V nadaljevanju jih je med njimi kar nekaj, ki napnejo vse sile in pretrgajo podedovani vzorec, seveda za ceno strahotne notranje bitke, preostali pa soočenje s samim sabo zavrnejo in tako obtičijo v neavtentičnem, rutinskem življenju. Zadeva pravzaprav niti ni tako neznana, z njo so naphani do zadnjega vsi priročniki za samopomoč, zato bo v luči zgoraj zapisanega kar nekam težko razložiti, v čem se Mazzini razlikuje od Oprah. Vendar bi s pretiranim psihologiziranjem naredili krivico njegovemu pisateljskemu talentu, ki se seveda ne omejuje na moralke, niti na razrešitve, ki ne priznavajo vnaprej zastavljenih poant, pač pa se ustvarjalno in v duhu avtorske domišljije sooča z uničevalnimi nagoni, ki na debelo uspevajo v nezavednem, z rušilno močjo, skrito v globinah. Spodletele moderne variante iniciacije, prastarega obreda posvetitve v odraslost, ponujajo več kot dovolj pogubne energije, v središču pozornosti pa ostaja družina. Le tu gre namreč tako zares kot nikjer drugje na svetu, tu se zadaja in prejema odločilne udarce, tu se človeka zaznamuje, tu si vsakdo ukroji nesrečo po svoji meri. Biblijski citat na začetku torej ni naključje.

Mazzinija poznamo tudi kot filmskega scenarista, zato niti ne preseneča, da je film v njegovem pisanju stalno prisoten: njegovi liki so, če že ne ustvarjalci, vsaj strastni gledalci. Zanimivo je, da pri tem nikakor ne gre za kakšno visokoletečo umetniško produkcijo, festivalske leve in ambiciozne artizme. Nasprotno, sedma umetnost pri njem učinkuje prav v svojih najpopularnejših legah, ki pa jim patina zastarelosti odvzema cenenost in dodaja nostalgičnost, pridih nekakšne lajnarske melanholije, ki je zgubam pisana na kožo. Mazzinijevi liki nihajo med pristno psihodramo in kičastim filmskim imaginarijem ter se grejejo ob spominih na davno ugasla filmska ozvezdja, filmsko občuteni pa so tudi domala vsi odločilni prizori, ki pogosto presenetijo z izjemno lepoto.

Opozoriti velja še na čustva, ki v tej knjigi nadvse bujno uspevajo. Avtor jih sam očitno najraje niti ne bi omenjal, kljub temu pa derejo bregove, pri čemer so najmočnejša in najbolj ganljiva prav takrat, ko so najbolj odveč. Ponašajo se s skrivnostno vitalnostjo plevela in najrazličnejših zlohotnih izrastkov, utelešajo moč podtalja, moč vsega nepriznanega, obrnjeno resnico sveta, ki si tako rad nadeva jeklen in brezkompromisen ali pa beemvejevsko aroganten imidž, naskrivaj pa ga še kako pesti nedoraslost.

Pod Mazzinijevim drobnogledom se ne znajde le provincialna otopelost, ki se - inertna, kot je - nikakor ne izvije iz svoje zahojenosti; enako usodno prekletstvo lahko predstavlja tudi gladka meščanska fasada, ki naravnost hlepi po slikoviti teatralnosti notranjih obračunov, po nepodkupljivi fatalnosti, po pristni bolečini, unikatni usodi. Trenutki spoznanja so pravcata himna ranljivosti, ki pa se ne izrodi v pomilovanje ponižanih in razžaljenih, ampak v spoznanje, da se človekova enkratnost najbolje pokaže prav v enkratnosti njegove bolečine. Kratke zgodbe, ki jih prinašajo Trenutki spoznanja, so kakovostno sicer dokaj neizenačene, celota pa kljub temu zapusti kar dober vtis. Mazziniju se nekako posreči, da ga sodimo zgolj in samo po tistem, kar ponuja vrhunskega. In tega ni tako malo.