Osrednja jezikovna institucija

(Foto: Luka Cjuha)

Če prej ne, se pri človeku, ki je učakal 90 let, spodobi povleči iz pozabe pomenljivi stavek iz 3. Mojzesove knjige: "Pred sivo glavo vstani, prikloni se staremu človeku in boj se svojega Boga; jaz sem Gospod." Tudi sredi narave, na čistem zraku, ob bistri vodi, kakor v Walden; or, Life in the Woods Henryja D. Thoreauja iz leta 1854, je praktično nemogoče učakati 90 let. Janez Gradišnik ne živi kakor ameriški filozof Thoreau sredi gozdov, a prav ta jih je učakal natanko 45, za pol manj; živi v večno zamegljeni in onesnaženi Ljubljanski kotlini, onesnaženi ne samo fizično, zaradi vsega, kar v ljubljanskih kuriščih zgori, ampak tudi vsega tega, kar ne more goreti, ker je duhovnega izvora, a je bolj umazano in zavdano kakor smog. Tudi nekdanje redne slavljenčeve tedenske ture v hribe in gore ne morejo biti zadostna razlaga za redko starost. Težko bi tudi rekel, da lahko k taki starosti pripomoreta zapor in mučenje pri ustaših v Zagrebu zaradi vključenosti v Osvobodilno fronto ali pa šikaniranje pod komunistično diktaturo zaradi tesne povezave z nekdanjim podpredsednikom Osvobodilne fronte Edvardom Kocbekom. Uganka ostaja nerazrešena, kakor večina pravih ugank, meni pa ostaja občudovanje in spoštovanje tega tako dolgega, a tudi tako bogatega in rodovitnega življenja.

Prevod Julesa Verna, vir zgledov

Z imenom Janeza Gradišnika, ne da bi tedaj vedel, da gre za mojega rojaka, celo sožupljana (Stražišče pri Prevaljah), sem se prvič srečal kot trinajstletnik ob vnetem prebiranju romanov Julesa Verna, ki ga današnji otroci komaj še poznajo. V tistem času je bil to vir človekoljubnih zgledov v osebah iz Vernovih del, ki so se vedno postavljale za stvar zatiranih in preganjanih povsod po svetu, kjer se Vernove zgodbe dogajajo. Ker pa sem se hitro navadil v vsaki novi knjigi, ki mi je prišla v roke, pogledati tudi v navedek o prevajalcu, mi je to ime nekako prišlo v obzorje tega, kar si velja zapomniti. Potem tega imena leta dolgo nisem več srečal, dokler se v iztekajočih se šestdesetih letih ni sprožil v slovenskem literarnem in dnevnem tisku plaz nič kaj prijaznih komentarjev zoper izhajanje revije Prostor in čas, ki jo je skupaj s sotrudniki, tudi takimi iz povsem nasprotnega, se pravi režimskega tabora, urejal Janez Gradišnik. Naključje je privedlo tudi do mojega dovolj nepomembnega ali le malo pomembnega sodelovanja v tej reviji. A urednik te imenitne revije na evropski ravni, kakršne pred tem in za tem nismo več imeli, je ravnal z menoj, kakor da navezuje stike z bodočim klasikom, ne pa s provincialnim začetnikom, čigar obzorje je bilo morda Velenjski rudar, pri katerem sem bil nekaj let pozneje zaposlen. S svojim gosposkim načinom urednikovanja me je naučil manir in postopkov, ki sem jih pozneje, ko sem sam sourejal in potem urejal Celovški zvon, vsaj deloma skušal posnemati in tako sotrudnikom dati zadoščenje, da jih urednik jemlje resno in se njihovega sodelovanja veseli. Še danes je pred mojimi očmi zadnji občni zbor sotrudnikov revije Prostor in čas v salonu Društva slovenskih pisateljev na Tomšičevi v Ljubljani, ki ga je vodil starosta slovenske leposlovne vede profesor Slodnjak. Predsedoval je zborovanju, ki ga je sam ironično poimenoval po znameniti sliki ruskega slikarja Ilije Repina iz časa med letoma 1880-1891: Zaporožci pišejo pismo sultanu. Zaporožci so seveda Kozaki, beseda "kozak" pa je sama turškega izvora in pomeni svobodnjaka. Kozaki slovenske literature in publicistike naj bi bili bralci in sotrudniki revije, ki je s krščanske in humanistične pozicije skušala vnesti v slovensko stalinsko-kardeljansko zadušljivo ozračje, bolje duhovni smog, vsaj nekaj evropske informativnosti, vrednotenja in demokratične sproščenosti, kakor so to z drugega konca, ki je stavil najprej na Sartrov, pozneje pa na Nietzschejev in Heideggerjev absurd in nihilizem, poskušali druge revije in literarni krogi. A kdo naj bi bil sultan, ki mu Kozaki pišejo? In kaj mu pišejo? Sultan je bil v tem primeru tedaj najbolj zanimiv član politične nomenklature (beseda "politik" naj ostane rezervirana za demokratično izvoljenega politika, ki je vedno pripravljen sprejeti tudi odpoklic) Mitja Ribičič, ki je tedaj kot prvak t.i. Socialistične zveze odločal o obstoju in padcu tudi literarnih revij. Ker je nekaj časa kazal celo nekaj razumevanja tudi za take revije, kakor je bila Prostor in čas, se je nepoboljšljiva slovenska politična naivnost še enkrat razplamtela ob majčkenem upanju, da bi bilo revijo vendarle še mogoče rešiti s pomočjo sultanove, se pravi Ribičičeve naklonjenosti. Ribičičev navzdol obrnjeni palec je bil tako usoden, da tedaj ta prepotrebna literarna revija ni le izginila iz slovenskega kulturnega življenja, ampak je danes ni na spletu niti kot pojem, prav tako pa jo zamolčujejo vsi dosegljivi prikazi Gradišnikovega življenja in dela. Pismo Ribičiču je bilo približno tako učinkovito kakor pismo zaporoških Kozakov sultanu...

