Vendar se z vsakim korakom zapletemo tudi v pravne mreže, ki se vedno bolj gostijo. Filmi, glasba, knjige, fotografije, zemljevidi. Vse je dostopno v dveh ali treh potezah in se ponuja v brezskrbno uporabo. Vse je tudi bolj ali manj zavarovano z zakoni in konvencijami, ki razmejujejo zakonito rabo od nezakonite. Kar varuje lastnike pravic, pogosto ogroža uporabnike. V drobnem tisku so tudi na spletu oznake, ki grozijo s tožbami in fantastičnimi kaznimi. Včasih so nevidne, pa vseeno veljajo.

Ustanoviteljica Inštituta za intelektualno lastnino pojasnjuje, kakšno zvezo ima deskanje po internetu z vesoljem zakonov, ki ga urejajo. In kaj pomeni oznaka CC, ki se je letos znašla v Strategiji razvoja informacijske družbe slovenske vlade.

Internet je čudna trgovina. Vse, kar želimo, lahko na njem kupimo, večino pa lahko kar vzamemo.

Veliko lahko kar vzamemo, veliko pa se kar ukrade. Mimogrede smo lahko tatovi. Ukrasti zgoščenko na spletu ni isto, kot dati jo v žep v trgovini, vendar oboje regulira zakonodaja.

Rolling Stones so že tako stari, da bi jim avtorske pravice skoraj že morale prenehati veljati. Kaj kršimo, če njihovo ploščo snamemo s spleta, tudi če se nam je ne da poslušati?

Cel kup zakonov. Delo Rolling Stones je avtorsko delo. Imetnik pravic nad njihovim delom je najbrž založba. Če njihovo pesem snamemo brez dovoljenja, kršimo zakon.

Kateri zakon?

Zakon o avtorski pravici.

Denimo, da je avtor iz Anglije. Ploščo je posnel pred dvajsetimi leti za londonsko družbo, ki je propadla, lastništvo je prešlo na multinacionalko s sedežem v Tokiu, ki jo upravljajo iz New Yorka, poslovne knjige pa vodijo v Dubaju, da se izognejo davkom. Vsi honorarji so bili desetkrat izplačani. Pesem snamemo z računalnika, ki je fizično v Rusiji, dostopen pa je iz Slovenije. Komu smo kaj ukradli?

Avtorsko pravo je še vedno nacionalno. Na področju Slovenije velja slovensko avtorsko pravo. Tega kršimo.

In ta prepoveduje z ruskega računalnika presneti glasbo, ki je bila pred dvajsetimi leti posneta v Londonu, avtor pa je mogoče že umrl?

Da. Povezava je jasna. Slovenija je članica bernske konvencije. To je mednarodna pogodba, ki je starejša od vojaških konvencij. V njej je zapisano recipročno priznavanje pravic. Tujec sproži postopek proti slovenskemu državljanu, ki je ukradel avtorsko delo. S tem se odpre juhuhu zapleteno pravno in zasebnopravno vprašanje, vendar je konvencija jasna. Velja za ves svet. Lahko greste na sodišče.

Sam še nikoli nisem na računalniku imel nič nezakonito skopiranega in tudi nimam nobenega takega namena.

Verjamem.

Ampak, če bi?

Če bi kaj?

Če bi, denimo, v trenutku neprištevnosti z ruskega strežnika snel ploščo, ki je bila posneta v Londonu, lastnik avtorskih pravic je abstraktna multinacionalka s sedežem v Tokiu, njen pravnik pa sedi v New Yorku. Kaj se mi lahko v Sloveniji zgodi?

Lahko bi, denimo, končali v zaporu.

Se hecate?

Ne. Popolnoma resna sem. Na podlagi našega zakona ima imetnik avtorske pravice podlago za tožbo. Poleg drugih kazni je določena tudi denarna kazen v dvestoodstotni vrednosti dela. To je najmanj, kar bi imetnik pravic dobil, če bi uspel v tožbi. Pri nas pa je to kaznivo tudi po kazenskem zakonu. Res pa je, da bi v zaporu končali le, če bi se vam to zgodilo večkrat in bi povzročili večjo premoženjsko škodo. V ZDA, ki so najbolj na udaru, je za določene posege v avtorsko pravico možnost zaporne kazni uvedel šele Digital Millenium Copyright Act.

