Z nami se danes poigrava amoralni nasprotnik

Svet zame tudi ni neki organigram, ki bi ga znal izmeriti v njegovi zgradbi, ampak ga vidim bolj kot igro vetra v pesku. 

Vsestranski ustvarjalec torej, ki ni znan le po svojih navihanih brkih, ampak tudi po globoki občutljivosti do sveta, s katero je zaznamovano njegovo delo vse od prve, zdaj že skoraj legendarne pesniške zbirke Mushi, mushi (1971) naprej. Pred dvema letoma je za svoj življenjski opus s področja literature prejel Prešernovo nagrado, le nekaj mesecev zatem je z romanom Zmagoslavje podgan osvojil kresnika, a živahnost njegovega ustvarjanja - poleg 16 pesniških zbirk je doslej izdal tri romane ter štiri zbirke esejev in kratke proze - ne popušča: zdaj se je znova vrnil k svoji prvi literarni ljubezni, poeziji.

Zbirka Izkušnje z daljavo, s katero ste nominirani za Dnevnikovo fabulo, je izšla v istem letu, ko ste za svoj roman Zmagoslavje podgan prejeli nagrado kresnik. Se vam torej zdi, da ste zadnje čase, kot se reče, v dobri pisateljski formi?

Očitno sem takrat bil (smeh). Pogosto rečem, da je navdih, ki ti ga jezik dá in dopusti, nekakšen blagodar, in zato sem lahko le vesel, da me še ni pustil na cedilu. Sem se pa po knjigi Izkušnje z daljavo vrnil k pisanju poezije in znova vstopil v tisti prostor svobode, ki sem ga že nekoliko pozabil, saj je od moje zadnje pesniške zbirke, V živi zob, minilo več let. Vmes sem se pač dolgo ukvarjal z romanom Zmagoslavje podgan in nato še s to knjigo, tako da sem se po tem premoru počutil, kot da bi začel s poezijo čisto na novo. Želim pa si, da bi se še kdaj vrnil h kaki daljši obliki, če mi bo to uspelo.

Na kaj mislite s prostorom svobode?

Predvsem na dejstvo, da te poezija ne prikuje k mizi tako kot daljša prozna forma, pri kateri moraš biti vendarle bolj discipliniran. Pesem lahko zasnuješ med vožnjo s kolesom ali na sprehodu po gozdu, v besede pa jo preliješ, ko se ti za to ponudi primeren trenutek. Pri prozi pa moraš vzdrževati določen ritem pisanja, sicer je po daljšem premoru težko nadaljevati; ostati moraš v stiku z razvojem zgodbe, ohranjati to dvojno življenje literature in realnosti, v katerega te zgodba zapelje.

To verjetno še najbolj izrazito velja za pisanje romanov.

Pri romanu brez tega sploh ne bi šlo. Ko začneš pisati zgodbo, se morda res počutiš kot njen gospodar, toda ko te začne ta voditi s svojo notranjo logiko in energijo, ko se ti osebe v njej uprejo in začnejo živeti po svoje, jim moraš nekako slediti. Iz gospodarja postaneš neke vrste služabnik. In kar je tako čarobno pri prozi, je prav ta sreča, da lahko preko literature pomnožiš svoje eno in edino življenje. Nekoč sem se posmehoval tistemu, kar navadno imenujemo identifikacija z osebami v romanu, šele pozneje mi je postalo jasno, kako globoka je moč, ki jo ima mimezis, "posnemanje", zaradi katere se začneš istovetiti z izmišljijo, ki nima nobene veljave v realnosti, ampak je neko vzporedno vesolje, nastalo iz drobnega mehurčka. Kajti ravno za to namreč tudi gre: zgodba te mora nekako premotiti v poistovetenje, sicer ne pride do očiščenja, katarze.

Razumem, poezija je v tem pogledu najbrž bolj neposredna...

Poezija je neke vrste petarda, bomba, nekaj, kar preprosto eksplodira. To je nekakšna ekstatičnost, ki mora zajeti celoto sveta v peščici besed - in če ne eksplodiraš v svet, v smislu preseženja samega sebe, pesem nima prave moči.

V zbirki Izkušnje z daljavo je šest zgodb, ki so razmeroma dolge, zdi se celo, da bi se lahko vsaka od njih razširila v samostojno knjigo.

V primerjavi z mojo prvo knjigo kratke proze, Reševalec ptic, kjer so bile zgodbe res kratke, sem se v tej želel lotiti novelete, skoraj novele, ker teh še nisem pisal in me je preprosto zanimalo, kako v žanrskem smislu deluje taka oblika. In res je tudi, da bi lahko iz vsake od njih začel razvijati romaneskno zgodbo, če ne bi ostal privržen samo osrednjemu liku oziroma neki premeni v njegovem življenju. Zgodbe so se nato dejansko izpisale v dolžini ene pole, nekako tako, kot sem si predstavljal na začetku.

