Vzorna evropska pobuda - kot je radijski prispevek k predsedovanju EU označila kanclerka Merklova - je spomnila na umetnika, Ludwiga van Beethovna (1770-1827). Kdo je skladatelj, ki je umrl 26. marca pred sto osemdesetimi leti? Kaj razkriva o njem 9. simfonija, ki potuje iz teme v luč? Kaj njen četrti, zborovski stavek, ki je ob premieri leta 1824 v dunajskem Kärntnerthor Theatru izzval spontan aplavz, mnogo kasneje pa podžigal zatrte za železno zaveso? Kdo je Dunajčan iz Bonna? Nekaj povedo dokumenti, heiligenstadtska oporoka iz leta 1802, pisma ali, recimo, beležnice. Sto sedemintrideset jih hrani Staatsbibliothek v vzhodnem Berlinu, z njimi so sogovorniki oglušelemu glasbeniku zastavljali vprašanja, odgovorov, napisanih z njegovo okorno pisavo, pa je bolj malo. A najbolj zgovorna je nedvomno glasba, ona razkrije genija - na primer simfonije, devet jih je ustvaril, opera Fidelio, njegova edina, dvaintrideset klavirskih sonat, sedemnajst godalnih koncertov ter prenekatera priredba irskih, valižanskih in drugih narodnih.

Koncert, ki vodi k resnici

Kje začeti s spoznavanjem Beethovna? Ko je britanski Radio 3 junija 2005 pripravil šestdnevni Beethovnov maraton, je start označila uvertura Egmont v f-molu op. 84; simbol upora, skladba, ki jo je bilo leta 1956 slišati iz radijskih sprejemnikov nove Madžarske. Tudi novinar Guardiana Stephen Moss se je odločil za podoben poskus - desetdnevno druženje s herr Ludwigom je začel z violinskim koncertom, ki "vodi k resnici", in Diabellijevimi variacijami. Ime nosijo po glasbenem založniku Antonu Diabelliju, ki je leta 1819 povabil petdeset skladateljev, naj spišejo vsak eno variacijo preprostega valčka. Ludwig jih je (v štirih letih) ustvaril triintrideset. "To delo zaobjema ves Beethovnov ustvarjalni genij, norost in prekletstvo," je Moss utemeljil izbor. Meira Smailović (glasbeni atelje Tartini) pa za začetek predlaga 5. simfonijo, menda je najbolj popularna. "Potem so tu klavirske sonate - Patetična, V mesečini, Appassionata." Kot poroča Gorki, je bila slednja Leninu najljubša. "Pa Pastoralna simfonija in Vihar, klavirska sonata op. 31 št. 2 v d-molu, inspiracijo zanjo je našel pri Shakespearju... Težko je reči, s čim začeti." Kaj šele, kako maestra doumeti. "On je dogodek v zgodovini človeštva - kot v naravi izbruh vulkana," pravi učiteljica Meira. "Pred njim smo lahko le tiho."

Tepeni čudežni otrok

Ludwig van Beethoven se je rodil v flamski glasbeni družini 16. decembra 1770 v Bonnu. Ni imel ravno srečnega otroštva. Mati Marija Magdalena Keverich, hči dvornega kuharja, je nenehno bolehala in ni zmogla ustaviti nasilnega pijanca, soproga Johanna, ko se je nameril iz najstarejšega sina ustvariti čudežnega otroka, novega Mozarta. Oče Beethoven je žalost utapljal v alkoholu in jo za vse življenje s pestmi vžgal prvorojencu. Nekateri ugibajo, ali ni bila okvara sluha prav posledica tepeža v mladosti. Osemletnega ga je silil, da je za fičnike igral pred gospodo, kar se je dečku upiralo, skorajda je zasovražil glasbo. Nato ga je vzel v uk organist z dvora, Christian Gottlob Neefe. Bodril ga je, naj z glasbo odžene zlovešče spomine, igra smelo, sklada drzno. Tako je Beethoven z enajstimi postal član Bonskega gledališkega orkestra, pri trinajstih objavil prvo skladbo, dve leti zatem pa v bonski katedrali igral orgle. Leto 1787 je bilo zanj nadvse pomembno - odpotoval je na Dunaj, da bi spoznal Mozarta. Ko ga je Wolfgang Amadeus slišal improvizirati, je bojda navzočim pripomnil: "Zapomnite si ga, nekoč bo svetu podaril nekaj dragocenega." Sklenil je, da bo nadarjenega Nemca poučeval, toda Ludwig je kmalu odpotoval v Bonn, mamino telo je izčrpala sušica. Da se je leta 1792 vrnil na Dunaj s častitljivim priporočilom, gre zahvala Franzu Josephu Haydnu (1732-1809), čeprav je Beethoven zanikal, da bi se od njega kadarkoli česarkoli naučil. Kar ni čisto res, pravijo privrženci klasike. Drži, da v notni obliki zapisuje samosvojo govorico, a klasičen stil njegovega opusa je dediščina Haydna in Mozarta. Pravzaprav je Beethoven most med klasiko in romantiko, je poučila pedagoginja.

