Janša je ocenil, da je prišlo do znatnega zbližanja stališč, vendar pa državi še nista na koncu poti. Do konca leta bosta mešani slovensko-hrvaški komisiji diplomatov, strokovnjakov in pravnikov določili seznam spornih točk na kopenski meji ter sestavili okvir načel, po katerih naj bi odločalo sodišče v Haagu.

Sporazum za arbitražo naj bi bil nared nekje do konca leta, ko naj bi obe komisiji predvidoma končali z delom. Sporazum za arbitražo bosta nato morala potrditi še oba parlamenta. Oba premiera sta sicer izrazila zadovoljstvo nad novim načinom razreševanja sporov, saj je v obeh državah dozorelo prepričanje, da se jih je treba lotevati s širokim političnim konsenzom, ki je najboljši porok, da bodo dogovori pozneje tudi dejansko uresničeni.

Drugih trdih meddržavnih orehov, denimo o jedrski elektrarni Krško in deviznih varčevalnih vlogah Ljubljanske banke v Zagrebu, jima včeraj ni uspelo streti. Iskanje rešitev sta prepustila pristojnim ministrom, ki se bodo sestali v prihodnjih dneh oziroma tednih.

Iztekajoča se mandata, dva sestanka s strankami, budni bruseljski pogledi, poln koš nerešenih vprašanj in obilo dobro premišljene javne diplomacije. Takšna dramaturška zasnova je pred včerajšnjim vrhom slovenskega in hrvaškega premiera Janeza Janše in Iva Sanaderja ob robu Blejskega strateškega foruma poskrbela za pričakovanja zgodovinskih priložnosti oziroma zadržani optimizem. Razplet je bil relativni napredek. Premieroma je namreč sicer uspelo doseči načelni dogovor o arbitru in vsebini presoje, ne pa tudi o konkretnih pravnih oblikah, po katerih naj bi arbitraža potekala. Morsko mejo in približno sedem odstotkov kopenske meje, o katerih se državi ne strinjata, bo dokončno določilo Meddržavno sodišče v Haagu. Preostali odprti vprašanji o jedrski elektrarni Krško in hranilnih vlogah Ljubljanske banke sta ostali nerešeni. Kot je pojasnil premier Janša, se bodo njihovega razreševanja v prihodnjih dneh na srečanjih aktivneje lotili pristojni ministri.

Že pred začetkom srečanja se je odločitev za meddržavno sodišče zdela kot najboljša možna tretja izbira. Hrvaška se namreč ni strinjala s slovenskim predlogom o spravnem postopku pred sodiščem OVSE za poravnano in arbitražo, Slovenija pa je zavrnila hrvaški predlog, da naj razsoja Mednarodno sodišče za pomorsko pravo v Hamburgu. »Načelno soglasje je, da sta lahko predmet presoje tako meja na morju kot meja na kopnem, natančneje tisti deli meje, o katerih se ne strinjamo,« je po dobro uro trajajočih pogovorih dejal premier Janša. Državi bosta obnovili delo mešane diplomatske komisije, ki je v 90. letih že določala potek kopenske meje. Nekaj točk kopenske meje (okoli sedem odstotkov) je ostalo nedorečene. Te točke naj bi komisija natančno popisala, saj bo njihov seznam kasneje predan v reševanje sodišču. Druga mešana komisija pravnikov bo določila pravna načela, na osnovi katerih naj bi sodišče v Haagu presojalo. Premiera sta se tako izognila »načelu pravičnosti«, katerega poleg mednarodnopravnih kriterijev zagovarja Slovenija, ostro pa mu nasprotuje Zagreb. To naj bi bilo po mnenju nekaterih mednarodnopravnih strokovnjakov najboljši adut za Ljubljano, da bi sodnikom Sloveniji morebiti le uspelo prisoditi teritorialni izhod na odprto morje.

