Menda tipična bolezen BASE-padalcev, ki skačejo z zgradb, anten, mostov in sten. Ko se enkrat okužijo, dobijo skakalne oči, njihovi pogledi so uprti le še navzgor. Rumeno železje žerjava je bilo preveč vabljivo, da ga ne bi zasrbelo.

In njegovo početje je preveč na robu običajnega, da ne bi povzročalo mešanice občudovanja in trkanja po čelu. BASE-skoki so ena najbolj nevarnih in tveganih športnih dejavnosti. Ne odvija se samo na robu fizičnega, pač pa tudi mentalnega in kulturnega prostora. Tveganje za večino velja kot nekaj negativnega in nesprejemljivega, treba se mu je izogibati. "Vsi, ki to počno, so navadni arogantneži, ki po nepotrebnem izzivajo usodo," je na spletnem forumu nekdo popljuval podvige Uroša Praša in njemu podobnih.

"Vsak ima svoj prag še sprejemljivega. Če bi bil nor, ne bi bil več živ. Glavo moraš imeti zelo urejeno, da skoke prestaneš brez poškodb," Praš odgovarja na tovrstne izbruhe. "Eni kolesarijo, drugi hodijo v fitnes, jaz skačem," se mu zdi samoumevno početje, ki večini ljudi ježi lase. Dejansko so za preštetje slovenskih BASE-skakalcev dovolj prsti na obeh rokah.

Potreba po stimulaciji

Športni psiholog dr. Matej Tušak trdi, da je izraz ekstremni športi skovanka, nastala v medijih. "Vse, kar izzove intenzivne občutke, mediji hitro pospravite v kontekst ekstremnega športa, pa čeprav nima zveze s športom, kaj šele vrhunskim. Recimo plavanje Martina Strela. To je ekstremni dosežek v smislu, da se ga loteva samo človek na zemeljski obli. Ne gre pa za neke posebne sposobnosti, ki bi jih razvil s treningom," je prepričan dr. Tušak.

Po svoje je ekstremen tudi vrhunski šport, za uspehe je namreč potrebno ogromno odrekanja in trdega treninga. "Kdo 'normalen' pa bi recimo vsak dan pretekel 100 kilometrov na smučeh, kot to počne Petra Majdič. Vendar pa večina vse bolj enači ekstremno z izjemno intenzivnimi občutki ali z izjemno in dolgotrajno vzdržljivostjo," pravi Tušak.

Že "običajni" športniki se razlikujejo od nešportne večine, raziskave so pokazale, da imajo v povprečju boljšo koncentracijo, so bolj odporni proti stresu, lažje prenašajo bolečine, bolj so odprti in motivirani.

Hkrati so bolj egocentrični, včasih egoistični, lahko celo tako samozavestni, da v socialnem kontekstu delujejo negativno. Športniki v tveganih športih imajo te lastnosti še bolj poudarjene, potrebujejo še močnejšo frustracijsko toleranco, da jih nepredvideni dogodki ne vržejo iz tira.

Raziskave bioloških vplivov hkrati kažejo, da imajo športniki v tveganih športih močnejšo potrebo po stimulaciji. Se pravi večjo željo po doživljanju dražljajev, in se bolj aktivno borijo, da te dražljaje dobijo.

"Tvegani položaji so idealni za dražljajsko intenzivnost. Če nevarnost obvladaš, je telo potolaženo, hkrati pa nisi naredil neumnosti. Težave nastopijo, ko je potreba po dražljajski intenzivnosti velika, pa nisi športnik in se skozi procese treninga nisi naučil obvladovanja dogajanja," opozarja dr. Tušak. Takrat se dogajajo napake, ki se lahko končajo s hudimi poškodbami ali smrtjo.

Letenje je v glavi

Motorist Miran Stanovnik zase pravi, da se ukvarja s povsem normalnim športom, čeprav je dirkanje na tako težki preizkušnji, kot je reli Dakar, daleč od običajnega. "Seveda so kriteriji normalnosti različni od človeka do človeka," se strinja Puščavski lisjak. Kar je jasno, ko razkriva svoje priprave. "Najraje treniram v najtežjih razmerah, sredi dežja ali med sneženjem. Zato, ker vem, da večina sedi doma, kakšni trije norci pa bomo vseeno rinili v hrib. In takrat delali razliko med povprečjem in boljšimi dosežki," je neizprosen.

