»Ostal bom zvest svoji drži,« poudarja prvak SD in dodaja, da bo z zmerno politiko bodisi zmagal ali pa z njo propadel. A brez zmage na volitvah vodenja vlade ne želi prevzeti. Gre za neodgovorno ravnanje? Bojazljivost? Sam pravi, da je treba Janezu Janši pustiti, da pokaže vse, kar zna, in da se o njegovem delu izrečejo volilci. Izgovora, da zaradi zarote opozicije ni mogel opraviti svojega dela, mu ne želi dati.

Premier Janez Janša je v ponedeljek v parlamentu dobil zaupnico. Ste zadovoljni z razpletom?

Da. Tak razplet končuje obdobje negotovosti, ki jo je sprožil z omenjanjem možnosti odstopa svoje vlade.

Ampak predsednik vlade kljub izglasovani zaupnici še vedno poudarja, da so odprte vse možnosti. Ali ocenjujete, da bi Janša res lahko odstopil?

To je njegova presoja. V parlamentu je dobil jasno sporočilo, da ima trdno podporo koalicijskih partnerjev. Kot moder politik bi moral to sporočilo razumeti kot odgovornost, da vlado vodi do konca mandata. Zlasti zato, ker je pred nami predsedovanje EU in si Slovenija kakšne notranjepolitične krize niti ne sme privoščiti niti si je ne zasluži.

Za kaj je pravzaprav pri tej Janševi napovedi odstopa in nato pri glasovanju o zaupnici šlo? Kaj je Janša dosegel?

Kot razlog za skrb zbujajoče razmere, ki so ga navedle k razmišljanju o odstopu, je Janša navajal zlasti nekonstruktivno obnašanje opozicije in blatenje države v tujini. To je bila diagnoza, zdravilo za situacijo, v kateri se je znašel, pa je bilo napačno. Odpravil se je po iskanje zaupnice v parlament, kjer jo je pričakovano tudi dobil. V svojem govoru pa je zamudil priložnost, da bi bil spravljiv in bi povedal, da se mu morda zdijo kakšne kritike na njegov račun neosnovane in pretirane. A bi kljub vsemu kot voditelj in državnik dejal, da breme teh kritik nosi na svojih ramenih kot del svoje zelo težke službe, ki pa jo bo opravil do konca v korist države. Janša bi moral kot državnik odpraviti vse dvoumnosti in tako domači kot mednarodni javnosti dati zagotovila, da je v Sloveniji trdna vlada, ki lahko uspešno opravi predsedovanje, hkrati pa servisira vsa odprta domača vprašanja, ki zaradi predsedovanja ne smejo ostati zanemarjena. Vse bolj torej ugotavljam, da je bilo dogajanje od napovedi odstopa do glasovanja o zaupnici namenjeno utrjevanju položaja voditelja desne sredine, ne pa utrjevanju položaja voditelja, ki je odgovoren za vodenje države.

Predsednik vlade med opozicijskimi strankami napada predvsem SD, vi pa ste ob vsakem napadu le še bolj konstruktivni.

Gre za dve različni politiki, za dva različna politična vzorca obnašanja. Ta razlika med nama in med najinima strankama je očitna. Ostal bom zvest svoji drži. Lahko se zgodi, da je volilci ne bodo nagradili in bodo na prihodnjih volitvah iskali alternativo pri nekom, ki bo morda enako surov ali konflikten, kot je sem in tja predsednik vlade. To je odločitev volilcev – jaz jim ponujam strpno in zmerno politiko, ker se mi zdi, da lahko samo tako človek uspešno vlada. Ali z zmerno politiko zmagam ali pa z njo propadem. Spremenil je ne bom.

Se vam zdi, da s tem, ko namesto da bi se uprli, nastavite drugo lice, Janšo spravljate ob živce?

Vsekakor želim, da ljudje vidijo razliko v političnem obnašanju, ki je samo zunanji izraz nekaterih temeljnih političnih razlik.

Postaja zaradi vašega ravnanja Janša živčen?

