Zakaj je Kosovo tako velik problem, ali za Srbijo pravzaprav ne bi bilo bolje, če bi se rešila tega bremena?

Lahko vam odgovorim s primerjavo. Zadnjič, ko sem bil na zasedanju generalne skupščine OZN v New Yorku, mi je šlo na smeh, ko sem slišal, da je med zasedanjem nastal "velik" problem, ker je predsedujoči generalne skupščine OZN povabil za govorniški pult predstavnika "Republike Makedonije". Takoj zatem je zaradi uporabe nepravilnega imena države protestirala Grčija. V OZN se namreč za Makedonijo uporablja kratica FYROM oziroma Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija. Če ime neke države lahko postane tako pomembno vprašanje, kako moji prijatelji po svetu ne morejo razumeti, da izguba Kosova, tako pomembnega ozemlja, na katerega je vezana vsa naša zgodovina, za nas predstavlja še veliko večji problem?

Na meji med Slovenijo in Hrvaško imate resne težave zaradi nedoločene meje na morju, ki seveda ni naseljeno, zaradi poti, po kateri Joško Joras prihaja do svoje parcele, ob reki Muri pa so slovenske posebne policijske enote celo varovale prekopavanje ceste, ki je po mnenju slovenskih oblasti hrvaška podjetja ne bi smela graditi na slovenskem ozemlju. In istočasno se, kakor da gre za neko malenkost, pogovarjamo o priznanju neodvisnosti Kosova, o pokrajini, v kateri so za Srbe najbolj sveta mesta, cerkve, kulturni spomeniki, kjer je Srbija pravzaprav sploh nastala, kjer so torej kraji, tako pomembni za našo identiteto. Na Kosovu še vedno živi veliko naših, Srbiji zvestih državljanov, čeprav so sto tisoči Srbov s Kosova zbežali zaradi nasilja. Ne govorimo o mitih in zgodovinskih utvarah, pač pa o praktičnih zadevah.

Nekateri politiki v Evropi pravijo: "Priznati moramo neodvisnost Kosova, ker to zahtevata dva milijona kosovskih Albancev. Če ne dobijo neodvisnosti, bodo morda jezni. Morda bo izbruhnilo nasilje." Popolnoma se strinjam, da je nasilje nesprejemljivo. Toda če bomo pristali na to zahtevo, kaj bomo storili z nekaj milijoni drugih ljudi, pripadnikov drugih narodov, manjšinami, ki bodo zahtevale iste pravice tudi zase? Okoli Črnega morja, v Zakavkazju, v južni in osrednji Evropi imamo celo vrsto "Kosovov".

Gorski Karabah je skoraj popolnoma enak problem kot Kosovo. Tudi tu je bila vojna, tisoče ljudi je bilo pobitih ali je zbežalo s svojih domov. V Gruziji imamo Južno Osetijo in Abhazijo. Tu je Pridnestrje. Makedonija se sooča s podobnimi problemi, saj je Albancev za tretjino prebivalstva države. V Črni gori je še večji del prebivalstva pripadnikov manjšin. Morda se bo odprl problem Ukrajine, ki je nacionalno razdeljena država.

Kaj bomo storili z Bosno? To je velik problem. Ne bi si želel delitve Bosne in Hercegovine. Kajti v tem primeru bi na koncu dobili veliko Srbijo in veliko Hrvaško ter zelo majhno bošnjaško državo med njima, vse to pa šele po velikih napetostih. Kar bi povečalo verjetnost, da se s to državo povežejo sile, ki v svetu podpirajo Al Kaido in podobne teroristične organizacije. Ne želim, da bi se ti scenariji začeli uresničevati.

Toda za to ne bi bilo nobene potrebe, če se Kosovo po neodvisnosti ne bi še naprej delilo.

To je napačno gledanje. Neodvisnost Kosova že sama po sebi pomeni delitev Srbije, razveljavitev vseh doslej veljavnih pravil mednarodnega prava. Resolucija varnostnega sveta OZN št. 1244 zahteva spoštovanje meja, ne pa njihove enostranske spremembe. Vsi govorijo le o tem, da Kosova "ni mogoče deliti", pozabljajo pa, da prav tako ni mogoče deliti Srbije. Če se odločimo za delitev Srbije, to pomeni, da smo izničili mednarodno pravo ter ogrozili celovitost številnih drugih evropskih držav.

Vprašajte se, le zakaj se nekatere države upirajo priznanju kosovske neodvisnosti. Zakaj temu nasprotujejo v Romuniji, na Slovaškem, zakaj so proti Španija, Grčija in Ciper? V New Yorku mi je ciprski predsednik dejal: "Celo če boste vi priznali neodvisnost Kosova, ga mi ne bomo priznali nikoli." Zakaj mi je to rekel? Ne zaradi nas, pač pa zaradi mednarodne ureditve in interesov lastne države. Popolnoma ga razumem. Kosovo ni problem, ki bi nastal šele v času Miloševića, pač pa problem, ki traja veliko dlje.

Ali ni kosovska neodvisnost razumljiva posledica napačne Miloševićeve politike?

Strinjam se, da je Milošević storil strašne stvari. Toda tudi kosovski Albanci so storili številne strašne stvari. Ali ste brali zadnje poročilo Carle Del Ponte? V njem jasno opisuje, kakšne težave ima s procesom proti Ramushu Hajradinaju, nekdanjemu kosovskemu premierju, ki je celo sodeloval na volitvah na Kosovu. Carla Del Ponte trdi, da dan za dnem "izgublja priče". To pomeni, da na Kosovu ubijajo priče. In nato lahko obtoženi pomembneži, kot je na primer Hajradinaj, brez težav, z dovoljenjem haaškega sodišča, sodelujejo v volilni kampanji. Kako naj to razumemo? Kdo potiska neodvisno Kosovo v roke teh ljudi? Hajradinaj ni navaden državljan, pač pa je bil predsednik kosovske začasne vlade. Kje so tu evropske vrednote? Kako naj to pojasnimo javnosti v Srbiji?

