Medkulturni dialog brez prevajalcev?

 Sicer pa so se moderator Štefan Vevar, prevajalka Miriam Drev, nizozemski gost, prevajalec Martin de Haan, in urednika Mitja Čander in Zdravko Duša, spopadli s trdim zalogajem: literarno prevajanje je "nevidno", gmotno podcenjeno in statusno negotovo, razlogi za to so številni, od zgodovinskih do kulturnih in političnih.

Trenc Frelihova je povedala, da imajo že v trinajstih evropskih državah vzorčno pogodbo, ki definira odnos prevajalec-založba, za kakršno si prizadeva tudi DSKP. K tej pogodbi mora pristopiti Združenje knjižnih založnikov, ki deluje v okviru GZS, s tem pa bi se tako prevajalci kot založniki zavezali k poštenemu in profesionalnemu odnosu. Seveda so tudi države, ki take pogodbe nimajo, na primer Norveška, vendar so prevajalci tam dostojne razmere in tarifnik dosegli s pomočjo sindikata in enomesečne stavke, pri nas pa prevajalskega sindikata nimamo.

Vrednotenje prevajalskega dela je v zadnjih petnajstih letih drastično upadlo, je povedala Drevova, prevajalsko delo kot poustvarjanje pa nikakor nima enake statusne vrednosti, kot jo imajo drugi poustvarjalci, glasbeniki in igralci. Prevajalska pola (šestnajst strani), ki je nekoč prinesla polovico povprečne plače, danes prinese le še šestino. V Sloveniji je stran prevoda vredna od 6,25 do 14 evrov, v Franciji pa na primer od 18 do 36 evrov. Naše pogodbe ne predvidevajo inflacije, čeprav založbe z izidi knjig zamujajo tudi več let, sklad državnih subvencij za knjigo pa se je od leta 1991 do danes s petih zmanjšal na tri odstotke.

Težava je tudi tarifnik, ki bi bil zelo dobrodošel, ker bi onemogočil dumpinške cene prevodov, ki znižujejo ceno celotnemu cehu, a ga zakonodaja EU o prostem trgu ne omogoča. Nizozemec Martin de Haan pozna rešitev tudi za to zadrego, in sicer po nemškem vzoru: zakon o avtorskih pravicah je treba spremeniti tako, da bo tarifnik možen. Očitno je torej, da se v zahodnih državah veliko bolje znajdejo ob omejitvah skupne zakonodaje kot pri nas, kjer se je držimo kot pijanec plota, tudi ko nam škoduje.

Da bi bilo dobro boljše

Nizozemska ima v primerjavi z nami sicer izjemno dobro urejene zadeve tako glede pogodbenih razmerij kot glede gmotnega statusa prevajalcev (država za prevode nameni dva milijona evrov na leto!), kljub temu pa je de Haan avtor Manifesta prevajalcev, ki od države zahteva še dodatne izboljšave: univerzitetni prevajalski študij (v Sloveniji ga sicer imamo, a šele nekaj let, zato o njegovi kakovosti še ni mogoče soditi), ki bi dvignil kakovost prevodov, saj trg v tem smislu ni regulator in kakovost prevoda ne vpliva na prodajo, še kako pa na padec nacionalne jezikovne ravni (na kar nenehno opozarja tudi DSKP). Zahtevajo tudi več državne podpore pri promociji prevajalcev, zaščiti mladih prevajalcev, ki jih založniki najpogosteje silijo v nevzdržne pogoje, mednarodno povezovanje… "Kako je mogoče govoriti o medkulturnem dialogu brez prevajalcev?" se sprašuje de Haan, ki korak k prepoznavnosti vidi tudi v prevajalskih kritikah v okviru književnih recenzij, kakršne piše tudi sam; slovenski udeleženci so bili, nasprotno, večinoma prepričani, da bi bila takšna kritika ali premalo strokovna ali pa bi zahtevala več časa in se recenzentom ne bi izplačala.

"Pomemben premik k vidnosti prevajalca je nedvomno letošnja Prešernova nagrada za Janeza Gradišnika," je menil urednik Študentske založbe Mitja Čander, ki razloge za erozijo vrednotenja prevajalskega dela vidi v vse težjih razmerah, ki udarijo predvsem tiste založniške programe, ki niso komercialno naravnani. Prav komercialni prevodi so navadno najslabše plačani. Po njegovem so težava tudi knjižnice, ki bolj kot kakovostno književnost odkupujejo "plažo". "Toda tudi avtorju se ne godi nič bolje, največja žrtev tranzicije je vsekakor avtorsko delo. Založba račun za elektriko pač mora plačati," je prepričan Čander.

"Tudi prevajalec ga mora, pa nima pri večno negotovem honorarju nikakršnih uskladitev z inflacijo, kot jih imajo redno zaposleni pri založbah," je dodala Miriam Drev.

"Ne le prevajalstvo, ampak vse izobražensko delo je doživelo razvrednotenje," je prepričan Zdravko Duša, urednik pri Cankarjevi založbi. Kar zadeva založništvo, tiska se vse več naslovov, vse manj je kakovostnih, vse več kapitala se obrača, a pogoji so vse ostrejši. Vprašanje je torej, kje je ta kapital in kam gre?