Pomičnost besed

Primož Čučnik (Foto: Jaka Adamič)

Verz raste v pesem zdaj z epskim zaletom, se razmahne in razraste v dolgih, kot morje počasi valujočih, močno ritmiziranih periodah, drugič spet usiha in izginja v kratke, odrezane, eliptične in skrivnostne lirske drobce, se zdaj približa tradicionalnim pesemskim in kitičnim formam, kakršna je sonet, ter se ujame v rimo, drugič spet zbeži, si išče in iznajde, kot prosti verz, iz sebe sebi lasten in enkraten krhek lik. Pesnjenje, upovedovanje pesmi, polno zastrte vedrine in otroškega čudenja, včasih igrivo in humorno, le redko z ironijo in odkrito angažirano, sega od preprostih, vsakdanjih dogodkov, prizorov iz urbanega in podeželskega življenja, intime doma v naslovni pesmi, prek "spominjanja" nedoživete preteklosti v Priročniku za sanje, oživljanja naključno najdenih fotografij, vživljanja v osebe na njih (takšna je pesem Moški in mladenič s tropskim ozadjem, katere verz podarja naslov pričujočemu razmišljanju o zbirki), do pesniške samorefleksije v pesmi Kaj je poezija in do spraševanja o razmerju med idejami in stvarmi, o stalnosti sprememb, o minljivosti in smrti, ki, tiha in temna, nemi kot ozadje za vsem.

Zbirko uvaja in ji daje osnovno intonacijo diptih Dva fragmenta, druga pesem v njem poje: "Nestabilna je naša situacija." Čučnikova pesem je svetla pesem o fragmentarnosti in negotovosti, nebogljenosti našega zadrževanja in domovanja v svetu, pod nebom, na zemlji. Pesem o nesklenjenosti in nesklenljivosti, o nedokončanosti in nedokončnosti našega prebivanja, kljub njegovi končnosti in prav zaradi nje. Neulovljivosti prebivanja. Je pesem majhnih premikov in zamikov, komajda zaznavnih prehodov in zabrisanih prelivov. Pesem prelomov, ki jih neprenehoma povzročajo nepričakovani vdori drugega in drugačnega, tujega v lastno. Vdori neznanega v znano. In hkrati pesem odpiranja znanega neznanemu. Pesem srečevanja znanega in neznanega, stikanja in dotikanja tujega in lastnega. Pesem V manjših mestih pravi takole: "Še se zgodi, da presenečeno obstanemo./ Še se zaganjamo v neznano."

V razmiku, ki se razgrinja med znanim in neznanim ter ki najeda tako lastno kot tuje v njuni medsebojni sprepletenosti, se razpira prostor naselitve pesmi. Pesem, beseda pesmi, vsakokrat znova in na novo, drugače vzgibana iz razmika, priklicuje mik in odmik, bližino in daljavo, skrita sovpadanja in nepremostljive razlike med njima. Njuno razhajanje in shajanje. Njun dotik. Pesem Ideje in stvari poje: "Ves svet v vzgibu, tem, nevezanem…" Ves svet pesmi izrašča iz razmika. Dotik razmika besedo pesmi vzgiblje v gibanje, v premikanje. Pomičnost besede, njeno dogajanje, je v priklicevanju razmika.

Dogodek pesmi je dotik.

Zadnja pesem v zbirki nosi naslov Stari zemljevidi in nova območja. Poezija je sočna pomičnost besed. Besede so stari zemljevidi. Ko s prsti drsimo po njih, dotik odpira nova območja. Še neodkrita. Neznana.