Revolucija na 45 obratov

Mario Panciera priznava, da je knjiga "45 Revolutions" norost. Ampak kakšna. V njej je 30 let strastnega zbiranja plošč, fanzinov, časopisov, plakatov, 20 let dokumentiranja, raziskovanja, preverjanja vsake podrobnosti, pisanja biografij skupin. Vseeno je, ali so pod drobnogledom Sex Pistols ali "anonimna" glasbena skupina, ki je posnela malo ploščo v stotih primerkih.

Prvi del enciklopedije, punk biblije, obsega 1200 strani, obdeluje več kot 3000 vseh izdanih malih plošč in predstavlja 4500 barvnih reprodukcij naslovnic in hrbtnih strani ovitkov plošč. V letih 1976-1979 so jih v glavnem sami posneli, oblikovali in izdali ustvarjalci iz Velike Britanije in Irske. Za Panciero je punk v najširšem pomenu drže "naredi sam" avantgarda 20. stoletja z daljnosežnimi posledicami.

Maria Panciero dobro poznajo slovenski cinefili. Leta 1991 je v okviru Retrovizorja predstavljal filme iz svojega bogatega arhiva in predaval v dvorani Filmskega in gledališkega muzeja. To so bili prvi resni koraki Slovenske kinoteke. Med drugim je napisal knjigo o življenju in delu ameriškega skladatelja filmske glasbe Bernarda Herrmanna. Ker je glasbenik, je razvozlal skladateljeve formule.

Tema pogovora, skromna avtorjeva prošnja, je knjiga. Novica o izidu punk biblije se je takoj razširila med zbiralci plošč. Panciera je v njihovih krogih ugledno ime. Knjigo je najavil pred leti. Prva naklada v tisoč izvodih je bila razprodana pred objavo recenzij. V maniri "naredi sam" jo je sam napisal in izdal pri svoji italijanski založbi (www.hurdygurdy.it).

To ultimativno vprašanje povzema smisel celotne knjige. Ravno zato, ker sem bil tujec in v tedanje dogajanje nisem bil zares vpleten, sem lahko razvil pogled, podoben kultu. Kot mladenič sem od leta 1975 večkrat na leto hodil v London. Tam sem prvič v živo videl Dr. Feelgood, ki seveda niso bili punk, so pa z načinom nastopanja vplivali na vse. Vsej stvari so podelili ključni pomen - da ne šteje obleka, marveč ženska, ki jo nosi. Tehnično podkovani glasbeniki svoje zamisli pogosto preoblečejo v čudovite aranžmaje. Na koncu se vendarle vprašaš, kaj je izpod obleke, kakšno darilo je pod prelestnim ovojem. Največkrat je razočaranje. Iz bornega glasbenega znanja teh skupin je prihajalo nekaj popačenega, podobno zaprašenim neobrušenim diamantom. Takoj si opazil, da nekaj prikrivajo. Vzemiva skupino Wire. Na začetku leta 1977 je na koncertih igrala kose, dolge od 20 sekund do dveh minut in pol. To niso bile prave pesmi, zgolj skice, grobe ideje. Kot da bi rekli: tole se nam je utrnilo v glavi. Vaši domišljiji prepuščamo, da jih razvijete na vse mogoče načine. To me je očaralo. Še danes se pri skladanju najprej vprašam, ali glasba učinkuje, ali diha. Koga briga, če je glasba prelepa, a je navsezadnje le vaja v slogu. Priznajmo, da je nepopolnost bistvo vsake umetnosti. Zaradi nje je umetnost očarljiva, saj je del življenja. Prek nje začutiš srce in enkratnost.