Hkrati je prepričan, da je bistvo premagovanja skrajnih strahov in naporov v glavi. "Seveda je trening pomemben, vendar pa je psiha ključnega pomena. S pravim pristopom je ni stvari, ki se je ne da narediti. Ljudje so bili vrženi v tako skrajne razmere, kot so bila nacistična taborišča, pa so tisti z močno voljo preživeli," Stanovnik opisuje svojo filozofijo.

"Letenje je v glavi. In treningu. Če stvari ponavljaš, veš, kaj se dogaja, znaš ohraniti trezno glavo in se trezno odzvati. V nasprotnem primeru pa lahko vsaka reakcija težave samo še poslabša," pravi Klemen Sovan, dvakratni državni prvak v akrobatskem letenju z jadralnimi padali, ki velja za eno najtežjih oblik športnega letenja.

Tudi magister športologije in sociologije kulture Roman Vodeb se strinja, da se vse dogaja v glavi. Telesne oziroma motorične sposobnosti ima marsikdo dovolj dobre, da bi lahko bil ekstremist v določeni športni panogi. Vodeb pri svoji analizi športa izhaja iz teoretske oziroma Freudove psihoanalize, njegovi zaključki pa so izjemno zanimivi in kontroverzni hkrati. "Za ekstremista v različnih kulturnih zvrsteh, med katere sodi tudi šport, mora biti človek dovolj frustriran, da potrpi vse tisto neugodje, ki ga čaka na poti doseganja uspeha, bolje rečeno javnega priznanja in slave," je prepričan Vodeb.

Po njegovih besedah je že šport eno samo petelinjenje, ki ima svojo trdno logiko v nezavednem, v ekstremizmu in adrenalizmu pa je petelinjenje še bolj razvidno. "Petelini so vselej moški, in kot taki imajo (nezavedni) privilegij v ženski želji. Ženske so vselej (nezavedno) fascinirane nad temi ultra podvigi. Seksualni privilegiji ultra ekstremistov so logična posledica njihovega ekstremnega početja - vsaj na fantazijski ravni," trdi Vodeb.

Drugače naj bi bilo pri ženskah, kot ekstremistke niso načeloma nič bolj seksualno mamljive, prej nasprotno - moške takšna falična "petelinka" plaši. Povprečni moški se ob njej počuti simbolno kastriran…

Življenje na robu smrti

Irena Avbelj, slovenska padalska reprezentantka v skokih na cilj, ti ne nažene ravno strahu v kosti. Prej nasprotno, s svojo neposredno sproščenostjo ti vzbuja občutek, da se poznata že leta, ne šele pet minut.

Čeprav je pod kupolo prišla po naključju, ji je bilo po drugem skoku iz letala jasno, da bo to počela vse življenje. "Drugače ne bi znala živeti," pravi ena najboljših padalk na svetu. Za njo je že več kot 9300 skokov, pred njo vsaj še slabih sedemsto, pri desettisočem namerava končati športno kariero.

Nikoli ne bo pozabila 356. skoka, ko se glavno padalo ni hotelo odpreti. "Takrat ti možgani delujejo s stokratno močjo, podzavest se izliva v več vzporednih tokovih. Sekunda resnično traja pol ure," se Avbljeva spominja svoje prve in zadnje uporabe rezerve. In strah? "Pri nas je pravilo - čim prej zloži padalo in še enkrat v letalo. Je pa res, da sem ga v drugo takoj po izskoku potegnila za ročico," se zasmeje.

Tudi Miran Stanovnik priznava, da ni železen in da občuti strah. "Oziroma strahospoštovanje do hitrosti, narave in pasti, ki me čakajo. To potem skušaš pretvoriti v večjo stopnjo koncentracije," pojasnjuje svoje metode kaljenja. Strah stisne svojo hladno pest tudi okoli srca Klemna Sovana, tudi pri običajnem letenju brez akrobacij. Vendar ob vsaki neprijetnosti v zraku vedno ve, da je sam kriv, ker je rinil v razmere, ki niso bile primerne za letenje.