Mogoče. Čeprav ne gre spregledati, da ga konstruktivno sodelovanje z nami v partnerstvu za razvoj, pri reševanju odnosov s Hrvaško, pri iskanju kompromisa glede vojnih zakonov ni nič skrbelo do trenutka, ko se je v začetku pomladi SD zavihtela na vrh javnomnenjskih anket. Takrat smo postali tarča njegovih napadov. Moje stališče je, da moramo biti tisti, ki smo na vrhu – bodisi vlade ali stranke z najvišjo javnomnenjsko podporo – potrpežljivi in sprejeti tudi kakšno kritiko, ki se nam zdi neutemeljena in nepravična.

No, najbrž je na vrhu lažje biti potrpežljiv.

Kot vidimo iz obnašanja predsednika vlade, to ne velja za vsakogar.

Kako komentirate izjave premiera Janše, da ima še vedno lepljive roke od vašega prvega pisma?

Večkrat me sprašujejo, zakaj se na sleherno od obtožb ne odzovem. Ekonomija obsega mi to preprečuje – obtožb je namreč toliko, da jih sproti ne morem servisirati.

Ali vladanje Janeza Janše škodi državi?

Veljal sem za nekoga, ki je preveč prizanesljiv do Janševe vlade. Tudi v tem smislu imamo neko paradoksalno situacijo, da predsednik vlade najbolj napada predsednika stranke, ki je najbolj tvorno sodelovala in še sodeluje z njim. Mislim, da je imel predsednik vlade zlasti zaradi našega benevolentnega odnosa do njegove vlade imenitno priložnost, da bi okrepil nacionalni konsenz okoli ključnih nacionalnih projektov. Čeprav ni mogoče reči, da ta vlada nekaterih rezultatov ni dosegla, pa gre predvsem za ustvarjanje neke atmosfere, in zdi se mi, da je predsednik vlade pri tem manj spreten, kot bi lahko bil.

Če je ta vlada škodljiva, zakaj ne presekate tega stanja? Zakaj ne rečete, pripravljeni smo sprejeti odgovornost, ali celo vložite konstruktivne nezaupnice?

Kot konstruktivna opozicija lahko pripomoremo k temu, da gre Slovenija naprej. Ne moremo pa prevzeti vajeti Slovenije v svoje roke, ker za to nismo dobili mandata. Na predvečer rednih volitev, zlasti pa na predvečer predsedovanja EU, bi bilo zelo neodgovorno, če bi največja opozicijska stranka predlagala glasovanje o konstruktivni nezaupnici. Če želite vpeljati spremembe, ki jih od vas pričakujejo ljudje in zaradi česar vas podpirajo, potem potrebujete jasen mandat. In čas. Spomnite se zgodbe z vlado Andreja Bajuka.

Torej gre bolj za vaš strah, da bi, če bi zdaj prevzeli vlado, čez eno leto na volitvah izgubili, kot za neko odgovorno ravnanje do države?

Ne. Gre za to, da želimo dobiti mandat na volitvah. V primeru politične krize pa predlagamo predčasne volitve.

Zakaj pa ne podprete tehnične vlade, na primer z Zoranom Jankovićem ali Mitjo Gasparijem na čelu?

Ker ta vlada ne bi mogla izpolniti tistih pričakovanj, ki jih obljubljamo ljudem. Slovenija tehnične vlade ne potrebuje. Saj imamo vlado s polnimi pooblastili.

Se pravi bolje Janša na čelu te vlade kot tehnična vlada?

Mislim, da. Z vso odgovornostjo, ki jo ima Janša. Vse drugo bi bilo v tem hipu za državo avantura, državljani pa bi lahko dobili napačen vtis, da gre strankam, ki so zdaj v opoziciji, samo za oblast. Ta vtis je absolutno napačen.

Politični profil Janeza Janše – ne njegov osebni značaj, o tem se niti ne želim niti ne smem izrekati – in njegove stranke je tak, da mora njegov tekmec proti njemu zmagati na volitvah. Samo v tem smislu ima tisto potrebno legitimiteto, da v primeru, če se Janša potem umakne v opozicijo, vzdrži silovite pritiske opozicijske politike in izvede potrebne spremembe.

