In vendar je v njih na deset tisoče ljudi trpelo in umiralo vse do januarja leta 1946, ko so zaprli zadnje tovrstno taborišče v Brestrnici pri Mariboru. Dr. Milko Mikola, vodja sektorja za popravo krivic in narodno spravo na pravosodnem ministrstvu, je prepričan, da lahko o teh taboriščih upravičeno govorimo kot o koncentracijskih taboriščih. "Šlo je za koncentracijska taborišča v pravem pomenu te besede. Po krutosti ravnanja z interniranci in po razmerah, v katerih so ti živeli, niso prav nič zaostajala za nacističnimi. Tudi na zunaj so imela vse njihove značilnosti: bodečo žico, paznike s strojnicami, celo tako imenovane kapoje," je povedal dr. Mikola na včerajšnji predstavitvi zbornika z naslovom Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji.

Zbornik prinaša 70 faksimilov pričevanj nekdanjih internirancev v taboriščih, ustanovljenih takoj po vojni, in 40 dokumentov, ki so nastali v zvezi s temi taborišči. Del pričevanj so interniranci napisali sami osebno - večinoma v okviru vlog za popravo krivic - del pa kot priče v postopkih za priznanje statusa žrtve povojnega nasilja pred pristojnimi okrožnimi sodišči.

"Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic je v desetih letih, kar obstaja, dobila skupno 17.889 vlog žrtev povojnega nasilja, rešila pa jih je 16.621. V vseh teh letih se je tako nabralo obsežno arhivsko gradivo. Za objavo v zborniku smo izbrali izpovedi z največjo pričevalno vrednostjo, ki bodo tako postale dostopne zgodovinski in pravni stroki. Objavljeni dokumenti, ki med drugim odkrivajo, da so jim tedaj v Ozni še rekli koncentracijska taborišča, pa so se ohranili po naključju. Dokumenti Ozne, tajne politične policije, ki je ustanavljala in vodila ta taborišča, so namreč ali uničeni ali pa se še niso našli," pravi dr. Mikola, ki upa, da se odgovori skrivajo v več kot dveh milijonih mikrofilmov, ki jih je treba še pregledati.

Koncentracijska taborišča je Ozna začela ustanavljati v drugi polovici maja v povezavi z akcijo "čiščenje", ki jo je po nalogu KPS s pomočjo Knoja začela izvajati takoj po vojni. Organizirali so jih posebej za pripadnike nemške manjšine, posebej za pripadnike madžarske manjšine in posebej za vrnjene domobrance in civiliste. Osrednje taborišče za tako imenovane nemčurje je bilo v Strnišču pri Ptuju, ki je lahko sprejelo okoli 20.000 ljudi; prostor zanj naj bi "odkrila" Mitja Ribičič in Bojan Polak Stjenka. Večja taborišča so bila še v Hrastovcu pri Sv. Lenartu, v Brestrnici in na Studencih pri Mariboru ter na Teharjah. Pripadnike madžarske manjšine so internirali v taboriščih Hrastovec, Strnišče in Filovci, domobrance pa v taborišči v Šentvidu nad Ljubljano in na Teharjah, ki upravičeno veljata za "taborišči smrti", saj so interniranci razen redkih izjem končali na morišču. Pričevanja iz teh taborišč in pričevanj "teharskih sirot" iz Petrička pri Celju bodo na pravosodnem ministrstvu objavili prihodnje leto.