Da gre še zadnji recidiv nekdanje jugoslovanske skupnosti republik, država s čudnim imenom Državna skupnost Srbije in Črne gore, ki so jo mnogi imenovali po avtorju Javierju Solani Solanaland ali Solanastan, v nedeljo na smetišče balkanske zgodovine. Da je 21. maja ni sile, ki bi ustavila proces ločitve donedavna bratskih republik v SFRJ na dve samostojni državi.
E viva, e viva, e viva Montenegro
Ni manjkalo čustvenega naboja, kot se za tak dogodek spodobi, in priseganja na slavne prednike, ki so črnogorsko državo štirikrat imeli in jo prav tolikokrat po lastni neumnosti ali po zaslugi zarot tujcev in največjih bratov Srbov tudi zapravili.Govorci, znani politiki (Djukanović, Vujanović, Marović), predstavniki manjših strank in manjšin (Albancev, Bošnjakov in Hrvatov), športniki (žogobrcarja Mijatović in Dejan Savičević) ter razumniki (Novak Kilibarda, da ne naštevamo vseh), so obljubljali demokratično, svobodno, pravno, evropsko, strpno in odprto državo vseh državljanov in da bo že jeseni rdeča zastava z zlatim orlom plapolala na East Riverju pa tudi v Bruslju. Da bo kmalu Črnogorcem prestolnica Bruselj, medtem ko je Srbom v Srbiji vse bolj prestolnica - Haag, kjer se tare "slavnih" Srbov.
Odmevala je himna Svijetla majska zoro, tu in tam streli iz lažjega pehotnega orožja, in oglašalo se je usklajeno skandiranje iz več deset tisoč grl: E viva, e viva, e viva Montenegro, kar sicer nima zveze s črnogorskim jezikom in kulturo, a se je nekomu očitno zdelo, da bo ta slogan lepše sedel v evropska ušesa. Čez mestno središče je odmevalo DA za samostojno Črno goro, DA za srečo, DA za neodvisnost.In tudi ognjemet je bil na koncu, kot da suverenisti že vedo za izid nedeljskega referenduma. In po ulicah se je podilo na tisoče avtomobilov, na katerih je skozi vse odprtine kot grozdje visela mladež z zastavami bodoče države (niti sanjalo se mi ni, da imajo v Podgorici toliko avtomobilov s premično streho ali odprtino v njej) in pela domoljubne pesmi. Videti je bilo, kot bi Črnogorci z nedeljskim referendumom opravili že tri dni prej.
Toda, ta podoba je vendarle zavajajoča, še posebno za tiste, ki niso videli torkovega zaključnega mitinga zagovornikov obstoja skupne države, ali po domače unionistov. Scenografija in scenosled sta bila zelo podobna.Na istem trgu je plapolalo na tisoče modro-belo-rdečih (srbskih) zastav, le da jih je bilo nekoliko manj. S tribune (malce skromnejše) so odmevali pozivi polnoletnim volilcem, naj ne dovolijo delitve bratskih narodov, da je velika država boljša od majhne, da Milo Djukanović želi lastno, lahko bi rekli zasebno državico, da bo s svojimi podrepniki in novopečenimi bogataši še naprej živel na plečih množice, sploh pa, zakaj bi se delili, ko se bodo kmalu skupaj spet družili in bratili v veliki družini evropskih držav.
Govorci, nekoliko manj eminentni kot pri suverenistih, so opozarjali, da so nekateri najbolj glasni zagovorniki samostojne Črne gore samo nekaj let nazaj prisegali na državno skupnost SČG, da so največji kritiki Srbije v devetdesetih prisegali zvestobo Beogradu, da je odprta samostojna Črna gora farsa, saj bodo meje (za Srbe) zaprte, trgale se bodo stoletne bratske vezi, doslej enakopravni Srbi bodo (spet) manjšina ... in da Črnogorci sami nikoli ne bodo svetovna športna velesila!Pa so se po podgoriških ulicah zapodile kolone avtomobilov s srbskimi trobojnicami, a ne tako množično kot v četrtek, bilo je nekaj pretepov in zmerjanja, a vse v mejah "sprejemljivega" za ta del Evrope. Ognjemeta ni bilo, čeprav so z odra vsi sporočali NE delitvam, NE samostojnosti, NE minidržavici in obljubljali zmago, ki jo vidi ves svet, samo Milo in njegovi ne.
Razdeljenost znotraj Črne gore je velika, večplastna, pozivi k strpnosti in sobivanju na obeh straneh, čeprav v drugačnih državnih okvirjih, pa so bili videti kot krepko zlizana politična floskula. Poleg strank sta sprti tudi srbska in črnogorska pravoslavna cerkev. Črna gora glede državnosti spominja na leopardovo kožo. Za samostojnost so v Podgorici, Bijelem Polju, Cetinju, Rožaju, Kotorju, Ulcinju, Tivtu. Morda tudi v Nikšiću. Za ohranitev državne skupnosti so v Plevljah, Beranah, Hercegnovem, Žabljaku, Šavniku, Plužinah.Napoved Pirove zmage
Zagovorniki samostojnosti so z letali vozili Črnogorce z vsega sveta na referendum, unionisti so dobili od Beograda brezplačne vlake za Črnogorce v Srbiji, da gredo lahko v nedeljo obranit državno skupnost, na meji pa so jim črnogorski sprevodniki vozovnice zaračunali.