Ob tem naj rečem, da ne glede na to, kaj Janša govori o meni, ga, ker je predsednik vlade, moram spoštovati, pa tudi osebno ga še vedno spoštujem. Je pa zelo pomembno, da volilci izrečejo sodbo o delu premiera Janše. Ne sme se zgoditi, da bi se zaradi določenih okoliščin umaknil z mesta predsednika vlade med mandatom in bi velik del ljudi morda spet – tako kot v primeru Depale vasi – menil, da je šlo za zaroto opozicije proti njemu. In da Janša ni mogel dokončati mandata ter izpolniti vseh obljub, ki jih je dal. Zato je zelo pomembno, da Janša mandat konča. Treba mu je omogočiti, da pokaže vse, kar zna, in zato se je treba konstruktivno obnašati. Potem naj stvar presodijo volilci.

Janšo torej želite videti na tleh?

Ne. Želim, da se o tem, kje je, izrečejo ljudje. Ne želim pa preštevanja poslancev v parlamentu, kar bi ljudje lahko razumeli, kot da bi on sicer fantastično, brez težav in napak opravil svoj mandat, vendar tega ni mogel, ker je bil predmet zarote opozicije. Tega izgovora mu preprosto ne želim dati.

Pravite, da Janeza Janšo spoštujete.

Kljub vsemu v mojih očeh še vedno velja za politika, ki stori to, kar je dogovorjeno. Res je sicer, da ga je težko pripraviti do tega, da da besedo, ampak če jo da, jo drži. In še vedno, kljub nekaterim izjavam v zadnjem času, v njem vidim sogovornika, ki razume, kaj pomeni diskretnost v politiki. V tem smislu je Janša za razliko od nekaterih drugih kolegov, ki so me razočarali, ostal zvest svojemu obnašanju. Dokler bo tako, uživa moje osebno spoštovanje.

Koalicijskim strankam podpora pada, nekatere nove stranke oziroma stranke z novimi predsedniki še iščejo svoj politični prostor. Ali ne bi bil prav zdaj najboljši trenutek za SD – torej za predčasne volitve?

Ne. Predčasne volitve bi bile izhod v sili, če bi prišlo do padca te vlade. Če ta vlada lahko zdrži do konca, je to za Slovenijo boljše. Bila bi torej previsoka cena za državo, če bi zdaj izsilili predčasne volitve. Če smo dobri, bomo dobri tudi čez eno leto.

Kdaj pa nameravate predstaviti alternativni program?

Na decembrski seji predsedstva stranke bomo sprejeli dokončno oceno stanja, moji kolegi pa so že dobili navodila, da pospešijo priprave alternativnega vladnega programa. Nismo želeli pisati alternative, ne da bi diagnosticirali stanja. Morda bo javnost v predvolilni tekmi presenečena, ko bo iz mojih ust slišala tudi nekatere usmeritve, ki navadno v volilnih kampanjah ne požanjejo veliko podpore. Govoril bom stvaren jezik.

S čim pa nas boste presenetili?

Ključno vprašanje – poleg vzorca političnega obnašanja – ostaja dinamično ravnovesje med konkurenčnostjo in solidarnostjo. To je ne nazadnje tudi predmet delavskih zahtev v luči socialnega dialoga z delodajalci in deloma z vlado. Tukaj se mora socialna demokracija zelo disciplinirati, da ne bi zašla v socialno demagogijo.

Ste se udeležili delavskih protestov?

Ne.

Zakaj ne? Ne nazadnje bi to od vas kot socialnega demokrata pričakovali. Ali pa ste morda ocenili, da bi z udeležbo priznali, da stojite za kakšnim sindikalnim gibanjem?

Ravno to sem želel s svojo odsotnostjo sporočiti, da povezav med delom sindikatov in našo stranko ni.

Toda ali niste prav s takšnim razmišljanjem priznali, da povezava obstaja, le da je nočete razkriti?

Vaše vprašanje je še en dokaz, da je domišljija vedno brez meja.

Ali pričakujete, da bi lahko SLS na čelu z Bojanom Šrotom posegla po volilcih SD?

Vse je odvisno od tega, kdo bo za te volilce bolj prepričljiv. Mi se bomo potrudili za te volilce po svojih najboljših močeh, vem pa, da se bo enako trudil tudi Bojan Šrot. Naj zmaga boljši in prepričljivejši.

Ali bi bilo mogoče, če bi SD prihodnje leto zmagala na volitvah, da bi mandatarstvo odstopili komu drugemu?