Sledimo Ameriki?

Ne. Najbrž vas bo presenetilo, da je v Sloveniji kršitev moralne in materialne avtorske pravice kaznivo dejanje že od leta 1995. Naš avtorski zakon je presenetljivo strog. Njegovi snovalci so očitno menili, da je avtorja treba čim bolj zavarovati. Seveda so s tem zavarovali tudi velike družbe, ki so imetnice avtorskih pravic. To je kar naša posebnost.

Če gre verjeti glasbeni in filmski industriji, pa kljub temu dober del človeštva živi v zločinskem odnosu s svojim računalnikom. Nekaj na njem je skoraj zagotovo protizakonitega.

Danes je to dejstvo. Z digitalno tehnologijo se hitro znajdemo onkraj zakona. Velike industrije imajo seveda vso pravico, da od vlad zahtevajo kar najstrožjo zakonodajo, dobro pa bi se bilo pogovoriti, ali jim morajo vlade kar takoj prisluhniti in v vsem ustreči. Dejstvo je, da so avtorske pravice množično kršene. Nekaj sekund po prvi kopiji kateregakoli filma je piratska kopija nekje na internetu.

So pravice enake za vse?

Vsi posamezniki, ki ustvarjamo, imamo nad našimi stvaritvami avtorsko pravico. Kdorkoli bi naše delo rad kopiral ali uporabil v svojem delu, nas mora vprašati za dovoljenje. Takšno ravnotežje, da so vse pravice pridržane, ni ustrezno za vse, ki ustvarjamo. Nekateri bi radi svoje delo ponudili pod svobodnejšimi pogoji, ob tem, da nočemo izgube avtorstva. Ne želimo, da nas za vsako uporabo kdo vpraša, in vseeno nam je, če ga uporabljajo že zdaj, ne pa desetletja po naši smrti. Ali pa celo želimo, da ga ljudje svobodno uporabljajo. Za take ustvarjalce so narejeni alternativni sistemi varstva pravic. To so odprte licence. Ena od njih je Creative Commons. Te licence niso v nasprotju z avtorsko pravico, ampak na njej temeljijo. Avtor uporabnikom dovoli uporabo svojega dela pod določenimi pogoji.

S pojavom interneta je nastal strah, da je to zgolj velik kopirni stroj, na katerem je vse mogoče nenadzorovano reproducirati. Dolgo časa so množično kulturo proizvajale velike industrije in so iz večine kulture naredile množično kulturo. Zdaj pa nastaja omrežna informacijska ekonomija, ekonomija povezav, v katero se lahko vključi vsak posameznik in ustvarja svoja omrežja. Avtorsko pravo se je odzvalo predvsem na strah glasbene, programske in filmske industrije, ki so hotele dodatno zavarovati svoje izdelke, ko bodo poslovni model prenesle na internet.

Industrija je svojo agendo uveljavila. Povečala se je avtorska pravica, segla je na internet, kazni so večje, preganjanje je lahko globalno. Ni se vpraševalo, kaj ta tehnologija ponuja ljudem, ki niso del velikih monopolov kulturne produkcije. Kaj se pravzaprav zgodi, če vsak posameznik lahko sodeluje pri produkciji kulture in informacij? Kako to vpliva na družbo? Kakšno zvezo ima z demokracijo? Kako se razporedi vpliv? Internet se je urejalo iz tega, kar je svet bil, ne pa z gledišča, kaj lahko iz njega nastane. Če imamo svobodne programe, neomejeno strojno opremo, svobodno kulturo in svobodni spekter, so misli lahko popolnoma proste?

Ampak ali ni tako, da internet že velja za področje popolne svobode?

No, ja

Svoboden pretok informacij, objavljanja, branja, gledanja. Kaj je s to sliko narobe?