Ja, so le številne skorajda popolne punk pesmi. Popolnost je najbolj dolgočasna reč na svetu. In ves punk v najširšem pomenu ustvarjalnosti "do it yourself, naredi sam" - od izhodiščne zamisli do razpečevanja neodvisno izdelanih malih plošč - je izšel iz dolgcajta. To pove vsaka skupina v tedanjih fanzinih. Ta knjiga govori o skupinah, ki jim v glavnem ni bilo mar za prodajo plošč, za naklonjene ali porazne kritike. Snemale so zaradi užitka in zato, da bi nekaj ostalo za njimi. Devetindevetdeset odstotkov teh plošč ni nikdar prišlo na lestvice. Zapakirali so jih v ovitke, ki so jih oblikovali sami. Naslovnica je običajno nakazovala vsebino. Šlo je za predmet, zanimiv zaradi različnih vidikov. Besedila so zaradi bizarnosti jemala sapo. Takšnih ovitkov ni bilo ne prej ne pozneje. Ovitek benda Buzzcocks za "Orgasm Addict" je po tridesetih letih prestal preizkus časa. Ali pa nepozabna naslovnica Jamieja Reida za "God Save The Queen" Sex Pistols. Vsak grafični oblikovalec bo na vprašanje o najbolj udarnem dizajnu za izražanje sporočila odgovoril, da je to japonska zastava. Ozri se na naslovnico Pištol, japonska zastava. Spomnim se, da so Laibach poveličevali zaradi njihove rabe nacistične estetike. Toda na ovitku prve male plošče so Joy Division že leta 1978 uporabili naci plakat. Drugi so do roba prignali ideje pop arta. Toliko obrazov tega dragulja je, da bi bila res škoda, če bi ostal nerazkrit.

Res je. Rad bi obdelal še kakšno drugo polje, želim si napisati knjigo o klasični glasbi 20. stoletja ali o filmski glasbi, o glam rocku, ki mi je všeč, tudi o progresivni glasbi, saj imam vse plošče iz tega obdobja. Toda za to sem bil premlad. Verjemi, če osebno ne zadihaš in ne občutiš vzdušja časa, ne boš ujel njegove senzibilnosti. Že knjige ponujajo popačeno podobo. Danes berem vse mogoče o londonskem Roxy Clubu. Bil je najbolj zasvinjana podganja luknja. Obupen prostor z najslabšo akustiko. Ozvočenje, oder, vse je bilo na psu. Punkovski miti, ki se širijo, so ustno prenesene fotokopije petih generacij. Neposredno izkustvo mi je pomagalo, da sem ohranil določeno razdaljo.

Vse. Na srečo sem po končani maturi in pred študijem nekaj mesecev preživel tam. Pri pisanju in sestavljanju knjige mi je pomagalo nekaj stvari. Prva je, da sem bil očividec. Vsak dan sem hodil na koncerte, na prvega v kluba Marquee ali Nashville, na drugega v Rock Garden. Druga je, da sem začel kupovati vse dostopne plošče in ves prisluženi študentski denar zapravil zanje. Singlice so tedaj stale 50 penijev. Danes na trgu zbirateljev dosegajo cene od 500 in 1000 evrov.

Kolikor se je dalo nesti. Tu je še nekaj. Na začetku osemdesetih let so bile v posebnih ploščarnah, kjer se je dogajala izmenjava plošč in trakov, na voljo plošče iz zalog trgovin po bagatelni ceni enega ali petih penijev. Tam sem po cele dneve brskal med cenenimi singlicami. To je bilo najboljše obdobje za zbiralca plošč. Marsikatera plošča iz teh zalog nikoli ni prišla v vodilne trgovine neodvisne produkcije. Krožile so le po lokalnih ploščarnah, morda so prodali nekaj ducatov primerkov. Ko je bilo leta 1981 obdobje neodvisnih nepreklicno končano, so zaloge prodajali na kilo. V tem času sva bila samo dva zbiratelja, Dave Wilson in jaz, ki sva prečesala na milijone singlic. Izplačalo se je. Tam notri si dobil plošče, ki jih je bilo nemogoče izslediti drugje, iz Škotske, ali Newcastla.