Če bo SD zmagala na volitvah, potem bom skušal kot mandatar oblikovati novo vlado.

In če bi po volitvah lahko izbirali med levo vlado ali vlado, v katero bi povabili SDS – kaj bi izbrali?

Pogoji za oblikovanje ali vstop SD v vlado so sorodni programski pogledi na prihodnost in ocena, da lahko sestavimo ali sodelujemo v kompetentni in sposobni ekipi, ki je ta program sposobna izvesti.

Ali kot takšno vidite vlado, v kateri bi bilI skupaj z Janezom Janšo?

Če bi se v danih razmerah pokazalo, da je to edina ali pa boljša možnost, tega ne izključujem. Vendar se mi glede na dogajanje in atmosfero, ki jo ustvarja Janez Janša, ter po teh prepirljivih tonih zdi možnost, da bi se stranki usedli in nadaljevali v ozračju, kot da teh napetosti ni bilo, težja.

Tako Janez Janša kot Gregor Golobič veljata za zelo prekaljena in dominantna politika. Se morda bojite, da bi v koaliciji, v kateri bi bil kdo od njiju, prevzela neformalno vodenje?

Kot vidim, dvom o voditeljskih sposobnostih ostaja in mislim, da je to dobro. Da so me podcenjevali, je bila vedno moja primerjalna prednost, ki sem jo doslej spretno izkoriščal in stranko s pičlih nekaj odstotkov pripeljal do tega, da se prvič poteguje za zmago na volitvah. Hočem torej neskromno reči, da nekaj voditeljskih sposobnosti že moram imeti, da sem stranko, ki je bila obsojena, da gre na smetišče zgodovine, s spremembami, ki so bile zares vratolomne, pripeljal v vrh slovenske politike. Mislim, da bi tudi vodenje vlade dobro opravil. Ne nazadnje sem vodil državni zbor – ne brez napak, vendar dovolj dobro, da je tudi iz tega dela moje politične zgodovine mogoče ugotoviti, ali sem kos težkim nalogam ali ne.

Kje je vaša bistvena prednost pred Janšo, Golobičem ali pred Šrotom, Kresalovo...?

To bomo v finalu volilne kampanje poskušali prikazati s programom in s kompetentno ekipo ter z doslednostjo v politični drži, za katero upam, da jo bodo ljudje nagradili.

Mogoče pa vse, kar se dogaja zadnje mesece s tem nekoliko bolj ostrim političnim dialogom med vlado in opozicijo – zlasti med SDS in Socialnimi demokrati – prispeva k temu, da se poglabljajo neke stare razlike, ki smo jim bili priče v desetletju, ki smo ga pustili za sabo. To atmosfero do neke mere obžalujem, ker se mi zdi, da prihaja do ponovne delitve med tako imenovanim pomladnim blokom in blokom leve sredine. Še vedno sem prepričan, da ima – kot je rekel dr. Dimitrij Rupel, in mislim, da je to ena njegovih najbolj pomembnih političnih izjav – Slovenija eno vlado in pol. Predsednik vlade Janez Janša je sicer dejal, da je ravno z njegovim mandatom prišlo do dokaza, da imamo dve politični ekipi. Razumem, kaj je hotel s tem povedati, in do neke mere ima prav. Toda samo do neke mere. Slovenija je majhna država, ima omejene kapacitete in znanja in v tem smislu tudi omejene možnosti pri sestavi vlade. Bilo bi koristno, da so v koalicijah stranke iz obeh domnevnih polov. Razen Demosove vlade doslej nismo imeli vlade, ki bi bila enopolna, pa še ta je bila znotraj sebe izrazito raznolika.

Smo. Bajukovo vlado.

Točno. A se je ta vlada v svojih prizadevanjih pokazala kot neuspešna. Morda je to le še dokaz več, da bi oblikovanje vlade, v kateri bi bile zgolj stranke leve ali desne sredine, privedlo do ostre polarizacije in do zelo težavnih okoliščin, v katerih bi bilo velikopotezne odločitve težko sprejeti. Tega se je zavedal tudi Janša, zato je v vlado povabil DeSUS.

Ampak DeSUS je bolj neka majhna stanovska stranka.

Ne podcenjujte DeSUS.