Knjige kratkih zgodb so si med seboj zelo različne. Nekatere so preprosto zbir med seboj nepovezanih kratkih zapisov, pri vaši knjigi pa je kar očitno, da se zgodbe med seboj dopolnjujejo in vzpostavljajo neki širši okvir. To je morda še najbolj opazno skozi časovni lok, ki ga zarisujejo: prva zgodba se dotika časa malo pred drugo svetovno vojno, nato pa bralca postopoma vodite proti sodobnosti, zadnja je denimo postavljena v čas tranzicije...

Drži, knjiga je res zasnovana na tak način.

Bi torej lahko rekli, da je to pravzaprav "roman v preobleki", ki sicer nima tiste klasične zgradbe, a ga določa neka temeljna enovitost, ki se nahaja v teh zgodbah - imajo sicer različne protagoniste, a so vpete v isti prostor?

Ne morem, da se ne bi strinjal. V določenem smislu je to res roman, seveda pa to ni nekakšna saga, ki bi imela epski lok, bolj gre za podajanje okruškov skozi časovne zareze, morda duhovnozgodovinske premike, ki jih ugledamo le od daleč, ne v neki tesni povezanosti, ampak ravno skozi to razsekanost. Zaradi tega sem si tudi želel, da bi bila vsaka od zgodb v žanrskem pogledu drugačna - ker so vpete v različne duhovnozgodovinske okvire, to zahteva tudi drugačno pisavo in zapis. In ta lok, ki se vzpostavlja od prve zgodbe, v kateri gre za služenje neki odrešiteljski ideji, do zadnje, ki je neke vrste trda kriminalka o prizadetem, s strani nekega drugega časa izkoriščenem človeku, kaže tudi vedno večje poplitvenje, osiromašenje sveta.

Videti je, da ste knjigo skrbno načrtovali! Kaj je v ozadju tega načrta?

Morda se mi ta načrt v celoti šele zdaj razkriva za nazaj (smeh). Vendar je res, da sem si stvari predstavljal nekako tako. Kar pa se tiče ozadja: prav pri zgodbi Štef, ki se nahaja v sredini te knjige in je postavljena v obdobje Jana Palacha in okupacije Češke, sem se zavedel krhkosti spomina na te dogodke - tisto, ob čemer se je oblikovala moja generacija, vrednote, na katerih smo stali, za današnjo mlado generacijo ne pomeni ničesar, spomin na to je čisto pozabljen. Z grozo sem se zavedel, da je to tista neznanska lahkost bivanja, ki jo opisuje Kundera, in da je ta svet dejansko "obseden od pozabe". Temu sem se hotel na neki način upreti, kajti zdi se mi, da smo ljudje kljub vsemu nasledek, potrditev vsega tistega, kar se je že zgodilo. Zaradi tega ne smemo pozabljati; grozno bi bilo, če bi nekega dne zamahnili z roko ob Auschwitzu, vojni v Bosni, Guantanamu, in menili, da to nima več nobene zveze z nami. Človek preprosto ne more kar naprej začenjati od začetka, iz neke naivnosti in navidezne nedolžnosti.

Verjetno je pozaba, o kateri govorite, danes še posebno izrazita, vsaj v tem smislu, da živimo v atomizirani družbi, kjer vsakdo pravzaprav sam ustvarja svoj lastni svet. Pri tem spomin te vrste najbrž res ne igra velike vloge.

Z nami se danes poigrava neki nasprotnik, ki je popolnoma amoralen, izven etičnega načela, in v tem smislu je ta svet res "nov" - nihilizem tega novega sveta je napovedal že Nietzsche, 20. stoletje ga je uresničilo, mi pa moramo premisliti, kaj nam je sploh še ostalo. In tega še nismo storili. Ali drugače - boj z metafiziko je končan, začenja se boj za metafizično; vstopamo v neki novi položaj, ki ga je treba šele napolniti in osmisliti. Če spomin pri tem ne igra vloge, je vprašanje, kako bo s prihodnostjo, kajti bodočnost se je doslej vedno odpirala preko spomina, preko polnosti časa. Brez metafizične osi, s katero se človek osmišlja za naprej in za nazaj, pa to ni mogoče.