Za njim je nesreča, ko je na prizorišču akrobatskih državnih prvenstev znamenito spiralo do dna, pri kateri se rob padala v zadnjem vrtljaju dotakne zemlje, vzel preveč dobesedno in s polno hitrostjo zaoral v travnat rob. Na srečo brez hujših posledic za telo, očitno tudi za duha. "Če si znaš priznati, da si zamočil, je lažje. Treba je vedeti, kje je tvoja meja, zabremzati adrenalin, ki šprica iz tebe, potem je vse v redu," mirno razlaga mojster drsenja skozi zrak.

Stanovnik je pred desetimi leti na Dakarju tako hudo padel, da je za deset minut izgubil vid. Španski sotekmovalec mu je pobral motor, Stanovnik ga je prosil, naj mu ga vžge, nato pa je ždel ob hrumeči mašini, dokler ni z enim očesom začel prepoznavati okolico. To je bil znak, da se lahko zvleče nazaj na neusmiljeni stroj in se počasi prebija naprej skozi pustinjo.

Še večja katastrofa je bil padec na dubajskem reliju, kjer mu je počila vranica, krvavel je iz jeter, polomljena rebra pa so bila ob nestabilnem zlomu hrbtenice postranska nevšečnost. Pravi, da je takrat doživel "manjši šok". A vseeno ni mogel iz svoje kože in je svojega vsega hudega navajenega travmatologa v Ljubljani po telefonu takoj vprašal, kdaj se bo hrbtenica zarasla, da bo lahko spet dirkal. "Nesreče jemljem čim bolj racionalno. Pri vseh padcih vem, kaj je bilo krivo zanje. In to odganja strah."

Roman Vodeb ugotavlja, da premagovanje strahu ni teoretsko zapleteno, odločilno je načelo postopnosti in privajanja. "Ko je človek, govorim seveda o moških, enkrat ujet v mehanizem (adrenalinskega) uživanja, mu (raz)um in logika drugače delujeta. Marsikaj si racionalizira in nekako misli, da se mu ne more nič zgoditi. V spominu ima utrjeno določeno logiko, in ko svoje podvige nadgrajuje v pretiravanja, pri sebi skoraj stoodstotno ve oziroma si racionalizira, da zadeva (le) ni tako nevarna, kot se zdi laiku," Vodeb pojasnjuje svoja videnja.

Po njegovem je za pojasnjevanje mehanizma adrenalinskih športov uporaben koncept libidinalne ekonomije oziroma užitka. "Adrenalinski športniki so zasvojeni s paradigmo (adrenalinskega) uživanja. Vse, kar se dogaja na robu smrti, je vselej obogateno z neko miselno dejavnostjo (adrenalin je zgolj posledica misli), ki nekako anticipira smrt ali vsaj hudo telesno poškodbo," trdi Vodeb. In dodaja, da je, če se vse srečno izteče, količina užitka tako velika, da ga je treba ponoviti, nadgraditi.

Veselica iz višin

Dr. Matej Tušak opozarja na problem nadziranja lastnih impulzov. Ljudi namreč hitro zanese, sploh če je osebnostna struktura nagnjena k temu. "To je podobno kot z alkoholom, eni ga zlorabljajo, drugi vse življenje normalno funkcionirajo z njim in uživajo."

Tako lahko tudi pri iskanju dražljajev pride do zasvojenosti. Njeno bistvo je, da se vse suče samo okoli nje. "Mejo prestopiš, ko adrenalinski šport postane edina tema pogovora, ko je vse vedenje usmerjeno vanj in ni dejavnost za boljšo kakovost življenja. Ko človek ne obvladuje potreb, ampak te obvladujejo njega," trdi Tušak.