Začetek interneta je seveda obetal polje popolne svobode. Svoboda se je zdela neizmerna, okolje pa je bilo nabito z energijo. V prvem koraku je bilo storjeno vse. Posameznik, ki je bil do tedaj uživalec kulture in zabave, je dobil možnost, da aktivno sodeluje. Veliko bolj enostavno je postalo ustvarjati vsebine in jih objavljati. Vloga posrednika je postala bistveno manj pomembna.

Izginil je tudi nadzor.

To so takoj na začetku zaznale velike industrije kulturne produkcije. Zgrozile so se, da internet pomeni konec avtorskega prava, predvsem pa konec njihovih poslovnih modelov. Veljalo je, da na internetu ni mogoče slediti temu, kdo ga uporablja, da ni mogoče vedeti, kdo si izmenjuje zavarovana avtorska dela in kdo nezakonito deluje. To je bil mit.

Veliko tega je zelo res.

Veliko tega tudi zelo ni res. Digitalna tehnologija res omogoča neomejeno svobodno distribucijo glasbe, filmov, knjig, programov in idej. Hkrati pa ista tehnologija omogoča skoraj popolno kontrolo nad vsem, kar se na spletu zgodi. S svojim notesnikom lahko od koderkoli vstopim, vendar je vsakemu mojemu koraku mogoče slediti. Takoj na začetku interneta se je začelo tudi piratstvo. Otročje lahko je postalo izmenjevati številčne datoteke, ki so se na ekranu spremenile v filme ali glasbo.

Hkrati je zahteva po nadzoru postala silovita. Tehnologija mora znati tudi nadzorovati, kaj se z varovanimi deli dogaja, in tudi preprečiti nezakonito kopiranje. Možno je, ni pa preprosto. Najprej je postalo nezakonito. Že pred desetimi leti je bila zakonodaja drastično spremenjena in je bistveno zaostrila pravila igre. Protizakonito je tako postalo ne le kršiti avtorsko pravico, ampak tudi zlomiti kodo, s katero je zaščiteno avtorsko delo. Vendar je to področje skrajno spremenljivo. Čeprav že skoraj desetletje poteka hud boj za sisteme za upravljanje digitalnih pravic, kjer je imetnikom pravic uspelo uvesti ostrejšo zakonodajo in borci za pravice posameznikov opozarjajo, da takšna zakonodaja ne spodbuja ustvarjalnosti, ampak jo duši, so velikani zabave, kot so Universal Studios in iTunes že začeli dajati na trg vsebine, ki niso več zaklenjene.

Internet se je začel kot povezava dva tisoč računalnikov akademske sfere, na kateri so znanstveniki izmenjevali ideje in predvsem programe. Takrat se ni zdelo, da je treba kaj veliko varovati. Kaj se je potem zgodilo?

Internet, kot ga poznamo mi, je nastal zaradi potreb ameriške vojske. Hoteli so komunikacijski sistem, ki bi deloval tudi, če bi zunanji sovražnik ukinil vse komunikacijske sisteme. Zamislili so si decentralizirani sistem, ki ga ne bi bilo mogoče uničiti tako, da uničiš center. Delovalo je bolje, kot bi si lahko kdorkoli zamislil. Uporabno pa je bilo za vse. Med iraško vojno so na primer Iračani vse svoje vojaške komunikacije prenesli na internet. Ideja je preprosta. Nešteto računalnikov je povezanih med sabo, nikjer pa ni nadzornega središča, iz katerega bi lahko nadzirali vse.

To zveni v protislovju s tem, kar ste prej rekli. Promet na internetu je mogoče nadzorovati. Kdo lahko nadzoruje to, kar uporabniki delajo? Kdo komu sledi?

Na tem področju se je zelo lahko igrati s teorijami zarote. Jaz sem pravnica in poskušam ostati v realnih parametrih igre. Veliki industrijski koncerni, ki v digitalnem zapisu ponujajo glasbo, filme in računalniške programe, od ponudnikov internetnih storitev zahtevajo podatke o uporabnikih, ki imajo pri njih račune. Zakaj to hočejo? Ker želijo dobiti vpogled v promet. Na podlagi teh podatkov lahko vložijo civilne tožbe proti kršilcem, lahko pa vložijo tudi kazenske tožbe. Kdor ponuja dostop do interneta, ima dostop do tega, kar se tam dogaja, ne sme pa teh podatkov prosto deliti z drugimi.

