Na Skenderbegovem trgu z minareta otomanske mošeje ponovno poje mujezin. Nekdanji absolutni monarh albanskega komunizma Enver Hoxha je mošejo spremenil v muzej ateizma. Ko se je leta 1991 režim sesul, so Albanci z dobro mero mediteranskega humorja njegov mavzolej spremenili v disko klub, njega zagrebli na pokopališču na robu mestne industrijske cone, v mošejo pa ponovno položili preproge in se naučili moliti. Brez pravega navdušenja. Tudi v petek, sredi svetega meseca ramadana, je v mošejo prišla le peščica vernikov.

"Albanci ste pravi Evropejci," sem v italijanski restavraciji rekel znanki. Vse restavracije v Tirani hočejo biti italijanske. "Pojma nimate, kaj bi počeli z zgodovino."

Strogo me je pogledala. "Seveda vemo. Vrgli smo jo na smetišče in po njej plešemo, ker je neuporabna. Vendar imaš prav. Albanci smo edini pravi Evropejci na Balkanu."

Nekaj sem začel plesti, da bi morali Hoxho postaviti v središče muzejske zbirke petdesetih let komunistične devastacije družbe skupaj z Mussolinijevo okupacijo države in otroke tja vsak dan voziti na organizirane izlete, pa je zamahnila z roko. Morda spomin res prepreči, da se kaj zares zoprnega ponovi, nekatere stvari pa je preprosto treba pozabiti, da se lahko razvijaš kot normalna družba.

"Mi imamo resnične probleme v življenju. Bolgarijo in Romunijo so sprejeli v EU, Hrvaške pa ne. Če Hrvaška ni dovolj razvita, Romunija pa je, kje je tukaj logika? In kje smo potem mi?"

Za mejami Evrope ljudje ob večerih stikajo glave in se sprašujejo, kaj se je zgodilo. Več kot desetletje poslušajo signale, ki prihajajo z zahoda, in poskušajo razbrati, kaj bi sporočila iz Bruslja utegnila pomeniti. Bruselj je v teh krajih zamenjal vse druge lepe in grde parametre, po katerih so včasih presojali Evropo. Je hkrati cilj in pot do njega, norma in arbiter njenega upoštevanja, gospodar in garant svobode. Nekako se je zdelo, da je ta proces sicer samovoljen, vendar dovolj logičen, da ga je mogoče razumeti. V Salzburgu pa so ta mesec vanj vpeljali grozeč izraz. S prvim januarjem bosta Bolgarija in Romunija sprejeti v EU in takrat bo začela veljati politika absorpcijske kapacitete.

"Pravijo nam, da je Evropa polna. To pomeni, da nas ni v Evropi, čeprav smo na njenem zemljevidu," je rekel Remzi Lani v gruči vzhodnih Evropejcev, ki so se z veliko domišljije pogovarjali o novem položaju. Albansko zunanje ministrstvo je soorganiziralo eno od mnogih konferenc o priključitvi Evropi. Tako kot Slovenija v devetdesetih letih Albanija na začetku tisočletja vidi pred seboj en sam cilj. Priključitev je skoraj magična beseda, ki obeta rešitev vseh problemov.

"V tej želji ni nič romantičnega," je rekel Lani. "Prvega januarja bo zahodni Balkan popolnoma obkrožen z državami EU. Postali bomo evropska enklava nedotakljivih. Regija v karanteni." Lani je sijajen publicist in brezobzirni analitik resničnosti svoje države. Zadnja leta je kot ekspert za medije veliko potoval po državah afriškega juga in o enklavah veliko ve. Prav v trenutku, ko bo z Bolgarijo Evropa dobila cirilico kot svojo tretjo uradno pisavo in stopila na zelo nove teritorije, hkrati zapira vrata z zelo glasnim treskom.

"Včasih smo živeli v svetu dveh Evrop. Zahodne in vzhodne. Sedaj pa so Evrope tri. Najprej stare države Unije, te veljajo največ. Potem so nove priključene države. Te bodo morda kdaj kaj veljale. Potem so izključene države, ki ne veljajo nič."

