povejmo, da je v avstrijskem Gradcu cena za tono leta 1985 znašala približno 20 evrov, leta 1993 140 evrov, medtem ko danes znaša 160 evrov. Predelava odpadkov je nujna predvsem zaradi zmanjševanja količine smeti in ne toliko zaradi kulta reciklaže, pridobivanja energije oziroma racionalnejše rabe surovin. Glavni problem je degradacija prostora zaradi kopičenja smeti.
Smetišče iz višje lige
Odločneje so se problema lotili v Celju, zadnja leta menda najhitreje razvijajočem se slovenskem mestu. Potem ko so do leta 1960 zapolnili kotanje v neposredni bližini mesta, so začeli smeti voziti na Golovec, konec sedemdesetih pa so se preselili na tretjo lokacijo, Bukovžlak, ki neposredno meji na sedanji spominski park Teharje in jezero cinkarniškega odpada. Domobranci, odpad in odplake. Drugače kot v Ljubljani, kjer so prav tako v šestdesetih v soseščini deponije zgradili elitno naselje Murgle. "Zakaj ravno Bukovžlak, bi najbolje vedeli takratni krojilci politike v Celju, a dejstvo je, da sta bila v neposredni bližini že cinkarniško odlagališče sadre (jezero) in odlagališče žlindre štorske železarne. Pomembno dejstvo je tudi, da je lokacija zunaj urbanega naselja, a še vedno na območju Mestne občine Celje, hkrati pa ni preveč oddaljena, le kake štiri kilometre, poleg tega v neposredni bližini ni stanovanjskih hiš," se glasi občinska razlaga lokacije.
Celjani v vsakem primeru prehajajo v višjo ligo. V teh dneh čakajo na dovoljenje, da spravijo v tek obrat za sortiranje in predelavo odpadkov, vključno s kompostarno za biološki odpad. Nova lokacija za odlaganje je dno velike kotanje pod planotico, se pravi v neposredni soseščini stare deponije. To je isti dan kot naša ekipa obiskala tudi petčlanska romska družina iz Kočevja. Bolj ali manj rekreativno, brez resnejših namenov, je povedal šef. "V bližino Celja sem šel pogledat neki avto, vendar je zanič, pa smo se ustavili, da še malo pobrskamo." Dva predšolska otroka, mladenič in mladenka sredi dvajsetih ter naš sogovornik so v kartonsko škatlo z vseh strani smetišča prinašali predmete z vsebnostjo kovin, za katere so presodili, da se jih da unovčiti. Kup tisočih zamaškov gaziranih pijač jih recimo ni zanimal, zato pa so pobrali sleherno žico. "Za kakih deset ali morda dvajset evrov bo. Ta posel je vedno slabši. Ne pustijo nas na smetišča, čeprav vam zagotavljam, da bi iz tega kupa tukaj nabral za novo hišo. Na Vrhniki, kjer je na smetišču vedno veliko železa, imajo kamere in alarme," je potožil mladi Kočevar. Revolucija žre svoje otroke in Rome. Pionirje ločevanja odpadkov se izrinja iz posla.
Čeprav okolica jezera na Bukovžlaku velja za degradirano okolje, je tam nekaj zelo solidnih hiš, med njimi tudi novogradenj, ki že na pogled izdajajo graditelje z idejo presežnikov. Če jezero ne bi veljalo za zastrupljeno, česar sicer ne kaže in od daleč kar vabi, da se iz dnevne sobe vržeš v vodo za nekaj zamahov, bi bila to lahko izjemna lokacija. Tudi bežen pogled na dvorišča hiš tik ob obrežju daje misliti, da mora biti lokalna folklora v tem domnevno degradiranem okolju precej zanimiva. Če ima Bukovžlačan dva avtomobila, naj bosta oba iste znamke, tipa in barve. Po navedbi Prekmurca, ki biva v bližini deponije, zasmrdi le občasno, pa še za to bolj sumi cinkarno kot deponijo. Smradu v zraku dejansko ni čutiti. No, okoli leta 1990 je bilo drugače. Krajane so pestile podobne tegobe, kot jih danes preživlja živelj v Dogošah, in prebivalstvo je zahtevalo, da se deponija zapre. Takrat je bila ekološko neurejena, na njej pa so odlagali tudi vsebino greznic z območja s 50.000 prebivalci. Si predstavljate radost? Izcedne vode so se zbirale v kotanjah ob deponiji in odtekale v bližnji potok. Situacija, ko si podata roko narava in skrajna človeška umazanija. Kombinacija, ki naj bi navrgla modo belih nogavic.
