Poetski stolp

Žirijo je konec osemdesetih let prepričal s pesniško zbirko Mera časa, tokrat pa je med približno 400 pesniškimi zbirkami, ki so pri nas izšle v zadnjih dveh letih (bodisi v samozaložbah bodisi pri velikih založbah), prepričal njegov Sinji stolp, ki "povzema temeljne napetosti njegove poezije". Žiriji je predsedoval Niko Grafenauer, drugi člani pa so bili Andrej Inkret, Miklavž Komelj, Matevž Kos in Milan Jesih. Naslov zbirke asociira tako na Hölderlinovo norost kot na slonokoščeni stolp simbolistov, v svojem jedru pa se pravzaprav, po ugotovitvah Miklavža Komelja, sicer tudi avtorja spremne študije k zbirki, nanaša na nekoliko snobističen ambient toskanske graščine, ki jo je Šalamun ob posebni priložnosti obiskal konec šestdesetih oziroma v začetku sedemdesetih let. Komelj pripisuje Šalamunovi poeziji izjemno vlogo, saj je prepričan, da so se po njegovem preboju ustvarjalne pesniške možnosti razširile. Prav tako Šalamuna obravnava kot avtorja, ki je zmožen sprožiti najbolj strastne reakcije, od vznemirjenja in začudenja do sovraštva in ignorance. Njegova neposredna govorica namreč raztaplja mejo med poetičnim in nepoetičnim, ne da bi ob tem postala banalna, ves čas pa mu uspe ohranjati vez z realnim, skozi reference, aluzije, asociacije, skozi hudomušen humor in ironijo. "Komeljev esej me je zbudil iz nekega zombijevstva, postal sem skorajda staro pohištvo," se je ob Komeljevi želji, da bi bila Jenkova nagrada izhodišče za ponovno, kritično-reflektirano branje avtorjeve poezije, pošalil Šalamun.