Konec 18. stoletja je literatura dobila Goetheja, filozofija zadnjega razsvetljenca Kanta, slikarstvo romantične pokrajine Casparja Davida Friedricha... izbirčni dunajski saloni pa predčasnega komponista. Sonate je zlagal kot simfonije, klavir nagovarjal kot simfonični orkester, se med igro razgalil, ker je glasbo jemal nadvse osebno, resno. Njegova tehnično nepopolna igra je presenečala, kar plašila. V Mojstrih klasične glasbe oriše baron de Tremont vzdušje na enem takšnih klavirskih recitalov: "Potopili smo se v njegove misli in nam ni bilo mar, kako jih izražajo njegove roke." Carl Pidoll se v skladateljevi biografiji sprašuje: "Od kod mu pravica tako vznemiriti, seči do globin srca, ne da bi vsaj vprašal za dovoljenje?"

Kot je v nekem intervjuju dejala japonska pianistka Mitsuko Uchida - Beethoven je "atomska fuzija". Sodobniki so ga očrtali kot neurejenega, vihravega, neotesanega, renčavega, zagrenjenega, odtujenega, norega, gluhega. Ni jih dopolnil niti trideset, ko je čudapolne zvoke izpodrinil šum v glavi. "Prisiljen sem živeti kot izobčenec," je potarnal bratoma Carlu in Johannu v pismu 6. oktobra 1802. "Če se približam ljudem, se me polasti groza, strah, da bodo zapazili moje stanje." Polaščal se ga je brezup, ko zvok razglašenega klavirja, jok violine ali sreča pojoče pastirice niso več prišli do njega. Iz "bednega životarjenja" ga je zdramila glasba, se je izpovedal, krepost duha. Ampak tihota ga je resda peklila. "Beethova partitura se vedno začne s kregom - njegove note prikličejo na bojno polje dvom, boj, bolečino," razglablja o velemojstru dirigent in glas BBC-jeve igrano-dokumentarne serije Charles Hazlewood. "Nikoli ne veš, od kod bo priletelo, ali te bo crkljal, šibal ali zabodel. Nakar, ko že misliš, da ne zmoreš več, naredi nekaj nepopisno nežnega."

Njegovih dvaintrideset klavirskih sonat so okronali za novo zavezo (Bachov Das Wohltemperierte Klavier predstavlja staro). Prvi je bil, ki je glasbo obarval socialno in politično, je zapisal kritik Norman Lebrecht v Guardianu. V njegovih skladbah je slišati upor proti zatiranju, revolucijo in v 7. simfoniji zmago. Mnogim je najljubša deveta, ki s Schillerjevimi verzi poziva k miru. Ali denimo Missa solemnis, opera Fidelio, s katero priklicuje pravo ljubezen. Za splošno izobrazbo je dobro poznati Prvo, ki opeva revolucijo, sugerira pa Eroico, Beethovnovo tretjo, ki jo je poklonil Napoleonu.

In čeprav se je spraševal, kaj bi bilo z njegovo umetnostjo, če bi "čas zapravljal za ženske in ljubezen", jo je mnogokrat iskal med plemkinjami, na primer pri grofici Erdödy, kontesi Giulietti Guicciardi... in menda celo pri bratovi ženi. Ko je ovdovela, sta se s skladateljem znašla na sodišču, oba sta se pulila za Carla mlajšega. Mati je hotela sina (Hollywood namiguje, da morebiti celo skladateljevega), on pa se ji je hotel maščevati in iz nenadarjenega otroka vzgojiti prvorazrednega pianista. Carl je bil pri stricu nesrečen, glasba ga ni zanimala, zato se je nekega dne počil. In preživel, poslej pa bival pri mami Johanni.

Poznavanje vezi med glasbenim genijem in popularno kulturo prinese točke pri Milijonarju, zato omenimo Kubricka in Peklensko pomarančo, Vročico sobotne noči, Garyja Oldmana in Johanno ter Steege, Disneyjevo Fantazijo. Kar je še dobro vedeti - tako znanstveniki - Beethovnova glasba spodbuja miselne funkcije in intelektualni razvoj otroka. Dobrohotno vpliva tudi na krave. Harper's Weekly Review julija 2001 poroča o takšnem znanstvenem spoznanju - ob poslušanju Pastoralne simfonije so živali proizvedle več mleka kot ob spremljavi Back in the USSR v izvedbi Beatlov.

"Vse bo minilo, svet bo izginil, samo 9. simfonija bo preživela," so bile besede ruskega revolucionarja, anarhista Mihaila Bakunina. Beethoven je umrl 26. marca 1827; za njegovo krsto je šla tridesettisočglava množica, neka gospa je vzkliknila "pokopali bodo generala". "Radost pije vsako bitje z grudi, ki jih zemlja da; vsak, kdor dober in odkrit je, radosti sladkost pozna..." Ne, komedije še ni konec.