Slediti izvirniku in avtorju

Janez Gradišnik pa je bil desetletja dolgo tudi osrednja slovenska jezikovna institucija, zdrava alternativa nietzschejansko parafraziranemu prevrednotenju vseh slovniških kategorij. Sam se imam tudi v jezikovnem pogledu za Gradišnikovega učenca, vendar z nekim pridržkom. Drugače kakor Gradišnik ne priznavam jezikovne oblasti, ampak le jezikovno svetovanje. Jezikovna oblast in oblastnost se namreč nevarno rimata in družita z nacionalistično ideologijo. Ta gotovo ni del Gradišnikovega miselnega obzorja, a izhaja iz narave stvari.

Zanimiva in težko razumljiva je divergenca med Gradišnikovo svetovnonazorsko in jezikovno konservativnostjo, kakor koli je že ta pojem pri nas obremenjen in često napak rabljen, in pa njegovo prevajalsko avantgardnostjo, spet z opozorilom na problematičnost tega pojma v slovenskem prostoru.

Morda se bo komu vzbudil rahel dvom, ali je prevajalec - in to je vendar Gradišnikov osrednji poklic in življenjski uspeh - res lahko tako pomemben za razvoj slovenske kulture, ki izvira predvsem iz slovenskega jezika in njegovih umetnih proizvodov, umetniških literarnih del, da ga lahko postavimo v vrsto tistih, ki so dobili Prešernovo nagrado za svoja izvirna literarna dela. Spominjam se nekega eseja Gustava Waringhiena o pomenu prevajanja v še relativno mladi, tedaj šele kakih 60 let stari esperantski literaturi. Tam je zapisal misel, ki jo lahko dobronamerno obrnemo tudi na delo Janeza Gradišnika. Waringhien, ki je bil sicer profesor francoskega jezika in književnosti, v njem zapiše, da je po njegovem prevajalec, če gre za klasika, za razvoj ciljnega jezika zaslužnejši od izvirnega pisca, razen če imamo opraviti s klasikom, saj se ne more ogniti nobeni jezikovni uganki in čeri, kakor se pisec izvirnega dela vselej lahko. Prevajalec mora slediti izvirniku in njegovemu avtorju do konca, pa naj stane, kar hoče - in pri kom smo to lahko bolj občudovali kakor pri Gradišniku, ki mu noben vozel ni bil tako zadrgnjen, da ga ne bi s skoraj nesramno lahkotnostjo, kakor da smo v varieteju, pred nami razvozlal. Najbrž ne delimo vsi njegovega literarnega okusa, njegove izbire prednostnih avtorjev - vsi pa, vsaj tisti, ki tudi sami kaj prevedemo, moramo priznati, da imamo tu opraviti z mojstrom, ki je marsikdaj bolj poživil našo slovenščino kakor pa večina povprečnih izvirnih literarnih del. In v življenju, vsaj zame, ni lepše stvari, kakor gledati roke resničnega mojstra, kako skoraj brezbrižno in kakor da brez napora opravlja svojo stvar, in v srce človeku, ki je "pravi Izraelec, v katerem ni zvijače", kakor je Gospod v evangeliju po Janezu komentiral prihajajočega Natanaela.