Povej mi, kaj bereš, in povem ti, kdo si

Tanja Lesničar Pučko 

 "Kulturne razlike" seveda ne pomenijo le, da nekje berejo več in drugje manj, ampak da gre za pomembne razlike v stopnji znanja, ki prinaša socialno, ekonomsko in politično razvitost. Te brez izobrazbe ne more biti, šele z njo človek postane kritičen državljan.

Ljubljanski knjižni sejem ni najboljši med vsemi možnimi, predvsem v kleti je prehrupen: kdo bi zmogel izbirati ali v novi bralnici prebirati knjige, medtem ko na bližnjem odru rjovejo veseli muzikanti (zakaj, vrabca, jih ne dajo v bližnje dvoranice?). Zakaj nista bralnica in debatna kavarna v fotogaleriji, med portreti književnikov, v mirnem in spodobnem okolju? In od kod je prišla organizatorjem čudna misel, da človek ne bi smel ven pri istih vratih, kot je vstopil in pustil kolo, ampak, otovorjen s težo modrosti, na drugem koncu? Na srečo so to neprijazno idejo odpravili kar obiskovalci sami.

Kljub temu je sejem zelo dobra prireditev, kjer lahko še danes in jutri na enem mestu vidimo in kupimo skoraj vse, kar naše založništvo in samozaložniki spravijo na svet, ter izvemo marsikaj o knjižnih zadevah. Letos je vstop prost, kar je dobrodošla novost, saj so knjige drage, z njimi pa z visokim DDV parazitsko služi tudi država. Založniki za slabšo prodajo pogosto krivijo tudi knjižnice. Kar je in ni res: dobra knjižnična mreža, ki je nastajala v zadnjih petdesetih letih, je eden največjih slovenskih kulturnih in demokratičnih dosežkov, ki vsakomur omogoča dostop do vednosti in zdaj tudi do interneta. V neki meri gotovo drži, da obisk knjižnic vpliva na nakupe, a zgledi severnoevropskih držav kažejo, da prav tam, kjer imajo izvrstno knjižnično mrežo, tudi prodaja cvete, saj je dobre knjige lepo imeti doma; za slabe je škoda dreves. A na to uho, da vsiljujejo plažo in ne razvijajo knjigarniške mreže, knjigotržci ne slišijo prav dobro.

Sejem torej ni le ogromna knjigarna, ampak tudi prerez naše umetniške, teoretske, izobraževalne, publicistične in zabavne produkcije, prerez tega, kar imamo možnost in kar zmoremo misliti. Glede na prekletstvo malega trga ta bera sploh ni slaba, s spodbujevalnimi mehanizmi pa bi se dalo povečati tudi nadvse skromen izvozni (prevodni) delež. Ta bi za prepoznavnost naše književnosti in s tem Slovenije gotovo naredil več kot "zen malica"(?!), ki jo namesto potice delijo potnikom na letalih slovenske letalske družbe Adria. In mogoče se ta provincialni kozel Adrii ne bi nikoli zgodil, če bi zaposleni kdaj kaj prebrali vsaj o slovenski kulinariki. Pri kuharicah se vse začne…

Sicer pa, komaj bo sejem zaprl vrata, že se bomo v čast pevcu, ki nam osle kaže, v ponedeljek, na dan odprtih vrat, lahko zapodili v kulturne hrame vseh vrst. In če bo zaradi brezplačnosti kakšen mulček namesto "sprehoda" po BTC videl lutke, to ne bo malo: vsak lep dan šteje.