Tukaj se je na novo odprl problem naše zasebnosti na internetu. Vprašanje, denimo, do kod gre lahko iskalnik, je neposredno povezano z vprašanjem, do kod lahko žrtvujemo našo zasebnost. Bolj popolne iskalnike si želimo, več zasebnosti bomo morali žrtvovati. Iskalnik nas namreč lahko zelo dobro pozna. Lahko sledi tudi stvarem, za katere mislimo, da se nikogar ne tičejo. Podobno je s ponudniki internetnih storitev. O nas lahko zelo veliko vedo. Interes civilne družbe je, da se to vedenje čim bolj omeji. Takšen bi moral biti tudi interes vlad. Pa morda ni tako.

Notesnik, ki ga imate v rokah, je pošta, radio, telefon, znanstveno orodje in knjiga. Vse svoje življenje nosite s seboj v torbici.

Tako nekako, da. In seveda si želim zaščite.

Kdaj ste se prvič soočili s tem?

Ko sem se vpisala na pravno šolo na Harvardu in izbirala predmete, sem opazila, da profesorji za kar nekaj predmetov predpisujejo na predavanjih notesnik s stalnim dostopom do interneta. To je bilo leta 1999. Takrat sem se prvič soočila s tem, da namizni računalnik ni več najbolj uporaben, ker ga potrebujem v knjižnici, na predavanjih, in da mora v resnici biti ves čas z mano. Vsi smo študirali z računalnikom na kolenih. Pri profesorju Charliju Nessonu sem poslušala predmet Exploding Internet in tam sem se zaljubila v vprašanja intelektualne lastnine in avtorskega prava. Pogovarjali smo se o odprtem genomu, o prosto dostopni programski opremi, o odprti demokraciji, o pravnem varstvu tehnoloških ukrepov. Celo vesolje. To je bil nov svet.

Tam se ni postavilo samo vprašanje varstva avtorskih del, ampak tudi vprašanje pravic uporabnikov. Položaj je bil od vsega začetka fascinanten. V rokah imaš laptop in kjerkoli, kadarkoli lahko na niz načinov komuniciraš s komerkoli na svetu, ki ima v rokah enako orodje. Ekonomija se je popolnoma spremenila. Dve stoletji smo živeli v okolju, kjer so množično kulturo in zabavo proizvajale organizirane industrije. S to tehnologijo je vsak ustvarjalec lahko tudi posrednik. Ekonomisti, ki operirajo z ekonomijo marginalnih stroškov homo economicusa, tega ne razumejo. S starimi teorijam težko razložiš ekonomijo interneta.

Ena od idej interneta je tudi ta, da je tam vse zastonj. Vse časopise na svetu, razen Wall Street Journala in Financial Timesa, lahko beremo, ne da bi jih kupili. Radijske postaje vsega sveta so brezplačno dostopne, veliko televizijskih programov. V čem je logika?

Časopisne hiše so se takoj prilagodile novi resničnosti in prilagajo poslovne modele. Temu, da je tvoj časopis dostopen na internetu, se ne smeš upreti. S tem samo izgubiš. Pa še vsakdo ga lahko skopira in da v obtok. Časopisi so dostopni v elektronski obliki, kanali ustvarjanja dobička pa tečejo vzporedno. Glasbena industrija pa se je od vsega začetka uprla prilagoditvi in je vztrajala pri prodaji plošč. Enako filmska industrija. Šele iTunes je odprl nov poslovni model.

Kjer lahko za razumno ceno kupiš skoraj vse, kar je bilo kadarkoli posneto.

Za kar visoko ceno. En evro za eno pesem je veliko, vendar deluje, ker je preprosto in zakonito.

Zakaj pa ne deluje v Sloveniji in je omejeno zgolj na desetino evropskih držav?