Uroš Praš je prepričan, da ni odvisnik, adrenalinski džanki. "Če si odvisnik od nečesa, pomeni, da greš prek vseh meja. Pri BASE-skokih je treba to mejo zelo jasno določiti, če si jo postavil narobe, si mrtev. Preprosto ni napak," stvarno in skoraj hladno racionalno trdi mladenič.

Tudi Stanovnik se ne šteje med odvisnike. Po njegovih besedah prevelika raven adrenalina povzroči evforijo, ki je lahko zelo škodljiva. Hitro te pripelje do pretiravanja in nesreče, ljudje so zaradi tega umirali. "Motor ne pozna utrujenosti, gre toliko, kolikor priviješ plin. Zato je treba adrenalin kanalizirati, vsaj toliko, da ne prihaja do nepredvidenih razmer, ki bi lahko povzročile nesrečo."

Sovan je med redkimi, ki prizna, da je odvisen od butanja srca in napenjanja žil. Oziroma od užitka, ki mu ga nudi letenje z jadralnim padalom. "Zadosti mi je že to, da grem v zrak. Tam odklopiš svet in vse težave, ki te tarejo. Že to mi je lepo. Če pa razmere dopuščajo in je dovolj višine… potem pa veselica."

V mladosti je bil smučarski skakalec, pravi, da ima vgrajeno žilico za ekstreme. A podobno kot vsi sogovorniki deluje izredno umirjeno in premišljeno. S srebrnimi nitmi pretaknjeni lasje kažejo, da so mladostniški izbruhi že za njim. Priznava, da vsako leto prinese večjo pozornost in previdnost.

Lahko si tudi jurišnik, ki novo akrobatsko figuro vidi na televiziji in jo naslednji dan v zraku že poskuša ponoviti v slogu "bo, kar bo". "V akrobatskem letenju imaš mlade, dvajset let stare mulce, ki žgejo kot nori, v dveh letih so se prebili v svetovni akrobatski vrh. Letijo in ne razmišljajo o nevarnostih," pravi Sovan.

Robičeva nežna plat

Posebna plat zgodbe o ekstremih so podvigi v vztrajnosti. Šport je nenehno iskanje vse bolj skrajnih meja hitrosti, moči in vzdržljivosti, je prepričan dr. Tušak. Slovenci pa smo se vrgli na vzdržljivost, saj se jo da dobro natrenirati, za kar je sicer potrebno ogromno dela, a smo Slovenci pri tem menda kar pridni. Če bi imeli konstitucijo Jamajčanov, bi nas fascinirala hitrost in bi se bolj ukvarjali z njo, pravi strokovnjak za športno psihologijo. "Usmerjamo se tja, kjer smo lahko dobri."

Tako pri Tušaku kot Vodebu je čutiti zadržanost do tovrstnih podvigov. Tušak nekaj kredibilnosti daje Juretu Robiču, trikratnemu zmagovalcu kolesarske dirke čez ZDA: "Robič je ekstremno dober v vzdržljivostnih preizkušnjah, še kot klasičen kolesar je kazal tovrstne sposobnosti."

Ko človek Robiča prvič sreča v živo, te spominja na robusten tesarski žebelj, ki bo stoletja vezal strešne tramove in se upiral najhujšim orkanom. Za njim je pet epskih dirk čez Ameriko, sploh prva je bila znana po hudi psihični krizi, ko je ob utrujenosti in nespečnosti podzavest postregla s svojo živalsko podobo.

"Takrat so o meni pisali, da sem stroj, egoist, ki prek trupel gazi do rezultata. To me je osebno prizadelo, saj sem v resnici drugačen, celo nežen, mehek človek. Neizprosen sem samo do sebe," so nekoliko nenavadno zveneli stavki, ker so prihajali iz ust mišičastega možakarja. Njegovo življenje je popolna predanost kolesu, kronana s skoraj brutalno voljo. "Ne moreš balinat, cincat - ali si ali nisi. V tem športu ni časa za blefiranje," odločno pribije.