Izključeni so vseh barv. Moldavija je majhna država, skrita za Romunijo. Tako zelo je nerazvita, da so njen glavni izvozni artikel ženske, ki odhajajo delat v EU. Vsaj pol milijona deklet med šestnajstim in dvajsetim letom dela v evropskih državah. Veliko jih dela v poklicih, ki jih omenjajo samo v statistikah trgovine z ljudmi. Prav toliko pa jih tudi pospravlja sobe v Padovi, briše rit bolnikom v Montpellieru in pazi otroke v južni Angliji. Skupaj z Ukrajinkami, Albankami, Makedonkami in mnogimi drugimi dekleti zvenečih imen opravljajo poklice, na katerih lahko merimo, kako družbe ravnajo s šibkimi in najmanj zaščitenimi.

"Že doslej je bilo hudo potovati," je rekla Corina Čepoi iz Kišinjeva. "Vizume potrebujemo za vse države, kamor hočemo potovati. Doslej smo lahko šli svobodno vsaj v Romunijo, od januarja naprej bomo popolnoma zaprti." Corina s sposojenim denarjem in najetimi prostori v Kišinjevu ustanavlja univerzo. Letos je odprla prvi semester z dvajsetimi študenti. Na mejah jo obravnavajo z enako stopnjo diskretnosti kot njene sodržavljanke, ki iščejo druga dela. Z vsemi sredstvi ji poskušajo preprečiti pot.

"Širitev Evrope na eni strani obljublja svobodo gibanja, na drugi strani pa zagotavlja prepoved gibanja po kontinentu." Edini, ki se iz izključenih držav poleg politikov lahko svobodno gibljejo po Evropi, so trgovci z ljudmi in mamili, ki po svojih poteh pridejo do uporabnih potnih listov in vizumov. Vsi drugi čakajo na pločnikih pred konzulati, kjer praviloma delajo nervozni in ošabni ljudje.

"Priti do vizuma je kalvarija," je povedala Corina. "Tudi takrat, ko se zdi vse urejeno. Plesna skupina je, denimo, dobila uradno povabilo za turnejo po Evropi. Na konzulatu niso verjeli, da gre za plesno skupino mladih deklet, in so hoteli dokaze. Končalo se je tako, da je cela skupina v kostumih odplesala svoj program na ulici pred veleposlaništvom. Ta zgodba se je srečno končala. Dekleta so dobila vizume."

Sedel sem ob Laniju na avtobusu, ki je iz Tirane peljal v Drač. Gledal je reklamne panoje mednarodnih podjetij, ki so zamenjali politično propagando osemdesetih let in praznino, ki je zazevala po propadu piramidalnih investicijskih družb ob koncu devetdesetih.

"To je dežela, ki se tako hitro spreminja," je rekel v lep mediteranski večer. Šestodstotna ekonomska rast na leto je še kar impresivna in kaže na izgradnjo moderne ekonomije. Vendar je hkrati res, da se je gospodarska rast začela dobesedno na ničli in da prvi vtis hitrega razvoja takoj zamenja prav tako močan vtis močnega zaostajanja.

"Hkrati potekata dva kontradiktorna procesa. Na eni strani proces modernizacije, na drugi obraten proces demodernizacije. Imamo več tranzicij hkrati. Albanija je multitranzicijska država. Iz najslabše diktature na kontinentu v demokracijo. Iz najbolj centralizirane ekonomije v najbolj divji kapitalizem. Iz najbolj zaprte družbe na kontinentu v odprto družbo v svet, ki pa navznoter ohranja zaprte strukture. Iz ruralne družbe v urbano družbo. Tirana, edino zares veliko mesto v državi, postaja vas, ker vanjo prihaja vedno več kmečkega prebivalstva. Albanija nima dilem. Na vsakem koraku vidiš, da hoče postati del Evrope. Morda nima najbolje definirane evropske identitete, ima pa evropske aspiracije. Tukaj ni evroskeptikov. Imamo pa en zelo velik problem, ki ga bomo sami težko rešili. Političnega pluralizma ne razumemo kot politični dialog, ampak kot politični konflikt. Tole se zdi rešljivo zgolj v kontekstu Evrope. Če nas izključijo iz razreda, bomo leta in leta ponavljali in se gibali prepočasi."