Kupoval sem tudi vse fanzine iz tega obdobja. Kakšnega sem potegnil tudi iz kant za smeti. Zbral sem jih več kot 8000. Imam vse številke glasbenih časopisov tistega časa, vse štiri tednike, Melody Maker, New Musical Express, Record Mirror in Sounds. Bilo je pravo arheološko delo. Požira čas. Na srečo mi je internet omogočil, da sem navezal stike s številnimi glasbeniki, ne samo z zbiratelji plošč. Naredil sem več kot 2000 intervjujev z njimi, preverjal dejstva, njihove povezave z drugimi. Iz vsega je nastala ta pošast.

Začelo se je s knjigo, ki sem jo napisal in natisnil v enem primerku pred desetimi leti. Naslovil sem jo "Nič Elvisa, Beatles ali Rolling Stones". Podobna je bila tej, oblečena v usnje in debela tisoč strani. V njej sem obdeloval kratke zgodovine vseh skupin, ne singlice. V Angliji sem obiskal nekaj založnikov, ki so stokali od navdušenja. Vendar sem spoznal, da je knjiga predstavljala zgolj vrh ledene gore. Vnovič sem začel raziskovati in prvotno knjigo razdelil na enajst delov, jo s tisoč strani razširil na načrtovanih 17.000 strani. Upam, da bom živel dovolj dolgo in začeto končal. Ogromno časa vzame že skeniranje tisočev in tisočev ovitkov singlic. Druga bo knjiga ovitkov malih plošč, ki so bile ponatisnjene drugod po svetu. Ovitke zanje so večinoma oblikovali domačini. Ponudila bo vpogled v lokalne interpretacije, kaj je punk rock, novi val, "naredi sam" muzika pomenila v različnih okoljih. Bo pravo ugodje za oko. Tretja bo posvečena singlicam v ZDA in Kanadi, četrta preostanku sveta, vključno z Jugoslavijo in nekaj obskurnimi državami z izvrstnim punkom, na primer v Južni Afriki ali v skandinavskih državah. Petica bo posvečena vsem albumom po svetu.

Še sreča, saj številni bendi niso imeli toliko pokvarjenega okusa, da bi snemali albume. Genialna formula, odbita ideja učinkuje na dveh, štirih singlicah, ne prenese pa dolžine albuma. Večino mojih najljubših plošč so posnele skupine, ki nikdar niso posnele albuma. Albumi niso tako redki kot singlice. Vsak je bil natisnjen v vsaj 500 primerkih. Singlice so nasprotje, takšna naklada je bila prej izjema. Zaradi vpletanja založb in večjega finančnega vložka so albumi manj očarljivi od singlic. Vsebujejo več kompromisov, kar se je poznalo pri izgubi ustvarjalne spontanosti. Malo draguljev je med njimi.

Tudi tu so, podobno kot v drugih obrobnih državah, v Italiji, Franciji, zamujali leto ali dve. Dinozavri progresivnega rocka so še lomastili naokrog. Vendar če upoštevam kulturne in politične razmere, si za nekaj takega zares potreboval zvrhano mero drznosti. Precej večjo kot v zahodnih državah. Podrobnejša analiza pokaže, da ni naključje, da so bili med vsemi državami nekdanjega vzhoda prvi. Zato so zgodovinsko gledano dvakratno revolucionarni. Zaslužijo si polno priznanje. Pankrtov nisem videl v živo, vendar lahko povem, da so njihovi singli in albumi krožili v Italiji, po nekaj izvodov plošč je bilo na voljo v specializiranih trgovinah. Ob reških Parafih so bili edini z območja nekdanje Jugoslavije, ki so jih vrteli na zasebnih radijskih postajah. Nobeden pa ni vedel za Pekinško patko ali Prljavo kazalište. Poznam kar nekaj zbiralcev iz Francije, Nemčije in Nizozemske, ki imajo originalno singlico Pankrtov.

V zbirateljskih krogih veljam za pionirja, ki je v tem obdobju glasbene zgodovine takoj prepoznal njegovo vrednost. Spoznal sem vse mlajše prišleke, ki so začeli zbirati plošče. Zato sem lahko spletel mrežo največjih poznavalcev iz vsake države, ki so mi pomagali pri raziskovanju, vzpostavljanju stikov z glasbeniki, zbiranju vseh fanzinov. Kvaliteta fanzinov je bila v nekaterih državah neverjetna, na primer v Švici in na Finskem. Underground novinarji so prek njih prispevali k oblikovanju kulturne scene v celotni državi. Fanzini so povsem spregledan pojav. Zato bo šesta knjiga posvečena njim.