Te vaše izjave bo pa Karl Erjavec vesel.

Gotovo. Si tudi zasluži. DeSUS je v koaliciji odigral pomembno vlogo pri celi vrsti vprašanj, tudi pri ideoloških, na primer pri vojnih zakonih. Tudi Janez Janša je torej želel vrednostni lok vladajoče koalicije razširiti, saj bi verjetno ostra blokovska vlada naletela na precej težje preizkušnje kot vlada, ki vključi še stranko iz nasprotnega tabora. Mimogrede: v Janševi vladi je tudi SLS, ki je bila tudi v Ropovi vladi.

Kako pa ocenjujete sedanji politični prostor glede na vpliv kapitala?

Gotovo prihaja do temeljne tranzicije. Če je zlasti v prejšnjem režimu pa tudi po demokratičnih spremembah politika bistveno vplivala na kapital, sedaj prihaja do naravne spremembe, da bo kapital vse bolj vplival na politiko. To se bo v naslednjih letih in desetletjih vse bolj kazalo in politika bo tista, ki si bo morala ustvariti prostor avtonomije, da ne bo postala talec takšnih ali drugačnih kapitalskih interesov.

Toda ali ni vaša stranka že od nekdaj stranka kapitala? Mnogi pomembni direktorji so – kot poudarjajo na desnici – ves čas v vaši stranki ali pa v njenem ozadju.

Pa vi verjamete v to?

Določen vpliv kapitala gotovo je...

Glejte, leta 1990 je bila stara partija poražena. Hvala bogu, kajti to je omogočilo nov začetek Slovenije. Čeprav je bil poražen tisti liberalni del stranke, ki je tudi po Kučanovi zaslugi omogočil miren prehod v demokracijo. In točno toliko, kolikor si je s tem zaslužila, je tudi dobila na volitvah. Sicer relativno največ, a je bila v primerjavi z blokom Demosa poraženka. Potem je naša stranka samo še tonila. Leta 1992 smo padli s 17 odstotkov na 13, štiri leta kasneje smo pristali pri 9 odstotkih... Popolnoma jasno je, da smo postali nezanimivi ne le za velik del volilcev, temveč tudi za rastoči vpliv kapitala, ki v nas ni videl ne sponzorja v političnem prostoru ne nekoga, ki bo zastopal njegove interese.

Toda bili ste jeziček na tehtnici v kar nekaj vladah... V tej vlogi ste bili verjetno za kapital zanimivi?

Ne, ker je bila dominantnost LDS tako v dobrem kot v slabem tako velika, da tudi naši lastni ljudje v ZLSD niso prepoznali neke suverene politične sile, temveč nekega buldožerja, ki mora kot nekakšen zgodovinski moralni dolžnik ustvarjati prostor za to, da lahko v Sloveniji vlada LDS, ki naj bi bila zgodovinsko neobremenjena. Na moja vrata gospodarstveniki v glavnem niso trkali. In kolikor se zdaj z njimi pogovarjam – in res je, da je danes teh pogovorov bistveno več – jih seveda zanima, kaj bo SD storila, če bo dobila mandat. Hočem torej reči, da smo bili mi zanje nezanimivi, danes pa postajamo zanimivejši in tega ne skrivam. Se pa zavedam, da je za stranko zelo pomembno, da ostane suverena in da ne postane talec nekih kapitalskih lobijev, saj v takšnem primeru ne more suvereno voditi svoje politike.

Kdaj ste se nazadnje srečali z Boškom Šrotom?

Maja letos, ko sem imel tribuno v Celju.

In o čem sta se pogovarjala?

O moji kandidaturi za predsednika republike. To je bila edina tema, vsebina pogovora pa je stvar tiste diskrecije, o kateri sem prej govoril, da jo spoštujem pri drugih.

Sta se morda po tem še kaj slišala po telefonu?

Nazadnje sva govorila, ko me je obvestil, da se bo kljub temu, da je član naše stranke, udeležil kongresa SLS. In rekel sem: »Seveda, Boško, ti si vendarle Bojanov brat, ki bo postal predsednik SLS, in povsem normalno je, da se kongresa udeležiš.« Nikoli pa se nisva pogovarjala na primer o uredniški politiki Dela ali o Delu v lasti Pivovarne Laško, niti nisem imel nobenega stika z uredniki Dela glede njihove politike ali z novinarji.