Ker poslovni modeli niso dovolj prilagojeni. Slovenija najbrž za iTunes ni dovolj zanimiv trg in zato ne prepozna slovenske kreditne kartice. To so novi tržni modeli, ki se jim mora država prilagoditi. Ampak ta svet je veliko večji. Takoj ko je nekje digitalni zapis filma, se pojavi na internetu. Denimo, da si ga želimo ogledati, ne da bi kršili zakon. Soočeni smo s tem, da zakonite ponudbe ni. Kaj narediš? Greš na enega od mnogih sistemov, ki ponujajo nezakonit dostop do filma. Veliko ljudi kopira glasbo in film zato, ker preprosto ne spoštujejo prava. Greš in ukradeš tam, kjer je. Vendar je okostenelost glasbene in filmske ponudbe sama ustvarila problem, ker pogosto ni zakonite ponudbe in ostane samo kršitev zakonov. Ponudba glasbe je sedaj nekoliko bolj urejena, pojavlja se nova ponudba, filmi, na primer, pa so še vedno v divjini.

Ampak zakaj je tako?

Zato, ker sta se glasbena in filmska industrija bali ponudbe na internetu. Čakali so na sistem upravljanja digitalnih pravic, kjer bi vsako izmenjavo zaračunali. Vendar so se tega spomnili šele v devetdesetih, uzakonili pa leta 1996, sistem proste izmenjave z računalnika na računalnik p2p pa se je razvil pozneje. P2p je okrajšava za peer to peer. Kolega kolegu. Tam pa ni bilo mogoče več ničesar nadzorovati in je tehnologija veliko hitreje napredovala od zakonodaje. Hkrati pa je še en problem. Vsi sistemi zaščite so narejeni za uporabnike, ki računalnike vozimo v prvi prestavi in sami ne znamo odstraniti zaščite. Računalničarji to znajo. Dovolj je, da jo eden odstrani, in izdelek je preko sistemov p2p v sekundi dostopen vsem.

Kako je to vprašanje pravno urejeno?

Avtorsko pravo je del sistema zaščite intelektualne lastnine. Vsakomur, ki ustvari avtorsko delo, ki je individualna intelektualna storitev s področja književnosti, znanosti ali umetnosti, pripada avtorska pravica nad tem delom.

Ki pomeni kaj?

Pravico reprodukcije, distribucije, dajanja na voljo javnosti, predelave, če naštejem le nekatere. To so materialne pravice, ki avtorju omogočajo, da ob podpisu pogodbe, s katero založniku prepusti svoje delo, za to dobi honorar. Poleg tega ima moralne pravice, kot so pravica do integritete dela, do tega, da se delo ne skazi, da se navede avtor. Tako na kratko. Avtorska pravica daje avtorju možnost, da dobi materialno nagrado in nadzira integriteto dela.

Za tem stoji ideja, da z varstvom avtorskih pravic spodbujamo ustvarjalnost. Vendar vemo, da smo ljudje zapletena bitja in da ustvarjamo tudi brez te spodbude, res pa je, da velike industrije brez nje ne bi ustvarjale. Avtorsko pravo, ki je danes zapisano v zakonih, je zapisano za velike industrije. Industrija je vedno zelo skrbno sledila tehnologiji in zahtevala prilagajanje zakonov. Ko so se pojavili fotokopirni stroji, se je takoj pojavila nova pravica. Z digitalizacijo in internetom pa v prvi plan dajo posameznika in ne več industrije. Včasih je bil posameznik samo končni uporabnik vsebin. Kupil je knjigo in jo prebral ali sedel pred televizijo. Danes pa lahko vsakdo digitalizira, kar mu je všeč, in to objavi.

Kaj bi lahko bilo narobe z bolj prostim dostopom do digitalizirane kulture?

Recimo, da bi imela Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani enega izmed sedmih strojev na svetu, ki bi lahko digitaliziral vse knjige v knjižnici. Zdi se imenitno, da bi imel narod vse svoje pisno bogastvo dostopno na vsaki pisalni mizi in v vseh kavarnah z brezžičnim dostopom do interneta, ne?