Iluzija je lepa in tudi če ne drži, zveni zelo privlačno. Družba, ki integracijo v Unijo razume kot instrument političnega dialoga. Vendar brez tako lepih iluzij združene Evrope nikoli ne bi bilo.

Kasneje je na prtiček risal novi zemljevid Evrope. "Vidiš, da nima nobenega smisla. Takole je vedno bolj podobna balkanski državi." S kompaktnim delom teritorija na levi in dolgim, vedno tanjšim repom, ki se vleče do Črnega morja, je res podobna Hrvaški ali kakšni drugi državi, ki so jo oblikovale vojne, ne pa politični procesi.

"In tukaj spodaj imaš izolirano cono Hrvaške, Bosne, Srbije, Kosova, Makedonije in Albanije. S tem so Albanijo vključili na jugoslovanski zemljevid, kjer nikoli ni bila. Mislim, da bo cena izolacije višja od cene integracije, ker cena izolacije, če ne drugega, pomeni dolgotrajno obdobje vojaške prisotnosti na Kosovu, v Bosni in še kje. Jasen in nedvoumen evropski projekt integracije teh držav v evropski kontekst bi znižal stopnjo agresivnosti mnogih konfliktov in normaliziral marsikateri položaj, ki se zdi zdaj aberanten."

Dopoldne je albanski zunanji minister Besnik Mustafaj pedantno razlagal, kako ima Albanija poravnane vse račune s sosedi in da izolacija nima političnega smisla. Albanci so narod, ki hkrati živi v petih državah. Če balkanizacija še vedno pomeni drobljenje narodov na prafaktorje, je morda najbolj balkanska država. Vendar je Mustafaj s papirji v rokah dokazoval, da je to v takšnih okoliščinah država s solidno zunanjo politiko. S Črno goro ima zgledne odnose od leta 1991. Albanci v Črni gori so Črnogorci. V Makedoniji so po etničnih spopadih konflikt speljali v politiko. Albanci v Makedoniji so Makedonci. Zagotavljal, je, da Albanija nima nobenih teritorialnih pretenzij ali političnih ambicij. Kosovo pa bo postalo samostojna država, ker Albanci na Kosovu niso Srbi.

Laniju sem rekel, da diplomatski seštevek položaja države v regiji zveni kot formula za dinamit in da je zadržanost Evrope razumljiva.

"Ne, ni," je odločno protestiral. "Zadržanost je nerazumljiva in pogubna. Albanci smo politični realisti. Nimamo nobene druge možnosti. Vprašanje neodvisnosti Kosova je vprašanje političnega realizma. Za Beograd je izguba Kosova velik problem. Vendar je vrnitev Kosova v Srbijo večji problem. Kot država in kot narod tega ne zmorejo urediti. Namesto njih pa tega ne more urediti nihče. Kosovo, Srbija in Albanija v EU so za Evropo manjši problem kot vsi trije zunaj nje."

Lep problem pa ima tudi Evropa. Pozabljene države na svojih zunanjih mejah lahko potisne v stran in jih prepusti komu drugemu, ker so njihovi problemi prezapleteni, da bi se z njimi produktivno ukvarjali. Lahko se obnaša kot imperij in okoli sebe postavi zid. Vendar se zaradi tega nobena ne bo premaknila stran od vrat. Tako kot države, ki jih kontinent sprejema za svoje, so prepričane, da so tudi same branik Evrope pred zunanjim svetom in da je njihovo mesto na drugi strani zidu.