Metafora o sto evrih

"Kdor misli, da minister prof. dr. Vasko Simoniti ni imel pravice omogočiti izida knjig Slovenske matice, kdor misli, da naj bi te knjige zaradi neke administrativne napake ostale v rokopisih, kdor misli, da naj to ustavi delo Slovenske matice, ta ne misli samo rigidno birokratsko, ampak tudi barbarsko: važni so obrazci, ne knjige, vsi smo pred birokracijo enaki."

Kulturna redakcija Dnevnika oziroma, kot pravi Drago Jančar, "zelenega časopisa z rumeno mentaliteto" je opozorila na primer Slovenske matice v kontekstu kulturne politike. Osvežimo spomin: Slovenska matica se ni prijavila na triletni programski razpis, ki za večje in pomembnejše producente na področju založništva edini zagotavlja stabilnost za nekoliko daljša obdobja. Tu je jedro problema, ki ga Drago Jančar v svojem zadnjem pisanju enostavno zamolči. Zgodbo začne rekonstruirati šele na točki prvega poskusa reševanja Slovenske matice. Na projektni razpis so prijavili štirinajst knjig, vendar je bilo enajst vlog nepravilno izpolnjenih. To napako Drago Jančar pojasni: "Zaprosil sem za štiriindvajset tisoč tolarjev več, kot bi se po razpisnih pogojih smelo!" Jančar se izogne dejstvu, da bi tudi ob maksimalni uspešnosti na projektnem razpisu Matica še vedno ostala brez glavnine sredstev, ki jih letno dobiva od države, in bi bila torej potreba po intervenciji ministra še vedno enako nujna za preživetje Slovenske matice. Projektni razpis je vezan na tekoče leto, denarja je bistveno manj kot na programskem razpisu, subvencije za posamezne knjižne naslove pa so občutno nižje od tistih na programskem razpisu. Ob tem spregleda še dejstvo, da je bilo ob že tako skromnih razpisanih sredstvih na projektnem razpisu razdeljeno 110.000 evrov manj, kot je bilo predvideno. To je hkrati številka, ki se praktično ujema z višino sredstev, ki jih je minister odobril Slovenski matici iz svoje posebne postavke. Čudno luč pa na vso zgodbo mečejo še dejstva, da so rezultati projektnega razpisa nerazumno dolgo zamujali, da je v tem času minister noveliral ZUJIK in da je prav dodelitev sredstev Slovenski matici prva otipljiva posledica spremenjene zakonodaje.

Drago Jančar medijske zapise doživlja kot poziv k uničenju Slovenske matice. O tem v odzivih (Dnevnik, Delo, Večer, Mladina, nacionalna televizija, 7D, vest.si…) ni niti besede. Lahko je prebral zahteve, da se ta konkreten primer javno pojasni, da se ga ne tišči pod preprogo in s tem po nepotrebnem zastruplja že tako pregreto kulturniško klimo, lahko je prebral tudi nekaj prizadetosti pri drugih založnikih zaradi zmanjšanih sredstev za lastne letošnje izdaje, vendar želje, da bi Matica "poginila", ni mogel prebrati. Nujnost rešitve tako ugledne institucije ni bila nikoli postavljena pod vprašaj. Nasprotno.

Zgodba bi bila popolnoma drugačna, če bi Drago Jančar in Vasko Simoniti takoj stopila pred javnost in zagato pojasnila. Ob nedvoumnem prevzemanju odgovornosti za nastalo situacijo bi od Draga Jančarja pričakovali vsaj še določeno mero empatije do kolegov založnikov, avtorjev, prevajalcev, ki so, medtem ko je do njegovega problema prof. dr. Vasko Simoniti zavzel izrazito razsvetljeno stališče, dobili manj denarja, kot je bilo predvideno. Namesto tega se Drago Jančar v svojem odgovoru že v izhodišču postavi na pozicijo žrtve in moralnega razsodnika.

Drago Jančar je zamudil priložnost, da bi ob nekritičnem pisanju o zaslugah aktualne oblasti v zadnjih mesecih, za kar si je prislužil tudi javno pohvalo predsednika vlade, opozoril na realne probleme v kulturi. Recimo, da bo prihodnje leto, kot vse kaže, namenjenih za knjigo 200.000 evrov manj kot letos, da se dobesedno sesuva filmska produkcija, vprašanje muzeja sodobne umetnosti… Če se omejimo zgolj na področje kulture. Šele s tovrstno držo bi nakazal, da gesto oblasti razume kot normalno in ne kot uslugo. Usluge pa se plačuje v zelo različnih valutah. Tako je treba očitno Draga Jančarja trenutno brati in razumeti.