Prostodušnost, ki se ne zaveda svojih posledic

Lahko pa bi sicer, če bi seveda poznali formulo, na podlagi merjenja razpoloženja v pisateljskem društvu marsikaj predvideli. Tudi izide kakih volitev, vsekakor, saj ta korelacija je, če se takole ozreva nazaj tja do osamosvojitve, vseskozi obstajala. Temperatura na Društvu se je še zmeraj odrazila na temperaturi v Državi, in tu se ne da nič spremeniti, pa naj si to nekateri še tako želijo in si prizadevajo, da bi bilo nekoč drugače.

No, Društvo slovenskih pisateljev je obenem nadvse posebna ladja. Ob vsakem novem mandatu namreč, za razliko, recimo, od parlamenta, ki se pač bolj ali manj obteženo nagiba na levo ali desno, krčevito lovi ravnotežje in ga ponavadi tudi najde. Gre za nekak spontan, videti je že kar notorični samoobrambni refleks, saj se je v resnici že večkrat izkazalo, da mu le tako ravnovesje res omogoča neodvisno pozicijo in preprečuje, da bi se znašlo v primežu kake nazorske opcije in političnih interesov.

Ne znam si sicer dovolj pojasniti, zakaj politična poželjivost tudi v tako specifičnih primerih, kot je tale s knjigo, že po definiciji, ali pač kot zakleto, želi zriniti v ospredje vso svojo nestrokovnost in nekompetentnost. Videti je, kot bi bili politiki res prepričani, da se spoznajo prav na vse in imajo pravico o vsem tudi odločati. Pri tem pa kajpada niti ne opazijo, da se v resnici vedejo kot slon v trgovini s porcelanom, niti jim ni mar, da bodo posledice njihove neokretnosti morda vidne še tudi potem, ko bodo sami že zdavnaj v pokoju.

Poslanski sedeži v parlamentu so bili sicer ob zadnji razpravi o knjigi in založništvu v oko televizijske kamere vpijoče prazni, a vsi, ki so morda ob tem menili, da je tako zato, ker gre za vprašanje, ki politike niti slučajno ne zanima, so bili pač v zmoti. Vidim pa po tej razpravi, ki je v resnici sploh ni bilo, vendarle obetaven premik: poslanci morda prvič niso vehementno razpravljali o nečem, na kar se očitno ne spoznajo, tisti famozni amandma pa so nato kasneje lepo tiho sprejeli celo z veliko večino.

O ustanovitvi Javne agencije za knjigo in pričakovanjih v zvezi z njo smo sicer neformalno veliko razpravljali tudi na knjižnem sejmu. Najbolj očitno izražena in verjetno vsem skupna bojazen je bila povezana z upanjem, da njena postavitev, bog ne daj, ne bi vodila v podoben kaos, kot smo mu že kar dolgo obdobje priče na Filmskem skladu. No, samemu mi je, naj priznam, še najbolj ostala v ušesu ugotovitev, ki se je doslej pravzaprav niti nisem dovolj zavedal in si to tudi nekako zamerim. Med dvajsetimi slovenskimi založbami, ki so vključene v t.i. programsko financiranje ministrstva za kulturo in se torej njihovim programom pripisuje nacionalni pomen, je bojda samo ena, ki nima sedeža v Ljubljani. Ta ena, srečna in seveda še kako dobrodošla izjema je založba Litera iz Maribora in si zagotovo zasluži, da jo posebej omenim.

Ampak, kaj se torej dogaja z založništvom v drugih večjih slovenskih mestih? Kako je s tem v Kopru, Novi Gorici, Velenju, Celju, Novem mestu, Trbovljah, Slovenj Gradcu, na Ptuju, v Murski Soboti? Pa kako je v Trstu, Celovcu in Monoštru, torej tam, kjer bi moral imeti nacionalni interes, vsaj po mojem zastarelem slovensko zavednem prepričanju, še poseben pomen?

So to vprašanja, ki jih bo ustanovitev Javne agencije za knjigo razrešila? Imajo njeni snovalci že v fasciklih in na diskih odgovore, ki jih pač ne poznam? Ali pa morda ne ustanavljamo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, temveč Mestne občine Ljubljana?

Sam imam z založništvom res le skromne neposredne izkušnje. Pa še te so vezane na založbo, ki ima svoj sedež v Murski Soboti. Torej v od slovenskega središča najbolj oddaljenem nekdanjem in bodočem pokrajinskem središču, v katerem je sicer do začetka tranzicije obstajala velika in mogočna Pomurska založba. Danes v njej obstaja le majhna in slabotna založba, ki ji ministrstvo za kulturo v okviru t.i. projektnega financiranja v povprečju letno odobri subvencijo za dva knjižna naslova. Pa čeprav je ta založba edina v Pomurju in slovenskem Porabju, ki še sploh skrbi za izdajanje domoznanske literature in domačega leposlovja. Ali rečeno drugače: če bi se še ta založba slučajno "potopila", ne bi tu niti za to več nihče skrbel.

Pa kaj zato, bo morda kdo dejal. Meni pa se zdi, da je treba vsako tako prostodušnost, ki se ne zaveda svojih posledic, nujno še pravi čas preprečiti. Le da ne vem kako.

In ker konec tega pisma ni ravno optimističen, naj je vsaj pozdrav toliko bolj prisrčen.