Res zveni privlačno.

Vendar bi s tem morda uničili vse založbe. In tudi te so del nacionalnega interesa. Takšne odločitve se tehtajo. Vprašanje je, kako bomo to uredili zakonito. Premislek bo morda trajal nekaj desetletij, vendar se bo zdajšnji sistem avtorskega prava zagotovo reformiral. Že zdaj pa ga lahko reformiramo pogodbeno tam, kjer je smiseln. Odprte licence so pogodbeni način reformiranja. To so prvi naredili programerji, ko so jim vzeli nekaj, ker je bilo zanje vedno odprto - programsko opremo.

Vsak, ki to zna, je lahko odprto kodo spremenil, jo prilagodil svojim potrebam, razvil nova orodja in jih dal naprej v prosto porabo. Po reformi avtorskega prava pa so računalniški programi postali varovani kot avtorska dela. Mnogi so se začeli ponujati z zaprto kodo. Nihče jih ni smel spreminjati. Vendar v avtorskem pravu ni varovan izraz, varovana je le ideja. Pri računalniških programih to pomeni, da je varovan samo točen zapis. Programerji so zato napisali odprto programsko opremo, ki da isti rezultat kot zavarovani softver, zapis pa je drugačen. Na to opremo so dali licenco GNUGPL in jo tako okužili s svoboščinami. To programsko opremo lahko svobodno uporablja, spreminja in dopolnjuje kdorkoli, pod pogojem, da jo da naprej v svobodno uporabo pod pogoji te licence.

Ko je leta 1996 postalo protizakonito ne samo kopirati programsko opremo, ampak tudi odpreti kodo, so se mnogi začeli spraševati, ali avtorska pravica morda ne gre predaleč in začenja onemogočati nadaljnji razvoj, hromi kreativnost. Nastala je potreba po alternativnih pravnih rešitvah. Leta 2000 je skupina pravnikov pod vodstvom Lawrenca Lessiga - idejnega očeta CC - na Harvardu začela pisati prve licence pod oznako Creative Commons. Če avtor objavi kakršnokoli delo pod to licenco, da uporabnikom vedeti, katere svoboščine jim prepušča, kako lahko uporabijo njegovo delo in da to počnejo z njegovo odobritvijo. Na voljo je šest osnovnih licenc. Uporabnik mora povedati, kdo je avtor. Nekatere licence zahtevajo samo to. Druge določajo komercialno ali nekomercialno uporabo. Dovolijo ali prepovejo predelavo dela in določijo, ali mora avtor svoje novo delo naprej deliti pod istimi pogoji. To je jedro licenc za ljudi, ki imajo drugačne potrebe od industrije.

Zdaj pa se je oznaka Creative Commons znašla v vladni strategiji razvoja informacijske družbe. Tam piše, da se vlada zavzema za ustrezno varovanje avtorskih pravic digitalnih vsebin in da bo spodbujala licence Creative Commons. Kakšna je teža te določbe?

Bil je narejen korak na področju varovanja ustvarjalnosti na internetu. Lahko bi pomenilo to, da bodo vsebine, nad katerimi ima vlada avtorske pravice, postale na internetu dostopne pod temi licencami.

Nad čim bi vlada lahko imela avtorske pravice?

Tega je ogromno. Vlada ima lahko pravice nad deli, ki jih zanjo ustvarijo njeni uslužbenci in, še pomembneje, nad deli, ki jih financira z javnimi razpisi. Javna raziskovalna agencija Republike Slovenije razpisuje natečaje za dodelitev sredstev raziskovalcem. Kdor zmaga na razpisu, avtorske pravice za svoje delo običajno prenese na vlado. Pričakujem, da bo vlada naredila korak v smeri dostopnosti del, nad katerimi ima pravice, na internetu pod temi licencami. Z založniki, ki bodo izdali dela, nad katerimi ima avtorsko pravico, lahko sklene pogodbe, da bodo dela ponudili na internetu pod licenco CC in jih dali v uporabo.

