Nekaj tednov kasneje sem prebiral njegovo kolumno, kot da se ni nič zgodilo, in se na ves glas smejal. Na drugi strani telefonske žice sem zaslišal krohot.
"Sem te prestrašil, ne?" in potem hitre strele o tem, da so že bili primeri, ko je kdo umrl in potem čez nekaj dni ponovno vstal. "Se zgodi, vse je zapisano." Ne, nobene luči ni videl na koncu tunela. "Vsega se spominjam, ampak veš, mislil sem, da sanjam." Iz tedna v teden je do minulega petka objavljal najbolj pametne časopisne kolumne v državi. Spotoma je napisal še knjigo, ki ji je dal avtobiografski naslov Knjiga mrtvih. Izdal je knjigo kuharskih receptov. Ustrezno avtorju je to kuharska knjiga, kakršne svet še ni videl. Na veliko je kuhal, jedel, pil, ljubil, pisal in, dokler je šlo, kadil. Zorko je živel na sposojenem času in kakšno življenje je to bilo.
Svet časopisnega pisanja je urejen prostor, v katerem veljajo stroga pravila. Zorko je kršil vsa. Tam, kjer je predpisana vljudnost, je bil nespoštljiv. Strogo resnih vprašanj se je lotil kot iger na srečo. Lepo ukrojene plaščke vsake ideologije je obrnil okoli, jih razparal po šivih, na hitro skrpal nazaj in navlekel na njihove nosilce, da niso vedeli, kje se jih glava drži. Še tako veličastno zastavljen visokoleteč govor se je v njegovih koščenih rokah sesul v prah, iz katerega je bil narejen. Velikih in majhnih neumnosti se je lotil s pedantnostjo kliničnega patologa, najprej je previdno rezal in potem vsekal počez in do bridkega konca. Bil je pravičen egalitarist. Papeži, predsedniki, kralji, bogati in močni so ponosno stali v isti vrsti in iz nje odkorakali poklapani in smešni.
Proti vsem je obrnil moč ironije brez cinizma. Cinizem je pomanjkanje vrednot, ironija je močno orodje, ki tudi v najbolj mučnih okoliščinah zna ločiti dobro od hudega in se postavi na stran dobrega. Zorko je znal ločiti dobro od hudega in nikoli se ni zmotil. Bil je piker, zajedljiv, tečen, neznosen in nikoli hudoben. Nikoli si ni dal nič dopovedati, nos je vtaknil v vsako stvar, ki se ga ni tikala, ni znal popustiti in ni odnehal. Nad vsemi standardi, zunaj vseh okvirov, trdno usidran na tleh vsakdanje politike je iz tedna v teden opravljal svoje delo. Ko ni mogel več hoditi, je prebral vse časopise, poslušal vsak radio in gledal vse televizije. In potem napisal tisto, zaradi česar ljudje vzamejo časopis v roke ali prižgejo radio. Zato, ker je Zorko nekaj napisal.
"Freigeist," je enkrat odgovoril na vprašanje, zakaj se lahko dotakne vsega in se ga nič ne prime. Svoboda brez duha je kraljestvo vulgarnosti, duh brez svobode pa traparija. Oboje skupaj je dalo najlepše strani radijskega in časopisnega žurnalizma v briljantni slovenščini.
Marko Zorko je bil radijski in časopisni novinar. Rodil se je leta 1944 in v ponedeljek umrl na Golniku za emfizmom. Vzel nam je tudi zadnje zadoščenje. Pogreba ne bo. Telo je volil v znanstvene namene, duha je vzel s sabo. Adios.