Nanj je tisti dan padla ploha kakšnih štiridesetih ogabnih žaljivk, se spominja pisatelj, ki ni bil samo presenečen in šokiran, temveč tudi zgrožen ob misli, med kakšnimi ljudmi pravzaprav živi. Čeprav gre za dogodek izpred nekaj let, ko so slovenski mediji šele odkrivali vse razsežnosti spletnega prostora in sledili načelu njegove popolne anonimnosti kot temelju nove demokratizacije komuniciranja, ostajajo žaljivke, psovke, obscenosti in sovražni govor tudi danes ena vidnejših težav svetovnega spleta, njihovo najplodnejše gojišče pa raznovrstni spletni forumi.

Če je Drago Jančar takrat kljub težkim žalitvam od medija zahteval le, da vsebino nemudoma umakne, se danes lastniki forumov soočajo s pismi odvetnikov in grožnjami s tožbami. S težavo se spopadajo vsak po svoje - nekateri so opustili popolno anonimnost in od udeležencev zahtevajo, da se prijavijo s spletnim naslovom. Ker to marsikoga ne odvrne od žalitev, so si drugi omislili še programe za izločanje obscenih besed, blokiranje IP problematičnih uporabnikov in moderatorje, neke vrste urednike forumov, ki nadzirajo komunikacijo in brišejo sporna besedila. Tretji - in teh je pri nas menda vse več - pa so se, tako kot Dnevnik, odločili, da spletni forum enostavno ukinejo.

Skupina približno petih kvantačev je namreč v Dnevnikovem forumu vneto blatila določene ljudi (ali se pljuvala med sabo), tako da je mediju grozila tožba. Bolna semena je bilo v poplavi odgovorov težko vedno in pravočasno odkriti. Na forumu je bilo registriranih okoli sedem tisoč uporabnikov, od tega jih je bilo občasno aktivnih le 240, redno pa samo 34. Slednji so imeli tudi po več kot tri tisoč odgovorov. Dnevnik se je za ukinitev foruma odločil predvsem zato, ker nekateri, kot ugotavlja odgovorni urednik Miran Lesjak, tega orodja očitno ne znajo uporabljati odgovorno do javne besede.

Podobno je pred časom ravnal tudi Večer, ki je zaradi pogostih žaljivk, obscenosti in zlonamernih navajanj osebnih podatkov (med bolj predrznimi je bil neki policist, ki je redno ovajal svojega šefa) ukinil splošni spletni forum, bralcem pa, tako kot Dnevnik, pustil možnost, da komentirajo članke, pri čemer se morajo ustrezno prijaviti. Ne glede na to tudi tja občasno prileti kakšen prenapet komentar. Obscene besede izbriše že računalnik sam, drugo pa izbrišejo po opozorilu, pravi odgovorni urednik Tomaž Ranc. Na spletnem Delu so za zdaj splošni forum ohranili, ker je slabo obiskan in hkrati strogo nadzorovan, zato pa imajo večje težave zaradi komentarjev pod članki. Z brisanjem žaljivih ali sovražnih vsebin se mora ukvarjati domala celotna ekipa, kar je, pravi član uredništva Gregor Plantarič, zelo naporno. O vsaki vsebini, za katero presodijo, da je prestopila zakonske meje, obvestijo tudi policijo, a sodnega epiloga doslej še ni bilo. Po mnenju urednika Siolovih forumov Francija Valjavca je najbolj uspešna zaščita pred sovražnim govorom in žaljivkami strogo moderiranje. Vsak Siolov forum ima svojega moderatorja (moderatorji lahko postanejo tudi zaupanja vredni udeleženci), nad katerimi bdita še višji moderator in urednik, kar pa ne pomeni, da so popolnoma imuni za grožnje s tožbami. Če še pred leti marsikoga ni brigalo, kaj piše na spletu, češ, kdo pa to sploh bere, je danes javnost za spletne vsebine mnogo bolj občutljiva.

