Izzivalna mladoletnica in tragični pedofil

V predstavi Lolita, pri kateri je za priredbo romana poskrbela Ira Ratej, zrežirala pa jo je Andreja Kovač, sta se na odru Mestnega gledališča ljubljanskega z vlogama Humberta in Lolite spoprijela Boris Ostan in Iva Krajnc. (Foto: Miha Fras)

Beseda "lolita" že dolgo tako v realnem življenju kot tudi v neskončni seriji erotične in pornografske produkcije označuje "mlado žensko, najpogosteje najstnico, s prezgodaj oziroma premočno razvitim spolnim nagonom, ki postane pogubna za starejšega grešnika", kot je to na primer opredelil ameriški profesor filma in literature Constantine Santas.

Knjigo so doslej že dvakrat prenesli na filmsko platno in v takšni ali drugačni priredbi večkrat uprizorili na gledaliških odrih. Zgodbe o Loliti so se zdaj lotili v Mestnem gledališču ljubljanskem, v katerem bodo predstavo Lolita nocoj premierno uprizorili na velikem odru - v režiji Andreje Kovač in novi priredbi hišne dramaturginje Ire Ratej. V vlogi naslovne junakinje bo nastopila Iva Krajnc, profesorja Humberta pa bo odigral Boris Ostan.

Od cenzure do uspešnice

Rusko-ameriški pisatelj Vladimir Nabokov (1899-1977) je bil rojen v plemiški družini v Sankt Peterburgu (v njej so govorili tri jezike, mali Vladimir pa je govoril in pisal v angleščini prej kot v ruščini), ki je po oktobrski revoluciji emigrirala najprej v Anglijo in potem v Nemčijo (v Berlinu so Vladimirjevega očeta umorili ruski monarhisti, ker je skrival vodjo demokratske stranke). Leta 1940 se je Nabokov preselil v ZDA; kot lepidepterolog (metuljeslovec) je najprej dobil službo v Ameriškem prirodoslovnem muzeju, kmalu pa je postal tudi profesor primerjalne in ruske književnosti na Wellesley College.

Med potovanjem po ZDA je leta 1953 v angleščini napisal roman Lolita, za katerega pa ni našel ameriškega založnika; ta je nato leta 1955 izšel v Parizu, in sicer pri založbi Olympia, ki je izdajala tudi pornografsko literaturo. Lolita je izšla v nakladi 5000 izvodov, ki so bili hitro razprodani, medtem ko se kritika zanjo ni zmenila, dokler je ni Graham Greene v intervjuju za londonski Times označil za najboljši roman leta. Britanski cenzorji so sklenili zaseči vsak izvod Lolite, ki bi prišel v Veliko Britanijo, a je kljub temu sledila še angleška izdaja, ki pa je založnika Nigela Nicholsona stala politične kariere. Decembra 1956 je roman prepovedalo francosko ministrstvo za notranje zadeve, prepoved pa je veljala dve leti oziroma do ameriške izdaje leta 1958 pri založbi G. P. Putnam’s Sons. V ZDA je bila Lolita prava uspešnica, prva knjiga po V vrtincu, ki je bila po treh tednih razprodana v 100.000 izvodih.

Zagatna ljubezenska zgodba

"Lolita, luč mojega življenja, ogenj mojih ledij. Moj greh, moja duša. Lo-li-ta: konček jezika napravi tri kratke korake po nebu in se ob tretjem zadene ob zobe. Lo. Li. Ta." Zagata, v katero roman Lolita zapelje bralca, je velika, polna nasprotujočih si občutkov. Humbert Humbert, protagonist in pripovedovalec zgodbe, je s svojo ljubeznijo do dekliških izbrank med devetim in štirinajstim letom, "ki nekaterim urečenim potnikom, ki so dvakrat ali še večkrat starejši od njih, razodenejo svoje pravo bistvo - ne človeško, temveč nimfično", vse prej kot pristni gentleman iz moralno neoporečnih petdesetih let prejšnjega stoletja. Je pedofil in odvratnež, a hkrati tudi inteligenten, razgledan, očarljiv in sentimentalen mož srednjih let. Njegova strast do dvanajstletne Lolite (sicer po imenu Dolores Haze, ki jo izmenično imenuje tudi Dolly, Lola, Lo ali L), ki ni v romanu opisana prav nič vulgarno ali pa senzacionalistično, je pojasnjena kot posledica njegove pubertetniške ljubezni do neke Annabel Leigh, ki je prezgodaj umrla za tifusom.

