Najprej so bloge, spletne strani, organizirane kot dnevnike, pisali programerji, ki so jih uporabljali kot oglasno tablo za obveščanje uporabnikov svojih programov. To so bili suhoparni zapisi o novostih v programski kodi, bralo pa jih je zelo malo ljudi. Za ustvarjanje bloga si moral biti vešč pisanja spletnih strani, kar je večina ljudi raje prepustila strokovnjakom, kot pa da bi se sama izučila ustvarjanja. Blogi so to spremenili, saj je leta 2003 Google z nakupom portala Blogger zanetil revolucijo v ustvarjanju spletnih strani. Nič več zapletenih postopkov, samo piši in objavi. Dva klika in stvar je objavljena.

Ko so julija 2005 eksplodirale bombe na londonski podzemni železnici, ki so na koncu terjale 35 življenj, so bili blogi tam, preden se je BBC zavedal, da London gori. Ljudje, ki so bili udeleženi v napadu, so opečeni in ranjeni hodili domov in pisali bloge. BBC je odprl posebno linijo, kamor so lahko ljudje, ujeti v vagone goreče podzemne, pošiljali slike s svojih telefonov. Prispevki na blogih so se povzemali in krožili po svetu. In šele nato so na sceno prišli "pravi novinarji".

Podobno se je zgodilo leta 2006, na drugem koncu sveta, ko so izraelska letala bombardirala libanonsko elektrarno in zadela rezervoarje nafte, ki se je potem izlila v Sredozemsko morje in uničila vso libanonsko obalo. Blogerji so bili tam - s fotoaparati, kamerami in spremnim besedilom - več tednov, preden so novice prišle do zahodnih medijev.

Tudi v drugih delih sveta so navdušeno pograbili dano možnost. Ko so v Afganistanu odprli prvi strežnik, ki je gostil bloge uporabnikov, in omogočili pisanje v jeziku farsi, je tamkajšnja ženska populacija začela množično uporabljati bloge za izražanje svojih mnenj in blogi, pisani v tem jeziku, danes tvorijo odstotek vseh blogov na svetu. Če upoštevamo, da je po zadnjih meritvah blogosfere na svetu več kot 57 milijonov blogov, številka pa se letno početveri, lahko vidimo magnitudo tega medija, ki ga poganjajo lastni bralci.

Tudi Slovenija je del tega novega gibanja državljanskega novinarstva, tega ljudskega medija, od ljudi za ljudi, ki ga posamezniki ustvarjajo iz navdušenja, brez ekonomskih razlogov in namenov."Mežica v besedi in fotkah" je eden redkih blogov, na katerem avtor komentira in nadzira delovanje občine, debat pa se udeležujejo tako občani kot tudi župan Mežice. Zanimiv je tudi "Medijski watch-dog", ki se ukvarja predvsem z analizo poročanja množičnih medijev ter medijsko politiko v Sloveniji. Do nedavnih lokalnih volitev je bil aktiven tudi blog "ProtiRupar", ki je v svet lansiral "zloglasni" videoposnetek sedaj že bivšega župana Tržiča in njegove "miroljubne" izjave, ki ga je posnel naključni udeleženec političnega shoda.

Če so na začetku politiki in množični mediji samo zamahovali z roko in bloge odpisali kot nekaj trivialnega, jih danes vse več ta medij uporablja za komuniciranje s širšim občinstvom. Ameriške volitve so že leta 2004 minile v znamenju mobilizacije širokih množic, trenutno pa so blogi eno glavnih orodij predvolilnih kampanj vseh kandidatov in kandidatk za ameriškega predsednika. Tudi mediji se vse bolj spogledujejo z blogi, najsi bo kot virom informacij, komunikacijskim kanalom ali kot novim magnetom za privabljanje bralcev.

Prihodnost blogov je vsaj tako meglena kot prihodnost drugih množičnih medijev. Blogi tudi množično izginjajo, in prav ta fluidnost je najslabša in hkrati najboljša stran blogosfere. Kajti kljub vsemu za blogi stoji skoraj šestdeset milijonov ljudi, množica, na katero je skoraj nujno treba računati.