Torej ne vi ne kdo v vašem imenu ne kliče koga od urednikov ali novinarja ter mu kaj svetuje?

Ne rečem, da v sedemnajstih letih moje politične kariere nisem sem ali tja zavrtel kakšnega telefona in morda pojasnil kakšno stališče, pričakoval kakšno pojasnilo. Mislim pa, da me novinarji že toliko poznate, da veste, kako ravnam.

Premier Janša opozarja na podobne navedbe v novinarski peticiji in analizi SD o stanju v državi. Kdo je od koga prepisoval?

Peticija je bila napisana in poslana v javnost mesec dni prej, preden smo mi sprejemali osnutek ocene stanja.

Torej je prepisovala SD?

Prav mogoče je, da je peticija novinarjev vplivala na razpoloženje tistih, ki so pripravljali besedilo osnutka. Če je kdo vplival na koga, potem je peticija novinarjev vplivala na pripravo našega osnutka stanja, ne pa mi na novinarje.

Veliko časa preživite v evropskih institucijah. Je res ta peticija v tujini povzročila takšno reakcijo, kot navaja predsednik vlade.

Ne. Sam v Bruslju tako kot evropski poslanec kot tudi kot predsednik stranke nisem bil deležen nobenega vprašanja v zvezi s tem.

Kaj pa vprašanja v zvezi z napovedanim odstopom premiera Janše?

To pa ja. Ko sem prejšnji teden prišel v Bruselj, smo imeli priprave na zasedanje biroja socialdemokratske poslanske skupine v Ljubljani in kolegi so me takoj vprašali, kaj pomeni napoved predsednika vlade in do kakšnih razmer lahko pride ter kakšne so alternative, glede na to, da bomo predsedovali EU.

Profesor na FDV Igor Lukšič je študentom naročil, naj spremljajo delovanje RKC v času volitev. Raziskovalno delo je seveda stvar profesorske avtonomije, vendarle pa je Lukšič tudi podpredsednik vaše stranke in bi se moral zavedati občutljivosti takšnega početja.

Raziskave ni delal kot podpredsednik SD, temveč kot profesor na univerzi.

Ste vedeli, da bo delal to raziskavo?

Kot je pojasnil javnosti, dela to že pet volitev zapored in kar se njegovega profesorskega dela tiče, se v to ne vtikam, saj bi šlo za poseg v njegovo profesorsko avtonomijo. Njegovo ravnanje pa v javnosti vzbuja neki napačen vtis, da gre za star vzorec obnašanja naše stranke do vere in Cerkve. To je ravno tisti vtis, ki ga želim s svojim obnašanjem in z našim programom odpraviti. Prav gotovo je bila Cerkev kot institucija v času komunističnega režima umaknjena na rob javnosti in ni imela vseh tistih pravic, ki v demokratični družbi civilnodružbenim institucijam pripadajo. Z demokratičnimi spremembami morda prihaja do nekega učinka nihaja: iz situacije, ko je bila porinjena na rob, prihaja do situacije, ko se zdi, da se skuša Cerkev v javno življenje vrniti bolj, kot to določa ustavna ločitev cerkve in države. Ta nihaj je do neke mere pričakovan, vendar pa ni treba, da smo ravnodušni in da čakamo, da se bo sam umiril. Deloma se bo in bo Cerkev pristala tam, kamor v javnem življenju tudi sodi. Ni pa treba, da ima Cerkev tisti, zlasti politični vpliv, ki ji po ustavi ne pritiče.

Torej: umirite Cerkev?

Kot veste, sem nadškofu Alojzu Uranu predlagal, da se po predsedniških volitvah sestaneva. Mislim, da obstaja vrsta stvari, o katerih bi se bilo dobro pogovoriti. Najprej bi rad odpravil predsodke, ki so še močni, da je SD proticerkvena stranka. Ne le, da je več kot tretjina ljudi, ki se opredeljujejo za nas, vernih in da spoštujemo pravico do izbire vere, temveč spoštujemo tudi pravico Cerkve do javnega nastopanja. Cerkev ima pravico, da se izreče o vsem. Je pa treba odnos med državo in Cerkvijo postaviti v ustavni položaj.

