James Kelman: škotščina iz kleti

James Kelman (Foto: Bojan Velikonja)

Škandalozni Bookerjev nagrajenec - to nagrado je dobil za roman Kako pozno, pozno je bilo, ki je preveden tudi v slovenščino namreč piše po stvarnem nareku ulice, njegov jezik je transkripcija posameznikovih misli, ki niso lične in knjižne, temveč surove in neposredne. Kot je povedal tudi sam, je glas podaril marginalizirani skupini ljudi, škotskemu delavstvu, ki medli nekje pod svetovljanskim meščanstvom s prostornimi, zloščenimi stanovanji, kjer se po televiziji namesto nogometnih tekem predvajajo umetniški filmi.

Ta nekulturni, rezkavi, pivo grgrajoči glas iz kleti podaja neobdelano resnico slehernika, ki se dan za dnem zaletava v preživetje. Dejstvo, da največ napetosti povzroča prav ta glas, je nadvse povedno: ta glas je tudi danes, v časih sijoče demokracije, manjvreden, kot takšen pa si ne bi smel izboriti prostora med platnicami knjig. Pa si ga vendarle je. Četudi je bil Kelman v svojih literarnih začetkih, pisati je začel pri dvaindvajsetih, neštetokrat zavrnjen, sta ga srečno naključje in primerna socialna klima zavihtela na čelo škotske renesanse osemdesetih in devetdesetih let, ob napredujočih oprimkih globalizacije pa je njegova politična angažiranost, ki se vzpostavlja skozi njegovo prevratno govorico (ki je prevratna zgolj v razmerju do tradicije, ne do stvarnosti), postala pomembna evidenca regionalnega. Tovrstnim notranjim monologom glasu ne posoja z vzvišene ali sočutne pozicije, po tem nima potrebe, ta vidik je bil nekoč tudi njegov vidik, dokler se ni pri približno tridesetih letih vpisal na univerzo, se je preživljal kot voznik avtobusa in se v življenju pač znašel.