V Črni gori je plačilno sredstvo evro, na severu Črne gore vzporedno funkcionira tudi srbski dinar. Oče je v Beranah streljal na sina, ker je pri družinskem kosilu dejal, da bo glasoval za skupno državo. Voditelja obeh opcij Milo Djukanović in Predrag Bulatović si na zadnjem televizijskem spopadu ob koncu nista mogla seči v roke, čeprav sta bila nekoč v isti stranki.Če ne gre preveč verjeti politikom in množici v drvečih avtomobilih, ovešenih z zastavami, v kateri je prevladovala predvsem tista populacija, ki referendumskih škatel ne bo videla, ker še ni naštela osemnajst pomladi, pa so zelo zgovorne raziskave javnega mnenja. Razlike med njimi so sicer velike, kazalci, pravijo nekateri v Podgorici, prilagojeni naročnikom, a vendar se suverenistom nasmiha tesna zmaga med 52 in 57 odstotki.
Kar je dovolj zgolj za zmago, a bo slab izid glede na to, da je tistih, ki se v Črni gori razglašajo za Srbe, nekaj več kot 30 odstotkov. Pa še ta zmaga zna biti Pirova, kajti EU je naložila črnogorski oblasti čudno statistično demokracijo, po kateri je dovolj velika večina za samostojno državo šele, če preseže 55 odstotkov.Korupcija je življenjski slog
Kam je potemtakem "izginila" ta črnogorska statistična nacionalna večina, ki bi morala brez težav zagotoviti samostojno, mednarodno priznano državo? "Pojedla" jo je prav sedanja oblast, povedo mnogi, ki smo jih zadnje predreferendumske dni srečevali na vseh koncih Črne gore.
Čeprav je Milu Djukanoviću uspelo v zadnjih šestih letih od Beograda prevzeti 90 odstotkov državotvornih vajeti, življenjska raven večine ljudi drsi navzdol in za to ne morejo več kriviti bratske Srbije.Življenje z 200 evri na mesec je v črnogorskih družinah pravilo in ne redkost, medtem ko skupina tajkunov živi v povsem drugem svetu. Hiša, ki sem jo lahko občudoval od zunaj in znotraj na sami obali Skadrskega jezera (narejena v tradicionalnem slogu, iz kamna, in do zadnje podrobnosti opremljena v slogu nekdanjih črnogorskih vladik), je last zasebnega avtoprevoznika, za katerega je javna skrivnost, da je v tisti skupini Črnogorcev, ki so pri oblastnem koritu in brez zadržkov podpirajo naklonjeno jim oblast. Korupcija je življenjski slog.
V manjkajočem delu za prepričljivo zmago suverenistov so tudi mnogi razumniki, ki ne morejo pozabiti in odpustiti Djukanoviću, da je konec devetdesetih let, še vedno s popkovino povezan z Beogradom, razcepil in marginaliziral takrat vplivno liberalno zvezo Slavka Perovića, za katerega pravijo, da je idejni oče in edini pravi, iskreni nosilec ideje o črnogorski samostojnosti.Da takšnih skeptikov do lastne države, ki naj bi jo vodil Djukanović, ni še več, pa so poskrbeli v Beogradu. Sporočila politično močnih srbskih radikalov in glasnih nacionalistov, da pete samostojne države Črne gore ne bo, da bodo z vsemi sredstvi (vonj krvi je bil prepoznaven) pomagali črnogorskim Srbom in zagovornikom skupne države, so prav gotovo mnoge neopredeljene prepričala, da bi jih "bratski objem" zadušil.
Džoni Hodžić, eden vodilnih ljudi Gradjanske stranke, se je v podgoriškem klubu v Hercegovski ulici, na kateri je vrvelo mladeži, vprašal, zakaj bi si uradni Beograd tako zagrizeno prizadeval za ohranitev skupnosti dveh držav, ki nimata skoraj nič več skupnega in v kateri je Črna gora Beogradu "neznosno" finančno breme; Srbija je leta 2004 iz proračuna za državno skupnost namenila 719 milijonov evrov, Črna gora pa je od dogovorjenega osemodstotnega pokrivanja skupnih stroškov države vplačala slab odstotek. Srbija krije stroške črnogorskih vojaških upokojencev, srbsko zdravstvo in šolstvo pa je odprto za državljane Črne gore.Preživeti je treba politike
Novak Kilibarda je na mitingu suverenistov vzkliknil: "Če smo bratje, to še ne pomeni, da so naše denarnice sestre!" Edini odgovor je, da je ta bratska ljubezen "oplemenitena" z bolj strateškimi in političnimi kot pa ekonomskimi interesi, bolj z nacionalnimi čustvi kot razumom. Črnogorci pa so se naveličali, da jih mednarodna skupnost kljub visoki stopnji državnosti še vedno obravnava v kompletu s problematično postmiloševićevsko Srbijo, ki ne najde dovolj moči in ne zmore konkretnih potez, da bi opravila s preteklostjo, lastno razdeljenostjo, ki že leta stopiclja na evropskem pragu in hodi po robu novih sankcij.
Vez med Srbijo in Črno goro poka. O tem ni dvoma. Ali bo 21. maja dokončno popustila, bo znano v ponedeljek. A ne glede na izid bo razdeljenost znotraj Črne gore še nekaj časa realnost, ki jo bodo morali premostiti predvsem politiki, kajti Črna gora je bila kljub vsemu, vsaj doslej, za balkanske razmere multietnično in multikulturno dokaj strpna družba.Ljudje bodo že nekako živeli skupaj, preživeti je treba politike, pravi Džoni Hodžić, ki bo glasoval za samostojnost, čeprav ga je prav Djukanovićeva oblast nekoč strpala v zapor.
