Peterica kandidatov namesto osmih

 Žirija za omenjeno nagrado, ki jo sestavljajo dr. Alojzija Zupan Sosič (predsednica), dr. Ignacija Fridl Jarc, Tina Kozin, dr. Marko Stabej in Gregor Butala, je do včeraj oblikovala ožji izbor, v katerem je pet zbirk kratkih zgodb, izmed katerih bodo do srede prihodnjega tedna izbrali štiri nominiranke za Dnevnikovo fabulo.

Ožji izbor je po navadi obsegal osem knjig, toda člani žirije so tokrat razmišljali drugače. "Odločili smo se, da v ožji izbor za nominacije namesto osmih uvrstimo le pet zbirk, ki po našem mnenju izstopajo iz povprečne literarne produkcije," je v imenu žirije pojasnila njena predsednica Alojzija Zupan Sosič. Žirantje so sicer od jeseni pregledali dokaj obsežno bero 90 knjig slovenske kratke proze, ki so izšle v obdobju zadnjih dveh let, seznam petih avtorjev oziroma avtoric in njihovih knjig, ki sestavljajo ožji izbor in jih predstavljamo spodaj, pa bo tako do prihodnjega tedna krajši še za eno ime. Štiri nominirance za nagrado Dnevnikova fabula bomo, kot je to že v navadi, predstavili v posebni prilogi našega časopisa, ki bo posvečena dogajanju na (in ob) Festivalu zgodbe Fabula, izšla pa bo prihodnji četrtek.

Milan Dekleva

Milan Dekleva se je v slovensko beletristiko zapisal predvsem kot pesnik, prozaist in esejist, obenem je deloval tudi kot publicist, prevajalec in skladatelj, ki se je nekaj časa udejstvoval kot član glasbene skupine Salamander, zdaj pa je urednik na RTV Slovenija. Pesniški prvenec, zbirka haikujev Mushi Mushi (1971), ki je nastala kot poskus zlitja dveh estetskih paradigem, orientalske oblike in evropske vsebine, velja za dragocenost še danes. Ravno tako lahko med kanonična dela uvrstimo pesniške zbirke Panični človek (1990), Preseženi človek (1992) in z Župančičevo nagrado pospremljene Šepave sonete (1995). Deklevovo umetnost je doslej proslavilo več nagrad: Jenkova za zbirko Odjedanje božjega (1988), Rožančeva za eseje Gnezda in katedrale (1997), Veronikina za zbirko V živi zob (2003) in kresnik za roman Zmagoslavje podgan (2005). Njegov življenjski pesniški in pisateljski opus je leta 2006 oplemenitila prestižna Prešernova nagrada. Zgodbe, strnjene pod skupnim naslovom Izkušnje z daljavo (zbirka je izšla pri Mladinski knjigi), se odvijajo v širokem časovnem loku, nekatere so postavljene v medvojni in povojni čas, spet druge zarežejo v sedanjost. Njihovi junaki bivajo med presegajočo skrivnostjo, transcendenco in dinamično površnostjo sveta. Tako kot junaki so tudi žanri šestih zgodb raznoliki in pisani – sprehodimo se od trdovratne kriminalke preko sanjavih zarisovanj otroštva do motivov praznine, tesnobe in človeške ranjenosti.

Franjo Frančič

Franjo Frančič, znan kot eden bolj svojevrstnih pisateljskih glasov v sodobni slovenski literaturi, je svojo mladost preživel v vzgojnem zavodu, šolanje pa nadaljeval na Višji šoli za socialne delavce v Ljubljani. Na začetku osemdesetih let se je preselil v Piran, kjer se je ustalil kot samostojni kulturni delavec. Denis Poniž je o njegovem delu zapisal: »Verizem njegove pripovedi, porojen iz strašne stiske bivanja v umazanem in brezbrižnem svetu, cepljen na izrazito profilirano etično raven, ni samo šokanten, temveč zahteva celovitega bralca, bralca brez predsodkov.« Bralec, ki bi sledil Frančičevi pisateljski poti, bi naletel na tih, po mnenju nekaterih spregledan, a vendarle precej obsežen opus, saj je izdal že okoli trideset knjig, med katerimi so tudi otroška in mladinska dela. Protagonisti, kakršne snuje v svojih zgodbah – vse od svojega romanesknega prvenca Egotrip (1984) so večinoma ljudje, ki jih je življenje pahnilo na rob, marginalci, pogosto nemočni in celo odvisni od milosti drugih, vselej pa ujetniki svojega časa, razmer in strasti. Frančičev slog slovi po posebnem, a izredno spretnem prepletanju verizma in liričnosti; z verizmom zareže v jedro stvarnosti, z liričnimi odmiki pa v to stvarnost nariše hrepenenja in sanje. V zbirki kratkih zgodb Trkaj, trkaj na nebeška vrata (ki je izšla lani pri ljubljanski založbi Ved) se Frančič pokaže v svoji najboljši različici; skozi nekaj več kot trideset zgodb se razkriva silovita moč pripovedovanja, ki sega onkraj moralizma in idealizacije.