Prepovedano kajenje na igrišču za golf
"Ljudje na vasi nekoč niso imeli odpada. Ta je bodisi končal na gnoju ali pa so ga pokurili v peči. Na neki način je šlo tako naprej tudi v mestih, dokler pač ni prišlo do ukinitve številnih individualnih kurišč na trda goriva. Začetek zbiranje odpada je bil tako v pretežni meri zbiranje pepela, z razvojem smo pa prišli v čase, ko je večina embalaže nepovratne. Nekoč se je olje točilo v steklenice, prav tako mleko, danes pa tega ni več. Pa tudi ta embalaža ne bi bila taka težava, če bi ljudje dosledno ločevali odpadke. Moderna plastika je izjemno čisto gorivo. Vendar se to ne dogaja oziroma je odnos do odpadkov različen. Podobno kot v Mariboru tudi v Ljubljani opažamo, da so bolj dosledni prebivalci stanovanjskih hiš, prebivalci blokov pa precej manj," je na vrhu ljubljanske deponije razpredal gospod Valter Nemec, namestnik direktorja Snage. Kot dodaja, je cena odvoza smeti pri nas prenizka; višji stroški odvoza bi ljudi prisilili, da bi se bolj potrudili pri ravnanju z lastnimi smetmi. Ljubljana, ki dnevno pridela več kot 300 ton smeti, trenutno polni svoje predzadnje polje, kar pomeni, da tovornjaki odlagajo smeti na vrh enega od petih desetmetrskih ali višjih gričev, ki so zrasli v zadnjih 20 letih. Ogromni bagri z železnimi konicami na kolesih jih teptajo in zasipajo z odpadnim pepelom iz toplarne. Pod tem kupom je že pripravljena površina za zadnje polje, ki pa bo, kot smo že omenili, prav tako polno do konca leta 2013. Zakaj ne gredo bolj v višino, če je problem s prostorom, smo se seveda vprašali. Zaradi statike in vizualnih vplivov na barjansko okolje, odgovarjajo naši gostitelji. Lokacija odlagališča ljubljanskih smeti po omenjenem letu še ni znana. Kot nam v svoji prezaposlenosti na hitrico pojasni agilni Mitja Praznik, pomočnik direktorja Deponije nenevarnih odpadkov Barje, odgovoren za investicije in hkrati tudi za odlagališče nenevarnih odpadkov Barje, kot se obiskano prizorišče uradno imenuje, je v pripravi projekt gradnje predelovalnice odpadkov. Načrt je enostaven in zanimiv. Smeti bi iz tovornjaka najprej šle v postopek drobljenja in sejanja, ki bi jih ločil na organske in neorganske. Ker so organske načeloma težje, hkrati pa tudi bolj drobne, bi na vrhu sita ostajale neorganske, s čimer bi se odpad ločil na dve najbolj uporabni frakciji. Biološki odpad bi šel v nadaljnji postopek razgradnje brez prisotnosti zraka, ki bi se dogajal v 5000 kubičnih metrov velikih reaktorjih, kjer bi iz njih nastajala bioplin in zdrizasti pregniti ostanek. Tega bi v nadaljevanju procesa stisnili, da bi izgubil vodo in bi iz njega dobili suho maso za sežig. Po njem bi ostal samo še pepel in samo ta bi polnil deponijo. Lahki nebiološki odpadki bi se obdelovali še bolj enostavno. Ko bi jih prečistili, zdrobili in stisnili, bi postali gorivo. Bojda super gorivo za cementarne. Razpis za gradnjo tega obrata bo menda objavljen že letos poleti.
To, da bi ta relativno obsežen in drag postopek obdelave volumen odpada zmanjšal na četrtino, lahko razumemo kot še en pomenljiv argument za vtis, da glede smeti splošna panika ne bi bila odveč. Morda pa bi bilo treba uvesti obvezo, da vsak državljan enkrat na pet let vsaj za uro obišče svojo lokalno deponijo in se prepriča, da možnost, da se bo človeštvo utopilo v lastnem dreku, ni zgolj metafora. Glede na to, da je Slovenija z dojemanjem problema v zaostanku, bi bilo treba spremembo v glavah povzročiti pospešeno oziroma prej, kot jo pričakuje gospod Vilibald iz Dogoš: "Gre za vprašanje generacij. Moja hčerka, ki je v vrtcu, ve, da je ločeno odlaganje odpadkov pomembno, starejši pa se tega še ne zavedajo." Če torej pred svojo stanovanjsko enoto ne vidite zabojnikov za ločeno zbiranje odpadkov, jih zahtevajte. Če nič drugega, to resno krni ugled vašega kraja bivanja.
Vse pa kaže, da je na prvotnem delu ljubljanske deponije, tistem, ki meji na prizorišče avtosejma, mački rep uspelo ujeti. Na devetmetrskih nanosih smeti je zraslo igrišče za golf. Idejo za ureditev igrišča je predstavil Aleš Babnik, ki sicer pravi, da ideja originalno ni njegova, saj je po Evropi več takih igrišč, ki so nastala na cenenih zemljiščih, kot so deponije. Mu je pa v pravem trenutku uspelo povezati dva momenta. To, da je zemljišče opuščene deponije, mimo katerega se je vsak dan vozil domov, samevalo, in to, da je iz časopisov zaznal, da graditelji predora Šentvid jamrajo, da ne vedo kam z odpadnim gradbenim materialom. Ob takojšnji podpori tedanje županje Simšičeve, ki se resnici na ljubo v predvolilni kampanji s tem ni preveč hvalila, se je z upravo Snage dogovoril o najemu zemljišča za dvajset let, z graditelji predora pa, da so kamione preusmerili na nekdanjo deponijo. V dveh letih so navozili približno meter debelo plast gline in gradbenega odpada, prek katerega je prišla zemlja, na njej pa vzniknila travica. Smradu niti ni oziroma je kvečjemu občasen, je pa na igrišču še vedno prepovedano kajenje, saj se procesi tvorjenja plinov pod površjem še niso povsem umirili. Potencialna nevarnost, da bi kakega golfista s cigaro v ustih namesto nadejanega zadetka luknje presenetila eksplozija oziroma bi se pod njim vnel požar, še vedno obstaja. Tako je torej na 40 let starih smeteh. Za Dogošane je pot do golfa še dolga.
Fotogalerija
Smeti pod Slovenci
Komentarji