Človek, ki je verjel, da je ljubezen lahko edini zakon

Uvrstimo ga lahko med ključne filozofe 20. in začetka 21. stoletja - Deweyja, Wittgensteina, Heideggra, Sartra, ter nedavno preminule Gadamerja (2002), Davidsona (2003) in Derridaja (2004).

Rorty se je rodil leta 1931 v newyorški levičarski družini, ki je osebno podpirala Trockega (pod psevdonimom se je skrival v hiši Rortyjevih), se sprva udeleževala nekoliko radikalnejših protikapitalističnih akcij ter pozneje opustila simpatiziranje z revolucionarnimi metodami. Rortyjevi so kmalu vedeli, da je umor Trockega naročil Stalin, in to je Rortyju preprečevalo, da bi se kakor Sartre in francoski povojni filozofi ali pa Žižek in kaki sodobni slovenski filozofi poigraval z osebami ali označevalci, kot so Stalin, Mao Cetung itd. Rortyjev stari oče po materini strani Walter Rauschenbusch je bil eden najpomembnejših ameriških teologov in predstavnik izrazito sekularistične smeri t.i. družbenega evangelija. In prav v tem so obsežene vse koordinate Rortyjevega življenjskega opusa: vzgojen kot ateist se je napajal iz pomembnega teološkega izročila svojega starega očeta - da je edino bistvo vsakršne religije v tem, da med ljudi prinaša pristno upanje v prihodnost takšne družbe, v kateri bo edini zakon, ki bo veljal, ljubezen. Kot angažirani levičarski mislec se je nenehno boril proti politiki, ki bi vodila k omejevanju svobode, in v tem smislu je bil pristni liberalec. In ni čudno, da so ga napadali tako z leve (kulturno levico je obtoževal ciničnega, neodgovornega in brezplodnega teoretiziranja) kot (zaradi domnevnega "ateizma") z desne strani ameriškega političnega spektra, ki je pri svojih družbenih argumentacijah vztrajala pri arbitrarnem sklicevanju na Resnično ali Absolutno.

Pogosto ob njegovem imenu stoji oznaka "relativist" - a za misleca, ki si je nenehoma prizadeval pokazati, kako vsa naša dejanja vodi zaveza o pomenu naših prepričanj za praktično življenje, tj. o posledicah naših misli za dobro skupnosti, ta površna oznaka ne bi mogla biti bolj zgrešena. Rorty je svoje programsko pragmatistično načelo izpeljal iz življenja: kot navdušen ljubitelj narave, zlasti divjih orhidej in ptic, si je že zgodaj pogosto zastavljal vprašanje, ali je mogoče združiti povsem zasebne in navidez družbeno "nekoristne" konjičke z družbeno pomembnejšimi aktivnostmi, kakor je denimo resen angažma v družbi. In rešitev, ki jo je ponudil, je govorila o tem, da si ni treba nenehno prizadevati za poenotenje naših zasebnih zadev z nalogo, ki jo imamo v razmerju do skupnega dobrega. V višjem smislu gre za zamisel, da imamo na eni strani ljudi, ki si bolj prizadevajo za lastno uresničitev, in na drugi ljudi, ki bolj delujejo v dobro skupnosti. Tisti, ki jim to uspe poenotiti (kot je denimo uspelo Budi ali Frančišku Asiškemu), predstavljajo ideal neke povezave, ki pa ni nujni imperativ za druge. Tako pri Rortyju lahko v povsem naravnem razmerju sobivajo "nekoristni" in povrh še nekoliko gizdalinski Proust, ali pa denimo enako družbeno neangažirani Heidegger, ter na drugi strani kakšen Marx ali Habermas. In oseba, ki nekako v sebi združuje oba pola, se pri Rortyju imenuje "liberalni ironik": liberalna je zato, ker je zanjo edini preostanek "bistva" ali "resnice" v tem, da verjame, da je okrutnost najhujša stvar, ki jo ljudje počnemo, ironična pa je v tem, da spozna vselejšnjo kontingenco svojih prepričanj: povezano to pomeni, da je edini cilj človeštva, da se poveže v zmanjševanju trpljenja in da v sočutju s trpečimi tudi spozna, da nihče kot posameznik še ne pozna najboljšega ali dokončnega odgovora na to vprašanje. Kot je zapisal že pragmatist Dewey: edino merilo upravičenosti naših zamisli je, ali moje misli, potem ko jih povežem z vsakodnevnimi izkušnjami (torej z neko komunikacijo v okviru družine, skupnosti, družbe itd.), prispevajo k izboljšanju skupne izkušnje človeštva.

Rorty je dvomil, da bi filozofija sama lahko v tem igrala vodilno vlogo. V enem izmed spisov se je v namišljeni dilemi o tem, ali bi se ob uničevalni katastrofi bolj splačalo izgubiti ves filozofski ali romaneskni opus človeštva, zavzel za romane, ki nam ravno ves čas pripovedujejo, kako so trpeli drugi (Dickens), ali pa, kako znamo biti okrutni sami (Nabokov). Modus, ki v filozofiji omogoča voditi to misel, pa se imenuje solidarnost. Solidarnost je, v nasprotju z zahodnim idealom objektivnosti, želja po razširitvi naših moralnih upanj na čim širši krog ljudi, ki se v idealni in najširši obliki razteza tudi do varovanja življenja in preprečevanje trpljenja drugih živih bitij. Tudi v tem idealu sta za Rortyja v ospredju uresničeni viziji caritas Bude in Frančiška Asiškega. V svetu, v katerem vlada ideal solidarnosti, so tradicionalna vprašanja etike, ali imam moralno dolžnost pomagati svojim bližnjim, denimo otrokom itd., povsem odveč: to je preprosto naravno in tu gre za najbolj naravne odzive ljudi. Želja to povezati v širši krog, ki ne vsebuje le nas in naših najbližjih, pa je ravno pot Rortyjeve etike.