Zdaj pa nekaj malo bolj otipljivega: že v svojih prejšnjih proznih delih ste se močno naslanjali na usode resničnih ljudi, kot sta bila denimo profesor Dušan Pirjevec ali literat Slavko Grum; tudi v tej knjigi se zdi, da imamo izza "pisateljske fantazije" neke povsem realne zgodovinske elemente.

Tega sploh ne skrivam, celo trudil sem se, da bi imele te zgodbe sidrišče v resničnosti in da bi bralec s tem tudi takoj razpoznal, v katerem prostoru in času se giblje. S tem sem želel vzpostaviti nekakšen mozaik, katerega celota se sestavlja iz posameznih usod.

Pa se vam zdi pri tem nujno, da se naslonite na realne zgodovinske osebe?

Občutek imam, da drugače sploh ne bi znal napisati nekega daljšega dela s trdno zgodbo. Že v zasnovi moram misliti preko nekih realnih figur, skozi katere si odprem simbolni prostor nekega časa. Dela Zmagoslavje podgan, v katerem sem si vzel za izhodišče usodo Slavka Gruma, ne bi mogel napisati brez dolgotrajnega preučevanja kronik, drobnih življenjskih zgodb iz tistega časa. Šal plesalke Isadore Duncan, s katerim se je nesrečno zadušila, ko je drvela s svojim avtomobilom, mi je pomenil ogromno - prek tega dogodka se mi je odprl tak simbolni prostor, kot se mi ne bi z nobenim teoretskim delom.

Pa tudi ne znam delati drugače: če preko lika profesorja Pirjevca, ki je pogojno rečeno služil kot navdih za protagonista mojega prvega romana, ne bi mogel podoživeti tistega časa in prostora, se mi zdi, da te knjige ne bi zmogel napisati. Nisem sposoben zgolj z domišljijo ustvariti velikanskega loka, kot sta to zmogla Robert Musil ali Thomas Mann; pri meni zvenijo le drobci, ne znam pa napisati velike simfonije, pri kateri bi vnaprej čutil, kako bo znotraj celote izzvenel kak ton. Meni se vse sesipa že med nastajanjem, približno tako, kot bi sestavljal budistično mandalo v vetru. In zato si nekako pomagam z zunanjimi oprimki in paradigmatskimi liki; svet zame tudi sicer ni neki organigram, ki bi ga znal izmeriti v njegovi zgradbi, ampak ga vidim bolj kot igro vetra v pesku.

Ravno tako pa je nemara mogoče, sploh v prvih zgodbah te knjige, začutiti tudi vaše osebne spomine, predvsem iz otroštva in mladosti.

Seveda. Najbrž se življenje s človekom poigrava tako, da se z leti raje umika nazaj skozi čas; tako pride pri pisanju tudi lažje do izraza tista fantazijska nadgradnja, v kateri se začnejo spomini mešati z legendo in literaturo samo. Čas, ki ti je blizu, je krut v tem, da nate neposredno vpliva, s tem pa te tudi sili k delovanju v njem, nenehno te meče iz prostora literature v brbotanje vsakdanjosti. Predvsem pa to velja za današnji trenutek, ko je svet razsut in podoben blodnjaku, ki nima središča ali zunanjosti in v katerem nam niti, ki jih vlečemo za seboj, nič več ne pomagajo.

Se zato zdi, da se vloga literature in sploh umetnosti nekako zmanjšuje?

Zgodba je pravzaprav nadomestilo za to, kar smo izgubili v resničnem svetu, ki nima več podobe kristala; ponuja nam manjkajočo preglednost življenja, tisto oprijemljivost, ki smo jo v realnosti zapravili. To, da se vloga literature in umetnosti na splošno najbrž zmanjšuje, tega v ničemer ne spremeni. Je pa seveda vprašanje, ali ima umetnost še moč, da nam resnično pomaga; sveta verjetno ne more več spreminjati, morebiti ga sčasoma ne bo zmogla več niti ustrezno odslikavati - in to bo pomenilo, da smo res v nekem popolnoma drugem svetu, v katerem se ni več mogoče poistovetiti z ničimer.

Vsaj za zdaj pa nam daje nekakšno odrešitev, zavedanje, da so lahko stvari tudi drugačne. V tem pogledu je umetnost nekakšna duševna higiena: ko recimo beremo zgodbo, tudi vemo, kje smo, da se je nekaj že zgodilo in da se nekaj še bo. S tem nam omogoča doživetje normalnosti, kot jo - kakor sem nekje prebral - definira nevrofiziologija: normalen človek je tisti, ki ve zase, ki se zaveda svoje predzgodbe, torej preteklosti, in smeri, v katero se podaja.

Če je tako, je normalnih najbrž vse manj.

Tudi jaz imam tak občutek (smeh).