Veliko se govori o centrih iz ozadja...

Ja, dajte mi kaj pojasniti o njih.

Pričakujem, da mi boste vi kaj več povedali o njih. So ti centri udbomafija Milana Kučana?

Ne.

Torej gre za nove centre iz ozadja?

O teh paradigmah niti ne razmišljam tako.

Kako vi čutite te centre iz ozadja?

Tudi če me kot politologa in ne le kot politika sem in tja prime skušnjava, da bi si poskušal razložiti nekatere pojave, se moram kot politik disciplinirati, da se v to skušnjavo ne ujamem, kajti to bi mi zameglilo realno presojo. Prav gotovo – tako kot v vseh demokratičnih družbah – obstajajo skupine pritiska, nevladne organizacije, forumi, zbori za republiko, ki vsak na svoj način poskušajo vplivati na družbeno dogajanje. To je njihova legitimna pravica in v tem ne vidim nič dramatičnega in nič napačnega.

Mogoče pa tudi za te centre doslej niste bili zanimivi in jih boste bolj zaznali, če boste na oblasti.

Pričakujem, da bo volilna tekma prihodnje leto takšna, da bom izvedel marsikaj novega o sebi. A za to ne bom krivil centrov iz ozadja. To je sestavni del politike ali – kot je dejal Truman – če ne preneseš vročine, ne hodi v kuhinjo.

Se strinjate z mnenjem, ki ga je izrekel tudi Lojze Peterle, da bi v sedanji politični situaciji na predsedniških volitvah zmagal vsak, ki ne bi bil Peterle oziroma Janša?

Deloma je zagotovo res, da tako rezultati merjenj javnega mnenja kot referendum in volitve predsednika republike kažejo neko željo po spremembah oziroma nezadovoljstvo s sedanjo vlado. Toda sam sem – v nasprotju z Lojzetom Peterletom, ki je potenciral odgovornost vlade za svoj neuspeh – takoj po volitvah dejal, da se ne strinjam z oceno, da razmerje 70 proti 30 kaže tudi na razmerje priljubljenosti vlade. Če bi bilo to res, to ne bi bil le razlog za skrb pri vladi, temveč tudi razlog za veliko skrb pri opoziciji. Če so namreč ljudje s temi razmerami, ki sicer niso imenitne, niso pa tudi katastrofalne, tako nezadovoljni, pomeni to tako visoka pričakovanja do nove oblasti, da jih jaz tudi ob najboljši volji verjetno nisem sposoben servisirati. Na vaše vprašanje torej ni mogoč enostaven odgovor. Verjetno so neke splošne razmere in nezadovoljstvo tudi prispevale k rezultatu, je pa kolega Peterle naredil kar nekaj napak. Ne bi torej njegovega poraza v tolikšni meri pripisal vladi, kot je to storil on. Predvsem pa me je začudilo, da je to retoriko prevzel predsednik vlade. Morda je bolj referendumski izid kazal na neko nezaupanje do vlade kot pa rezultat predsedniških volitev. Pa še pri referendumskem rezultatu ne gre pozabiti, kako sta predsednika vlade Janez Drnovšek in Tone Rop zgubljala referendum za referendumom, pa zaradi tega nista dajala izjav, ki bi pahnile državo v negotovost.

V svojih nastopih vztrajno ponavljate, da boste prekinili z dosedanjo prakso zamenjave vseh, ki niso »naši«. Koga od sedanje vlade boste obdržali?

Ko sem govoril, da s političnim vplivom ne bom posegel v imenovanja, sem mislil na tiste položaje, ki niso politični. Prav gotovo pa zmagovalcu volitev pripada pravica, da na politične položaje imenuje ljudi, za katere meni, da z njimi lahko sodeluje.

Bi pa, če bi obdržali koga od ministrov, pokazali, da s svojo napovedjo o ohranitvi dobrih kadrov mislite resno. Bi koga v sedanji ministrski ekipi videli tudi v svoji vladni ekipi?

Zelo mi je bila všeč poteza Sarkozyja, ko je Kouchnerja postavil za zunanjega ministra. V tej vladi so trije ministri, katerih delo še posebno spoštujem in bi jih imel v svoji ekipi. O imenih pa ne bom govoril.