Delo, ki ga je tu opravil Radio Študent, so drugod opravljali fanzini. V Italiji so bili fanzini tako lokalno omejeni, da fanzin iz Milana ni nikoli prišel do Rima. Posledica so bile zaprte scene, ki jim ni uspelo prebiti okvirjev. Zato so ostajale odvisne od dogajanj v Angliji. Niso bile izvirne lokalne interpretacije.

Biografije vseh skupin, tisto, kar sem začel z "Nič Elvisa, Beatles ali Rolling Stones".

Je. Ker je življenjsko delo. Pa ne samo blaznega raziskovalca, temveč vseh največjih svetovnih zbiralcev plošč. To je njen velikanski dosežek. Zbiratelji se običajno sovražijo, razganja jih od ljubosumja, skrivajo svojo vednost in jo zavidajo drugim. Pridobiti si moraš njihovo spoštovanje. To vzame leta dopisovanj, telefonskih klicev, izmenjavanja informacij. Pravilo je: daj veliko, da boš dobil za polovico manj. V svetu zbirateljev šteje samo informacija. Če veš, da plošča obstaja, si na pol poti, da jo boš zares odkril. Najtežje je, ko na podlagi neke ohlapne informacije slepo iščeš neko mitsko ploščo, ki morda sploh ne obstaja. Zato biblija, ker gre za razkritja tisočev, ki so se marsikdaj pobijala med seboj. In v ozadju je bila vedno logična razlaga.

38.000, vinilov in cedejev. Imam vse singlice, ki so v tej knjigi.

Ocenjujem, da od 10 do 20 odstotkov.

To že pripravljam. V prihodnosti bi tako v Ljubljani kot Benetkah rad odprl svoj arhiv, ki mu pravim "Nebeška vrata"; z nekaj tisoč filmi, ki jih imam, knjigami in ploščami. Rad bi razprl obdobje, ko sem kot otrok začel doživljati svet okrog sebe, od začetka šestdesetih let do danes. Imam tako rekoč vse, kar obstaja, v naslednjih zvrsteh: beat, psihedelična glasba, progresivni rock, glam rock, punk, novi val in "post-punk". Potem sta tu filmska glasba in klasična glasba 20. stoletja. Zbirko redno dopolnjujem, kupujem nove plošče. Pri klasikih stremim k temu, da bi imel vsaj eno izvedbo velikih del.

Šostakovič. V seštevku vseh minusov in plusov pri skladateljih, ki jih obožujem, je Šostakovič najbolj konsistenten med njimi.

Poslušalci običajno menijo, da je popolno nasprotje. Skladam in snemam namreč zelo dolge skladbe. Sam mislim ravno nasprotno. Na svoje delo gledam kot na končni razvoj punkovskega etosa. Pri snemanju plošč je moje vodilo glasba za film brez podob. Glasba, ki je sosledje podob, če jo poslušaš miže. Različne "slike" v dolgih skladbah kombiniram podobno, kot so to na prvem albumu ekstremno kratkih kosov naredili Wire, samo da so moji kosi brez pavz. Uporabljam široko pahljačo slogov in inštrumentov. Moje plošče so kot kompleksne punk plošče, sestavljene iz molekul. Vsaka molekula je drobna skica, ki bi jo lahko uporabil v punk komadu.

Z imenom, ki je podpisano na Bibliji, Mr. Doctor. Na ploščah skupine Devil Doll sem Mr. Doctor, kot Dr. Jekyll in Mr. Hide. Vsa ta leta sem skušal ostati v podzemlju. Na mojo nesrečo se je vsak album prodal v 35.000 izvodih. Še vedno se prodajajo, tudi majice, ki sem jih oblikoval. Feni so ustvarili kult.