Rorty se je v svojih zadnjih delih pogosteje spraševal o religiji. Namesto o ateizmu je rajši govoril o svojem antiklerikalizmu. Z italijanskim filozofom Vattimom se je v delu Prihodnost religije (2004) spraševal o vlogi religije v sodobnem sekulariziranem svetu, a svetu, ki zopet išče neko pot do občutja svetega. Prepričan je bil, da so cerkvene ustanove, v kolikor načenjajo in vdirajo v zasebnost svojih pripadnikov, škodljive za demokratične družbe. Kot Američan je imel pred seboj seveda celo vrsto protestantskih cerkva, kakor tudi katoliško cerkev. Menil je, da kljub pomembnim gibanjem, kot so bile latinskoameriška teologija osvoboditve, severnoameriška črna teologija, feministična teologija, ali pa znotraj cerkva številne karitativne dejavnosti, ki močno pripomorejo k zmanjševanju trpljenja, vse našteto vseeno ne odtehta vsega slabega, ki ga prinaša povezovanje cerkva s politiko. Z njim se lahko strinjamo, ko razmišlja o tem, da je to, ali človek živi z istospolnim partnerjem ali ne, povsem irelevantno za vsakogar, razen za posameznika samega. Ali pa da vprašanje, ali je Bog, rajši nadomestimo z vprašanjem, ali tovrstno spraševanje pripomore k uresničevanju idealov demokratičnega sobivanja. V družbi, po pragmatizmu, štejejo le učinki in rezultati in ne ideje. Vsi, tako kristjani kakor nekristjani, geji ali negeji in drugi lahko na enak način razumemo in živimo sv. Pavla, ko ta govori Korinčanom (1 Kor 13) o veri, upanju in ljubezni. Med nami in našimi razumevanji podobnih odlomkov ni bistvenih razlik. Rorty pravi v stavku, ki povzema vso njegovo filozofijo: "Moje občutje svetega, v kolikor ga imam, je povezano z upanjem, da bodo moji oddaljeni nasledniki nekoč, čez tisočletje, živeli v globalni civilizaciji, v kateri bo ljubezen bolj kot ne edini zakon. (...) Ne vem, kako bomo prišli do takšne družbe. To je, bi lahko rekli, misterij."

Kritiki so Rortyju poleg relativizma očitali še etnocentrizem, pomanjkanje odgovorov na ekonomska vprašanja, družbeni utopizem in še marsikaj. Rortyjeva utopična vizija človeške družbe se je resda napajala iz romantičnega navdiha in se ni toliko posvečala sodobnim medkulturnim vprašanjem ali pa vprašanjem konkretnih ekonomskih politik in rešitev, kot jih ponujajo denimo pragmatistični filozof R. M. Unger ali pa sodobni neomarksistični mislec Enrique Dussel. A na tej tehtnici bo, po pravi pragmatični maksimi, o njem odločila zgodovina, ali bolje, prihodnost.

Leta 1998 se je Rorty odpovedal filozofski profesuri na Univerzi v Virginiji in sprejel mesto profesorja za primerjalno književnost na Stanfordovi univerzi, kjer je kot emeritus deloval vse do svoje smrti. Svoj družbeni angažma je v zadnjih letih posvetil socialnim vprašanjem v ZDA, protestom proti vojni v Iraku in "vojnemu predsedniku", s peticijami se je zavzemal za politične in vojne zapornike po svetu. V enem zadnjih intervjujev se je zelo pesimistično izrazil o prihodnosti človeštva. Ni videl rešitve, ki bi nam vlivala dovolj upanja, da je moč preseči družbeno neenakost. Kot Američan, živeč v eni izmed najbogatejših ekonomij sveta s številnimi legalnimi ali ilegalnimi priseljenci brez slehernih pravic in dostojanstva, je seveda pred seboj videl ves razpon nepravičnosti v sodobni družbi. Njegovo sporočilo bi zato moralo zanimati Evropo (in tudi njeno dobro učenko Slovenijo), ki si je za svoj cilj zadala reforme, hitro gospodarsko rast ter družbo znanja, s katerimi bi lahko tekmovala z ZDA. Ob tem se lahko vprašamo, ali navidezna blaginja in še bolj udobno, razsipno in od slehernega občutja solidarnosti vedno bolj odtujeno življenje peščice ljudi lahko upraviči družbene (in okoljske) spremembe, ki iz tega izhajajo. In kot pripadniki globalne družbene stvarnosti bi morali vedeti, da so za nami brezštevilne množice ljudi preostalega sveta, ki poganjajo te vizije zgodb o uspehu.

dr. Lenart Škof je predstojnik Katedre za filozofijo na Fakulteti za humanistične študije v Kopru