Morda je tako, ker je Kosovo čisto poseben primer?

Tudi nekateri moji prijatelji v ZDA trdijo, da je Kosovo poseben primer. Toda vsi vemo, da to ni res. Veliko držav se sooča s separatističnimi gibanji in prav vsi, ki imajo takšne ambicije, danes gledajo, kaj se bo zgodilo s Kosovom. Potrpežljivo čakajo. Kakšne bodo njihove možnosti, da si izborijo svoje nove države, če Kosovo postane neodvisno? Bodo te možnosti manjše? Seveda ne. Njihove možnosti, da dosežejo svoje cilje, bodo precej večje. In da bi bil kristalno jasen: spoštujem legitimne interese kosovskih Albancev. To sem dokazal tudi s tem, ko sem se srečal z vsemi pomembnimi kosovskimi politiki v Albaniji in na Kosovu. In z mnogimi med njimi sem se pogovarjal kljub temu, da sem bral prepričljiva poročila o tem, da so odgovorni za številne zločine, kar je potrdilo tudi haaško sodišče.

Ste še vedno prepričani, da je kompromis najboljša rešitev?

Še vedno menim, da je treba najti rešitev, ki bo nekje med neodvisnostjo, ki jo zahtevajo kosovski Albanci, in zaščito celovitosti države, ki jo zahteva Srbija. Za stabilno rešitev potrebujemo kompromis. Enostranske rešitve vodijo v nestabilnost.

Ali ne bi bila nadzorovana neodvisnost najboljša rešitev?

To je predlog Marttija Ahtisaarija. Nadzorovana neodvisnost je v končni fazi neodvisnost. To je samo začasno nadzorovana neodvisnost, na koncu katere je popolna neodvisnost in nič drugega. Če Kosovo postane neodvisna država, bo s tem dejansko realiziran tudi projekt Velike Albanije. Kajti kdo lahko prepreči Albancem, da ob koncu procesa oblikujejo eno samo državo? Še imamo čas za to, da poiščemo nove rešitve. Srbija nima interesa, da bi vladala na Kosovu. Srbija ima zgolj upravičen interes, da zaščiti svojo ozemeljsko celovitost, zavaruje kulturne spomenike srbskega naroda in zaščiti svoje državljane. To pa lahko zagotovi samo sporazum, ki bo sprejemljiv ne samo za Albance, pač pa tudi za Srbe.

Kako to, da s svojimi argumenti niste prepričali Ahtisaarija?

Zato, ker njegov pristop že od začetka ni bil pošten. To smo videli tudi kasneje, ko je trojka na popolnoma drugačen način vodila pogajanja. Martti Ahtisaari je že od začetka zasledoval en sam svoj cilj, neodvisnost Kosova, tako da sploh nismo imeli možnosti, da predstavimo svoje predloge. Njegov namestnik Albert Rohan je v nekem intervjuju celo dejal, da mora Kosovo postati neodvisno zaradi nevarnosti, da bodo kosovski Albanci uporabili nasilje. In da je Milošević razlog za izgubo Kosova.

To pomeni, da je v enem primeru nasilje razlog za to, da nekdo izgubi ozemlje, v drugem pa argument za to, da se nekomu preda ozemlje. Odločiti se moramo, za katere principe smo. Če je nasilje nesprejemljivo, potem je nesprejemljivo in nasilnežev ali tistih, ki grozijo z nasiljem, ne smemo nagrajevati. Če Kosovo postane neodvisno, potem bo takojšnja, neposredna posledica nestabilnost v Srbiji.

Nekateri ministri EU so kljub temu prepričani, da bo ta nestabilnost trajala morda nekaj mesecev, potem pa se bo Srbija že nekako sprijaznila z novim položajem.

To je neresno razmišljanje. Kot predsednik države poznam svoje ljudi in vem, kakšen bo njihov odziv. In ne razmišljam samo o Srbiji, pač pa o stabilnosti v regiji, kajti na tem prostoru ne živimo sami.

Slovenski predsednik vlade Janez Janša je za Srbijo predlagal hitrejši vstop v EU. Kako gledate na to pobudo in ali bi v primeru hitrejšega približevanja Srbije EU lažje sprejeli neodvisnost Kosova?

Naše hitrejše vstopanje v EU ni mogoče iz več razlogov. Hitrejši vstop v EU ni mogoč, ker je najprej treba spoštovati določene procedure in standarde, ki jih postavlja sama EU. Hkrati pa Srbija nikoli ne bi mogla pristati na trgovino, kjer bi del ozemlja "zamenjala" za hitrejši vstop v EU. Mi imamo pravico postati del EU in se o tem tudi pogajamo, neodvisno od reševanja statusa Kosova. Prepričan sem, da bo Srbija postala kandidatka za članstvo v EU že v letu 2008.

Seveda pa pozdravljamo pobudo slovenskega predsednika vlade Janeza Janše. Kajti vstop Srbije v EU ni zgolj v interesu Srbije, pač pa tudi celotne EU. Srbi živijo tudi v drugih državah na Balkanu in EU bi nam vsem prinesla nove priložnosti, investicije in stabilnost. Druga možnost je nestabilnost v Srbiji, v regiji in v Evropi. In tega si ne želimo.