Celo "normalna" edicija iz prve naklade tisoč izvodov je zelo elegantna, kaj šele sto primerkov v usnju.

Ravnokar sem bil v Angliji. Vsi so bili navdušeni nad njo. Knjigotržci mi ponujajo najširšo distribucijo, oglaševanje na način kuharskih knjig, z oglasnimi panoji. Nekateri so hoteli takoj naročiti 5000 izvodov. Zavedajo se, da je knjiga potencialna uspešnica. Obhajamo tridesetletnico punka, ki je že zdavnaj vstopil v mainstream. Ob vseh knjigah o njem se je pojavila kompletna knjiga, ki ne pripoveduje samo o Sex Pistols, marveč o vseh 15.000 mladih ljudeh, od katerih bo vsak v njej doživel svojih pet minut slave. In z njimi vsi sorodniki, prijatelji, otroci. Rekel sem jim, da si bom vzel čas za premislek. Vendar se mi upira že sama pomisel na skladovnice mojih knjig v knjigarnah mogočne družbe, v osrčju biznisa, proti kateremu se je kultura "naredi sam" skušala postaviti kot alternativa. Morda sem naiven, toda to zares zaudarja. Kaj je dobiček proti dvajsetim letom predanega dela? Knjigo sem v duhu "naredi sam" naredil in izdal sam, je prenos te kulture v knjižno obliko. Je vredno zaradi denarja razprodati lastno integriteto? Ker je knjiga o glasbi in ploščah, ki so jih prodajali v manj kot 500 izvodov, se mi zdi najprimernejši način, da se vest o njej širi od ust do ust, brez celostranskih oglasov in oglaševalskega pompa.

Dokaz, da sem na zmagovalni strani. Takšna knjiga bi bila pred dvajsetimi leti komercialni samomor. Morda bi prodal sto izvodov, ker zanjo ne bi nihče slišal. Je biblija, saj je ta kultura tisočim spremenila življenja. Nekomu Pištole, drugemu The Clash, tretjemu Throbbing Gristle, vsej naši generaciji. Vsi ti bendi so imeli nekaj za povedati. Čisto nasprotje današnjim časom, ko vsi kvasijo neumnosti. Knjiga predstavlja delo običajnih ljudi z vizijo.

Menim, da je moj princip mogoče uporabiti. Takšne referenčne knjige, enciklopedije, navadno res oblikuje skupina. Zato raven obravnave, slog in obrazložitve posameznih gesel v njih nihajo. Moja knjiga je v bistvu enciklopedija, ki jo je pisal en sam. Je norost. Zato pa jo odlikuje poenotenost v slogu, pristopu, perspektivi, zaradi česar je tako posebna. Spraševali so me že, ali bom obdelal obdobje 1980-1982. Zame je nezanimivo. Punk je postal parodija samega sebe, novi val pa popoln dolgčas. Siouxie and the Banshees in Joy Division sta bili zares pomembni skupini. Da pa bi razčlenjeval kopije kopij teh skupin, dolgčas in praznina. Ampak v arhivu imam tisoč strani besedila o glasbi od leta 1968 do 1973, o njenem razvoju od beata prek psihedelične glasbe do progresivne muzike. V glavnem se osredotočam na Veliko Britanijo. ZDA so bile zanimive prej zaradi garažne in psihedelične scene med letoma 1965 in 1968. Obstaja nekaj tisoč fantastičnih plošč iz tega obdobja. Toda v Ameriki se je po letu 1968 glasbeno stanje hudo poslabšalo. Še najbolje ga ponazarja razlika med filmoma Michelangela Antonionija "Povečava" in "Kota Zabriskie". Čas po "Zabriskie" je svet hipijevstva po Woodstocku. Zame je suhoparen. Bolj vznemirljiva je angleška scena po "Povečavi", vsaj do konca leta 1972. Ko se zgodi komercialni preboj Yes, Genesis, Emerson, Lake and Palmer, zveš, zakaj je planil punk. Ker so ponujali razkošne obleke, samo žensk, ki bi jih nosile, ni bilo nikjer.