Po načelu otroške igre

Leta 2000 pa je nenadoma "izbruhnil" njegov prevod Mediteranskega brevirja Predraga Matvejevića, izjemnega filozofsko-dokumentarnega besedila o Sredozemlju, ki so mu sledili prevodi Umberta Eca, Claudia Magrisa, Oriane Fallaci in drugi, ki jih je lani kronala strokovna prevajalska Sovretova nagrada.

Kaj se vam je zgodilo na prelomu tisočletja, da ste se nenadoma posvetili književnemu prevajanju?

Težko bi rekel, da se mi je zgodilo kaj posebnega. Če se zdaj zazrem v tisti čas, se mi zdi, da sem predvsem s pisanjem recenzij najrazličnejše literature za osrednje slovenske časopise prišel na stopnjo, ko me je začelo zanimati, kako knjige, ki jih ocenjujem, nastanejo. Ker sem se pri prevodni literaturi poglabljal tudi v kvaliteto različnih prevodov, sem s prevajanjem poskusil tudi jaz. Najprej so bili to prevodi krajših sestavkov in odlomkov iz knjig z različnih področij, vendar teh prvih poskusov nisem nikoli nikomur niti ponudil v objavo. Bili so nekakšne "vaje v slogu". Proti koncu devetdesetih let pa mi je prišel v roke Mediteranski brevir hrvaškega pisatelja Predraga Matvejevića, ki sem ga malo pred tem spoznal v Rimu. Knjiga me je zaradi svoje izvirnosti izredno pritegnila in ko sem po knjižnicah in knjigarnah iskal slovenski prevod, me je začudilo, da ga ni, saj je od prve hrvaške izdaje minilo že dobro desetletje. Takrat sem se odločil, da jo bom prevedel kar jaz. V Cankarjevi založbi so pokazali posluh in začelo se je čisto pravo prevajanje. Torej lahko rečem, da je šlo za nekakšen logičen in zvezen prehod, nadgradnjo in dopolnitev mojega dotedanjega dela.

Ste avtorje, predvsem Eca in Magrisa, h katerima se nenehno vračate prevodno in s teoretskimi članki, izbirali in založbam predlagali vi ali so oni našli vas?

Različno: Matvejevićev Mediteranski brevir in Magrisove Mikrokozmose sem predlagal jaz, druga dela so mi ponudili na založbah. Naj omenim še to, da so se mi postmodernisti (torej Eco, Magris, Matvejević) nekako zgodili, morda je šlo za nekakšno privlačnost, saj mi tovrstni avtorji zaradi izjemne erudicije ustrezajo. Marsičesa se namreč lahko naučim. Poleg tega mi prevajanje njihovih del pomeni izziv, saj ti kot prevajalcu nikakor ne dopuščajo, da bi zapadel v rutino. Nikoli namreč ne veš, kakšen prevajalski oreh te čaka že za prvim vogalom, torej v naslednjem stavku.

Prevedli ste štiri Ecove romane, Baudolina, Foucaultovo nihalo, Skrivnostni plamen kraljice Loane in Otok prejšnjega dne. Lani ste za prevod dveh prejeli tudi Sovretovo nagrado. Kakšne so bile temne in svetle strani prevajanja tega zapletenega in uglednega pisca?

Sovretove nagrade sem bil zelo vesel, saj mi pomeni nekakšno potrditev strokovne javnosti, da sem glede svojega prevajalskega dela na pravi poti in da 20 prevedenih knjig oziroma več kot 2000 strani Eca, 700 strani Magrisa, 500 strani Matvejevića in približno 4000 strani drugih italijanskih in anglo-ameriških avtorjev ni majhen opus, čeprav prevajam šele osem let. Kar zadeva prevajanje Ecovih romanov, lahko rečem, da nima temnih ali svetlih plati, ker v njegovem delu v prvi vrsti občutim izjemno ustvarjalno radost, iz katere sledi tudi "neznosna lahkost pisanja". To je mogoče zaznati tudi v najbolj zapletenih in težkih poglavjih, zato celo najhujši prevajalski orehi postanejo rešljivi, če k njim pristopim po načelu otroške igre. Če se torej igram v prevajanju Eca. Rad pa bi se zahvalil tudi vsem tistim slovenskim strokovnjakom z različnih področij, ki mi rade volje pomagajo razvozlati vozle, ki jih Ecova enciklopedičnost tako rada spleta.

Ste imeli med prevajanjem z njim kakšne osebne stike?

Umberto Eco pri vsakem romanu napiše tudi navodila za prevajanje. Ta navodila so dostikrat precej zabavno branje, ki pa se pri prevajanju izkaže za nepogrešljivo, saj v njem ne razlaga samo najrazličnejših pojmov ali izrazov, ki bi jih lahko prevajalec našel tudi v kaki enciklopediji ali slovarju, temveč svetuje tudi glede sloga posameznih odlomkov ali priporočljivega besedišča zanje, pojasnjuje ozadje njihovega nastanka in navaja misli, ki so ga vodile pri njihovem pisanju. Včasih pa tudi vse to ni bilo dovolj in sem se moral v nekaterih primerih obrniti neposredno nanj. Izkazalo se je, da je prijazen tudi v osebnih stikih in je svojemu prevajalcu vedno pripravljen pomagati.

Tudi Magrisa ste se lotili večkrat. Zanima me, ali ste šli po poti njegovega izjemnega romana Donava, če ste torej vsaj vi uresničili željo, ki sem jo imela kot bralka - in gotovo nisem bila edina?

Naj najprej povem, da mi je razmišljanje tržaškega pisatelja Claudia Magrisa, ki je bil lani jeseni v ožjem izboru za Nobelovo nagrado, malce bližje od Ecovega - morda zato, ker sem po rodu s Primorske. Od prej sem sicer že poznal Dunaj, Budimpešto in Beograd, in da sem dobil tisti začetni občutek, ki je za prevajanje tako zahtevnega dela nujno potreben, sem si pred začetkom prevajanja Donave ogledal kraje, kjer ta reka izvira, vse poti od izvira do izliva pa doslej še nisem opravil - zlasti njena delta je gotovo zanimiva. Slovenci se morda premalo zavedamo, da je več kot polovica Slovenije del porečja Donave.

Se da od prevajalstva pri nas živeti? Kaj menite o knjižničnem nadomestilu in prevajalskih štipendijah?

Književno prevajanje, ki je najtežja oblika prevajanja, je pri nas podcenjeno in marsikaterega prevajalca zato dostikrat zamika, da bi raje zajadral v vode prevajanja strokovnih besedil, kjer je plačilo dosti višje. Sam po sebi je zgovoren že podatek, da se honorarji v zadnjih desetih, petnajstih letih niso kaj dosti spremenili. Knjižnično nadomestilo je sicer bolj skromno, ko prevajaš zahtevne avtorje, saj jih prebira manjše število bralcev (torej se s tega vidika bolj splača prevajati trivialno literaturo), je pa bolje kot nič. Prevajalske štipendije so spodbuden premik v pravo smer, ki vsaj malce uravnovesi realno nižanje prevajalskih honorarjev, niso pa končna rešitev.