Pravni okvir sporazuma za arbitražo v Haagu naj bi bil nared do konca leta, nato bosta o njem glasovala še oba parlamenta. Že danes bosta oba premiera dogovore z Bleda na sestankih predstavila političnim strankam v lastnih državah. Časovnik razreševanja mejnega spora zanimivo sovpada z začetkom slovenskega predsedovanja EU. Po naših informacijah naj bi v minulih mesecih predvsem evropski komisar za širitev Olli Rehn in tudi posebni predstavnik EU za skupno zunanjo in varnostno politiko Javier Solana pritisnila na Slovenijo, da pokaže več pripravljenosti za dogovor. Predsedovanje Ljubljane sedemindvajseterici bi bilo namreč lahko negativno obremenjeno s tem vprašanjem, poleg tega pa so se visoki evropski diplomati naveličali »medsebojnega tožarjenja Zagreba in Ljubljane« v Bruslju.

»Obstaja načelno soglasje, da izhajamo iz stanja iz 25. junija 1991, kot smo se o tem dogovorili v brionski deklaraciji,« je dejal Janša in pristavil, da bo na tej podlagi oblikovan predlog sporazuma o predložitvi mejnega spora.

»Vesel sem, da oboji izhajamo iz stališča, da mora okoli modalitet reševanja obstajati široko politično soglasje v obeh državah. V preteklosti to nekajkrat ni bilo tako, zato so bili parafirani nekateri sporazumi (Drnovšek-Račan, op. p.), ki kasneje niso bili ratificirani,« je še ocenil slovenski premier.

Pred srečanjem so sicer obstajali indici in neuradne špekulacije, da bi lahko premieroma na Bledu uspel veliki met in da bi jima lahko uspelo rešiti vsa odprta vprašanja meje. To se ni zgodilo. Tako za trenja med državama še naprej skrbi jedrska elektrarna Krško kljub pred leti že sklenjenemu meddržavnemu dogovoru o tem nekdanjem skupnem jugoslovanskem projektu Ljubljane in Zagreba.

Pred srečanjem premierov je minister za gospodarstvo Andrej Vizjak v stilu javne diplomacije med vrsticami nakazal možen kompromis iz Bleda. Zagreb naj bi končno ustanovil lasten sklad za razgradnjo, Slovenija pa bi pristala na skladiščenje hrvaške polovice jedrskih odpadkov na lastnem ozemlju. Predvidoma bi takšno odlagališče zgradili v Brinjah. Če bi sklenili takšen dogovor, Slovenija zaradi dosedanjega neizpolnjevanja pogodbe o JEK ne bi sprožila arbitraže. Hrvaška bi prav tako v zameno Sloveniji dodatno ponudila odstop od arbitraže pred Mednarodnim centrom za razreševanje investicijskih sporov v Washingtonu (ICSID). Pred tem sodnim organom je v obravnavi zahtevek hrvaškega elektrogospodarstva za plačilo 35 milijonov evrov odškodnine zaradi nedobavljene električne energije iz JEK.

Diplomatski kuloarji so bili pred blejskim vrhom prav tako polni namigov, da bi državi lahko dosegli preboj glede povrnitve deviznih vlog varčevalcem nekdanje Ljubljanske banke na Hrvaškem. Ta kamen spotike je vreden okoli 400 milijonov evrov. Hrvaškim varčevalcem ti prihranki po razpadu SFRJ nikoli niso bili vrnjeni. Slovenija je namreč vztrajala, da kot država za dolg Ljubljanske banke ni odgovorna, češ da sta bili Ljubljanska banka in njena naslednica Nova Ljubljanska banka ločeni pravni entiteti, vprašanje pa bi bilo treba reševati v okviru pogajanj o sukcesiji. Zagreb je takšnemu tolmačenju ves čas nasprotoval. Odgovornost za povrnitev dolgov varčevalcem so na Pantovčaku pripisovali NLB oziroma slovenski državi kot njeni lastnici.