Zgodba se odvija skozi hudomušno pisavo, prepolno literarnih aluzij, besednih iger, ponekod postavljeno v vzvišen način, drugod spet nabito s humorjem in ironijo; Nabokov je izbiro sloga temeljito preudaril, redkokje ubira tragičen ton, saj bi bil ta ob precepu, v katerega je ujet glavni lik romana, tudi povsem odveč. Skozi njegovo pripoved spoznamo vdovo Charlotte Haze, Humbertovo najemodajalko v majhnem novoangleškem mestecu Ramsdale in Lolitino mater, s katero se Humbert poroči le zato, da lahko postane integralni del Lolitinega življenja. Charlottino odkritje dnevnika, v katerega Humbert vestno zapisuje odtenke svojega paralizirajočega poželenja, odpre Pandorino skrinjico grozot, ki so obenem metafora za plitko kulturo tedanjega zahodnega sveta in za zlagano naprednost tamkajšnjega šolskega sistema in vzgoje. Po Charlottini nenadni smrti v prometni nesreči se za malo, a dotlej že izkušeno Humbertovo pastorko prične spolno suženjstvo. Osamljena, prestrašena in zaradi materine smrti globoko žalostna sprejme življenje pod Humbertovimi sprijenimi pogoji: po stalni menjavi motelov, raztresenih po državi, se ustalita nekje v Novi Angliji, kjer jima vlogi očeta in hčere odlično uspevata, Humbertovo posesivnost pa nekateri prepoznavajo celo kot tradicionalno strogost starša "stare Evrope".

Lolita se kmalu zatem zaplete z režiserjem šolske predstave Clarom Quiltyjem, sicer tudi pedofilom in pornografom, s katerim oblikujeta načrt za njeno navidezno ugrabitev, ki ga tudi dosledno izpeljeta. Lolita šele po nekaj letih obnovi stik s Humbertom: izkaže se, da je poročena z nekom tretjim, noseča in v velikih finančnih dolgovih. V zameno za denarno podporo je primorana izdati ime svojega nekdanjega ugrabitelja, ki jo je po tistem, ko je zavrnila sodelovanje v enem izmed njegovih pornografskih filmov, vrgel na cesto. Razočarani Humbert nato poišče Quiltyjevo bivališče in svojega tekmeca ubije, kazen za svoj zločin poravna v zaporu, Lolita pa medtem umre pri porodu.

Nabokovu je uspelo uhoditi pot drugačnih ljubezenskih zgodb, prepričljivo in drzno je opisal "pokvarjeno" ljubezen (celo tako prepričljivo, da so mnogi verjeli v resnični obstoj Humberta, ga iskali in tudi "našli"), ne da bi bralcu odvzel razumevanje "obče človeškega in po svoje nespremenljivega življenja".

Od Kubrickovega filma...

Kljub uspehu romana v ZDA so hollywoodski producenti svetovali režiserju Stanleyju Kubricku, ki se je prvi lotil filma po tej predlogi, naj ga rajši posname v Angliji in ga tja tudi umesti. Scenarij je napisal sam Nabokov, kar na 400 straneh, vendar je Kubrick od tega ohranil "le 20 odstotkov". V romanu bralec že zelo dobro pozna profesorja Humberta in njegovo ozadje, mentalne navade in predvsem njegovo obsedenost z "nimfetami", še preden ta spozna Lolito, Kubrickov film (1962) pa se začne tam, kjer se roman konča, namreč z umorom profesorjevega "dvojnika" Clara Quiltyja.

S takšnim filmskim začetkom pa je tudi sam lik profesorja Humberta drugače opredeljen: kot Lolitin očim in ljubimec je profesor Humbert v romanu obenem grešnik in žrtev, diabolična pošast in ubožec, medtem ko je pri Kubricku predvsem tragikomična žrtev; ne toliko pokvarjeni 40-letnik, ki je zapeljal nedolžnega otroka, kot pa šibek odrasli, ki se je pustil zapeljati "pokvarjenemu otroku", kot je motiv Lolite že leta 1959 opisal pisatelj Robertson Davies. Kubrickov Humbert (James Mason) je ubogi revček, igrača v rokah male Lolite (Sue Lyon) in njenega resničnega ljubimca Quiltyja, ki se poigrava s Humbertom. Lolita je vpeljana kot mala zapeljivka, ko pa se njen obraz v protikadru izmenja s figuro Frankensteina iz Fischerjevega filma, je to dovolj zgovoren namig na to, kdo je resnična "pošast" v filmu. James Mason je sicer odličen v vlogi profesorja Humberta, vendar ga zasenči Peter Sellers kot Quilty, ki kot Humbertova nočna mora poskrbi za imenitne trenutke črnega humorja v filmu.

... do slovenske uprizoritve

Kot je ob predstavitvi nocojšnje premiere v Mestnem gledališču ljubljanskem pojasnila njegova direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor, sta incest in zloraba otrok pogosti temi sodobnih odrskih in filmskih del, kar je bil tudi eden izmed razlogov, da se je njen predhodnik Boris Kobal skupaj z dramaturginjo Iro Ratej odločil za postavitev Lolite na njihov oder. Kot je pojasnila Ratejeva, je pri priredbi romana črpala predvsem iz samega besedila Nabokova ter njegovega scenarija za Kubrickov film, manj pa iz drugih, sicer številnih dramatizacij.

Po mnenju Ratejeve se Humbert kaže za absolutno tragičen lik, zato je stremela k ohranitvi njegovega sveta želja in razmišljanj, obenem pa tudi "dragocenega pisateljevega humorja". Pri tem je izhajala tudi iz zavedanja protislovnosti v sodobnem svetu, kjer se prek oglaševanja, lepotnih tekmovanj in mode "ponujajo" vse mlajše in vse bolj izzivalne deklice, obenem pa je v javnosti zaznati tudi vse močnejšo občutljivost za spolne zlorabe, ne nazadnje tudi tiste v krogu družine.