Tako dela, denimo, katalonska vlada, ki pri promoviranju katalonske kulture spodbuja uporabo teh licenc. Tako delajo brazilska vlada in kopica drugih. So področja, na katerih ohranjanje in razširjanje kulturne dediščine zahteva čim večjo dostopnost in odprtost. Strategija ni pravno zavezujoča, je pa usklajena z vsemi drugimi pomembnimi razvojnimi programi v državi in, tako piše, pomeni krovno strategijo razvoja do leta 2010. Verjamem, da ni obkljukala samo ene obveznosti do EU, ampak da ima resno namero.

Kaj lahko iz tega sledi?

Jaz to berem kot napoved resnejšega upravljanja pravic, ki jih že ima, in da bo čim več vsebin dala na voljo na urejen način. Pričakujem, da jih ne bo dala na splet v formatu pdf, ki je zgolj digitalni papir, ampak na način, ki bo izrabljal vse tehnološke možnosti razširjanja. Lahko dovoli tudi zgolj prosto nekomercialno rabo. V mnogih primerih to zadošča.

Kaj je CC?

Creative Commons je neprofitna mednarodna organizacija, ki ponuja uporabo teh licenc. Skupina pravnikov je napisala licenco, ki ustreza modernim potrebam. Namenjena je ustvarjalcem, ki želijo svoja dela na internetu ponujati pod bolj svobodnimi pogoji. Začetna ideja je bila korekcija avtorskega prava tam, kjer ne spodbuja ustvarjalnosti, ampak jo zavira. Avtor in imetnik avtorskih pravic sta lahko ena oseba ali dve. Avtor hoče ustvarjati in biti ustrezno nagrajen. Želi pa tudi, da se njegovo delo čim bolj razširi.

Imetniki avtorskih pravic pa so pogosto veliki koncerni, ki avtorsko pravico uporabljajo kot produkcijsko sredstvo. Ti želijo nadzorovati vse, kar se prebere, vse zaračunati in imeti popolnoma prenosljivo avtorsko pravico. Avtorsko pravo je nastalo kot sistem prenosa avtorskih pravic z avtorja na založnika. Tehnologija zdaj omogoča, da avtor sam komunicira s končnimi uporabniki. Creative Commons je bila ustvarjena zato, da uravnoteži ta hudo enostranski sistem. Vsak, ki bi rad objavil svoje delo na spletu, mu lahko priključi licenco, s katero ga da na uporabo pod pogoji, ki se mu zdijo ustrezni.

Vsaka država, ki prilagodi licence CC nacionalnemu pravnemu redu, postane del Creative Commons International, v katerem so tako različne jurisdikcije, kot je Švica, Hrvaška, Nemčija, Francija, Brazilija, Španija, Singapur. Licence so prosto dostopne in brezplačne. Na spletu je takoj vse veliko, in pod to licenco je objavljenih že okoli šestdeset milijonov del. Največ je fotografij in tekstovnih del. V Sloveniji je CC LJUDMILA, njen pravni svetovalec pa je Inštitut za intelektualno lastnino.

Kaj s tem pridobimo?

Pridobimo vpogled v svet, v katerem bodo živele prihodnje generacije. Jaz uporabljam računalnik v resnici zgolj na površini. Znam ga uporabljati, vendar ne znam pisati njegovega jezika. Prihodnji rodovi delajo drugače. Zato se je treba vpraševati ne samo, kako po vseh mogočih kanalih prodati glasbo z zgoščenke, ampak kako se s tehnologijami razvija družba. Če bodo hoteli moji otroci uporabljati računalnik kot svobodna bitja, bodo morali znati pisati kodo. Tako kot druge tuje jezike se bodo morali naučiti tudi računalniškega jezika. Če znaš jezike, se nekako že znajdeš v življenju.

Svet je treba organizirati tako, da bodo besedo, sliko in zvok lahko združevali zakonito. Drugače v tem svetu ne bodo mogli zakonito komunicirati in ne bodo svobodni. Želim si, da bi bili moji otroci srečni, da bi imeli radi mamico in atija in da bi znali pisati računalniško kodo.