Spletni forumi niso bili od nekdaj tarča huliganov, skritih za varno masko anonimnosti. Sovražni govor in žalitve so postali velika težava z njihovo množičnostjo, ki se je zgodila v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Prej so si prek forumov - v osemdesetih prek mailing list ali oglasnih desk - informacije izmenjevale bolj ali manj ozke skupine ljudi podobnih interesov, denimo računalniški programerji ali univerzitetni profesorji. Z razraščanjem so forumi postali orodje široke javne razprave, ki so ga nekateri častili kot novo upanje demokracije in kot protipol množičnim medijem, prepredenim z interesi politike in kapitala. Ljudje naj bi si kot anonimneži na forumih upali povedati tisto, kar bi sicer zamolčali. Ne glede na anomalije, ki so posledica zlorabe anonimnosti kot potuhe za izražanje ekstremnih stališč ali žaljivk (ali kot pravi Jančar: "Pri nas razumemo anonimno svobodo govora kot pravico do nasilja"), so spletni forumi, poudarja dr. Tanja Oblak s katedre za medijske in komunikacijske študije na FDV, zelo pomembni, saj detektirajo družbene probleme, ki jih sicer morda ne bi zaznali. Družbi nastavljajo ogledalo, včasih tudi takšno, ki si ga ne bi želela videti.

Raven komuniciranja v forumih, pravi Tanja Oblak, v veliki meri odslikava raven komuniciranja v družbi sicer, zato se ji ne bi smeli pretirano čuditi. Ključni problem anonimnih in nemoderiranih forumov je, da so mnenja udeležencev večinoma neargumentirana, da jih ne zanima dialog, ki naj bi bil bistvo forumov, marveč izključno monolog, ki ne služi iskanju kompromisa, temveč utrjevanju lastnih (običajno ekstremnih) stališč. Udeleženci teh forumov ne znajo prisluhniti drugim in drugačnim stališčem, obenem pa imajo nizko samorefleksijo, torej so nezmožni premisleka o lastnih kulturnih vrednotah, stereotipih, argumentih... Poleg tega prihaja v okviru forumov - kar je spet skregano z njihovo pluralno zamišljeno naravo - do getoizacije posameznikov z enakimi pogledi na svet, pravi dr. Andrej Škerlep z omenjene katedre na FDV - ne potrudijo se več, da bi poiskali drugačna stališča drugih in se z njimi soočili, prav tako niso pripravljeni argumentirati svojih. In tako se prej ali slej zapredejo v okamenelost lastnih radikalnih stališč. Neonacisti, denimo, obiskujejo samo še forume neonacistov in nimajo nobene potrebe po dialogu. To je danes splošni pojav - vedno manj ljudi, opaža Škerlep, išče dialog.

Četudi imajo forumi danes veliko slabosti in čeprav nekateri (tehnodeterministi) menijo, da so preživela forma, njihovo ukinjanje ni prava rešitev, je prepričana Tanja Oblak, saj gre za osiromašenje javnega prostora, pri čemer si mediji elegantno obrišejo roke. Odgovorni in korektni udeleženci forumov so zato upravičeno užaljeni, saj bodo z zaprtjem priljubljenega foruma izgubili pomemben prostor za druženje. Kot bi izgubili svojo kavarno. "Z ukinjanjem forumov na tako izpostavljenih mestih, kot so medijska, ne bomo ukinili nizke kulture javnega dialoga, saj se bo najbrž premaknila drugam," pravi Oblakova. Namesto tega je po njenem treba ta prostor začeti kultivirati, kot so ga pred leti mnogi tuji mediji. Prihodnost je v moderiranih forumih, ki imajo jasen namen in pravila in ki bi težili k iskanju kompromisov. Seveda bo tak forum manj množično obiskan (obscenosti namreč vlečejo), a bo mnogo bolj kredibilen, meni Andrej Škerlep.

Pri tem ne moremo mimo dileme nadzora in cenzure, na kar opozarjajo tudi v medijskih hišah. Obe "dejavnosti" sta namreč v nasprotju s kaotično in svobodno naravo interneta. Tanja Oblak poudarja, da je urednikovanje spletnih forumov nekaj povsem drugega kot cenzuriranje, in se strinja z Andrejem Škerlepom, ki pravi, da si mediji že po naravi sami ne morejo privoščiti neurednikovanja ali popolne anonimnosti piscev. Niti na spletnih forumih. Škerlep gre še dlje. Na polju interneta kot celote se sicer zavzema za anonimnost, vendar meni, da je spletna komunikacija, ki poteka prek spletnih strani medijev, javna komunikacija, zato bi morali ljudje v njej nastopati z imenom in priimkom.