Med pogovorom je ves čas nemirno begal proti TV-zaslonu, kjer se je v četrti etapi dirke po Franciji bližal prihod v cilj. Nazadnje ni zdržal, skočil je do ekrana in ves vznemirjen glasno komentiral zadnjih sto metrov divjega šprinta, s svojimi močnimi prsti pa begal po stekleni ploskvi, kot da bi želel premakniti drobne figure. Nedvomno kolesarski džanki.

Človeku, ki mesece pred ameriško preizkušnjo trenira sedem ur in več na dan, težko očitaš neiskrenost pri njegovem početju. Letos je zmagal tretjič, kljub napovedim, da je bilo to zadnje osemdnevno žuljenje zadnjice in živcev, pa ga je celo žena spodbudila, naj postane edini štirikratni zmagovalec RAAM-a. "Mogoče," pravi Robič, "a le če bom lahko materialno zagotovil mirno življenje družini."

Grandiozni narcisi

Kot da bi se tudi on jezil nad nekaterimi medijsko zelo uspešnimi podvigi, ki pa v sebi skrivajo precej manj športnega duha. Roman Vodeb meni, da so Slovenijo v zadnjih letih dobesedno preplavili vaški posebneži, ki nočejo utoniti v pozabo in se, tako rekoč na starost, rinejo v ospredje javnosti z raznimi nemogočimi početji oziroma projekti.

Vodeb sam opozarja, da lahko njegova analiza ekstremnega športa izzveni zelo neuvidevno, celo žaljivo, čeprav gre zgolj za klasično psihoanalizo. Po njegovih besedah se pompozni ekstremisti na teoretski ravni ločijo od klasičnih "adrenalincev", ki neizmerno uživajo, če izzivajo usodo, in jih ne zanima, ali so prisotni mediji. Ti pompozni ekstremisti imajo po Vodebu v nezavednem določene neporavnane račune, predvsem s starši.

"V otroštvu doživeta mama je običajno tista, ki je igrala najpomembnejšo vlogo pri tem, da se nekdo (v mislih imamo moške) v dobi odraslosti, torej po končani (morebitni) športni karieri, zateče v različice ekstremnega športa. Z malce posploševanja moram reči, da tak moški nekako (torej v nezavednem) ne more prenesti, da bi utonil v pozabo. Zato si izmišlja vedno nove in nove 'nemogoče' podvige. Le kot tak je sam sebi všeč," ugotavlja Vodeb. Motivi so torej vselej nezavedni in se napajajo iz otroštva. V psihoanalizi v tem primeru govorimo o konceptu grandioznega narcizma.

Ekstremistične avanture so v skladu z Vodebovo mislijo del nacionalne "norosti" manjšega odstotka športnikov - ženski patološki narcizem namreč nima obeležja petelinjenja. "Slovenski mediji so v spletu določenih okoliščin pač ustrezno pograbili različne športne ekstremizme, kot so ultramaratonsko tekanje Dušana Mravljeta, ultramaratonsko plavanje Martina Strela, ultra smučanje Dava Karničar, ultra (solo)plezanje Tomaža Humarja, ultramaratonsko kolesarjenje Jureta Robič in še kopica drugih," meni Vodeb. V Sloveniji se pač dovolj ljudi navdušuje in pompozno odziva na vsa ta ekstremna športna početja.

Matej Tušak pa pravi, da Slovenci skozi tovrstne rezultate kujemo dokaz, da smo nekaj posebnega. Ker smo majhni in imamo vrojen občutek manjvrednosti, zelo radi iščemo ljudi, ki to zanikajo, ki potrjujejo, da smo veliki. Pri tem iščemo področja, kjer nam to lahko uspeva. "Radi imamo uspešne ljudi in se z njimi identificiramo. Športniki so idealni za ustvarjanje takšne identitete. In če ni uspešnih v vrhunskem športu, pridejo v ospredje ekstremni športniki."

"Strokovna analiza sicer ne obstaja, vendar pa sem prepričan, da Slovenci v takšnih aktivnostih nismo nič bolj uspešni od drugih," je prepričan Tušak. Po njegovem mnenju smo prej zapečkarji kot pa pustolovski, svetovljanstvo nam je tuje, večini se niti v službo ne da voziti dlje kot 30 kilometrov.