Maruša Krese

Maruša Krese je leta 1947 rojena Ljubljančanka, ki je večino svojega življenja preživela v tujini. V Ameriko, Anglijo in na Nizozemsko sta jo zanesla tako študij umetnostne zgodovine, primerjalne književnosti in psihoterapije kot kasnejša profesionalna pot. Od začetka devetdesetih let minulega stoletja živi v Berlinu kot svobodna novinarka, pisateljica in mati treh otrok. Svoje novinarske prispevke objavlja v velikih nemških časnikih in revijah, kot so Die Zeit, Berliner Zeitung, TAZ, Lettre International in Manuskripte. Dejavna je tudi v radijskem mediju, saj je doslej ustvarila osem radijskih iger in več kot deset dokumentarno-umetniških oddaj. Svoje pesniške zbirke in prozo, ki jo objavljajo ugledni nemški založniki, med njimi tudi velika založba Suhrkamp, piše v slovenskem jeziku. V slovenskem prostoru sta doslej izšli njeni pesniški zbirki Danes (1989) in Beseda (1994), leta 2006 pa se jima je pridružila tudi zbirka kratke proze Vsi moji božiči, ki je izšla pri Mladinski knjigi. »S potovanjem na božično noč se izognemo poljubljanju in objemanju ter iskanju nepotrebnih laži,« pravi v eni izmed tridesetih zgodb, ki jih v enovito sekvenco povezuje božič, praznik, poln idealiziranih podob srečnih družin, pisanega okrasja in domiselno zavitih daril. Ker avtorica praznovanja nikoli ni uresničila tako, kot bi zahtevala institucija praznika oziroma kot bi si želela sama, jo na sveto noč, blaženo noč, venomer prebadajo tesnoba, nelagodje in žalost.

Urška Sterle

Urška Sterle je objavljala v reviji Lesbo in v zborniku Ženska.si (zbirka Frontier, Subkulturni azil Maribor), sodelovala je tudi na večerih gejevske in lezbične literature društva Škuc, v mariborski galeriji Medianox, na predstavitvi na Radiu Študent in na literarnem večeru v okviru mednarodnega festivala Mesto žensk. Je prozaistka, prevajalka ter aktivistka za enakopravnost gejevskih in lezbičnih skupnosti. Urška Sterle zase pravi, da se je zaradi ljubezni do žensk zavestno odpovedala tipiziranemu načinu življenja. Ko je nelagodje zaradi tega postalo preveliko in tesnoba premočna, je začela pisati. V svojem knjižnem prvencu Vrsta za kosilo (Škuc), kar lahko pomeni vrsto čakajočih v življenju, hkrati pa ponuja tudi druge konotacije, kot so na primer velika družinska kosila, kjer vsi govorijo in nihče zares ne posluša, Urška Sterle z bralci komunicira suvereno in neizprosno. Kratke zgodbe se vrtijo okoli konkretnih ljudi, ki jih ljubi, pozna in srečuje, pripovedujejo o življenju in o ljubezni, na drugi strani razkrivajo avtoričin pogled na politiko. Zato ostaja njena pisava posredno ali neposredno angažirana. Nekje je povedala, da je angažiranost v družbi, ki je predvsem nestrpna in zbadljiva, hočeš nočeš del njenega vsakdana: »V Vrsti za kosilo nisem imela v mislih manifesta. Hotela sem samo na konstruktiven način rešiti težave, ki jih je mogoče rešiti prek literature.« Kratke zgodbe, nanizane v prvencu Vrsta za kosilo, so artikulacija tako »zgodnjih demonov iz otroštva« kot tudi življenja, ki ga živi tu in zdaj.

Aleš Šteger

Aleš Šteger je pesnik generacije sedemdesetih, prevajalec, umetnostni kritik, pisec spremnih študij in urednik zbirke Koda pri Študentski založbi. Njegove pesniške zbirke Šahovnice ur (1995), Kašmir (1997), Protuberance (2002) in Knjiga reči (2005) so bile prevedene v več jezikov, med drugim v bolgarščino, češčino, slovaščino, hrvaščino in nemščino, posamezne pesmi so objavili v okoli 200 mednarodnih literarnih revijah in časopisih. Hkrati s prevodi so kvaliteto njegovega dela potrdile tudi številne nagrade. Za Šahovnice ur je leta 1995 prejel nagrado Slovenskega knjižnega sejma, s Kašmirjem si je leta 1998 prislužil Veronikino nagrado, leto zatem pa Petrarkino nagrado za mlajše evropske avtorje. Ob poeziji je bila izdana prozna zbirka Včasih je januar sredi poletja, ki presega dokumentarno-potopisni zapis o potovanju po Peruju. Med ali po enoletnem bivanju v Berlinu (tega prav zanesljivo niti ne moremo vedeti) je napisal esejistične prozne impresije in jih zbral v knjigi Berlin (izšla je pri Študentski založbi), ki združuje petintrideset kratkih in ultrakratkih besedil. Ta nihajo med pesmijo v prozi, filozofičnimi in esejističnimi utrinki ter potopisnimi prvinami. V Berlinu se Šteger z orodji svoje pisave in s svojim pogledom prišleka, ki ne zgolj-opazuje in reflektira, temveč mestu dovoli vzajemni vpis, prikrito spogleduje z znamenitim Berlinčanom, Walterjem Benjaminom. Tekst dopolnjujejo in nadgrajujejo avtorjeve fotografije.