Prvi roman (Pet do dvanajstih) je zgodba o mladostniškem uporništvu, kjer vlada slogan: Vzemi, kar ti pripada. V drugem (Zguba) pa isti junaki že sklepajo kompromise z realnostjo. Kako vi gledate na ta preobrat iz uporništva v prilagajanje?
Zlasti prvi roman je pisan v dobri meri iz lastne izkušnje. V njem mladostniki zares funkcionirajo po principu: Pripada ti toliko, kot si vzameš. To se mi zdi za mlade ljudi normalno, običajno, dobro. V Zgubi ti isti mladi ljudje že malo odrastejo in ta princip ne deluje več. Starejši kot si, bolj se soočaš z določenimi stvarmi: z represijo države, službe, in če preveč odstopaš od pravil, si na neki način izobčen. Tako so recimo v Zgubi kamnitoglavci prispodoba za poslušne in ubogljive, za vse tiste brez lastnih vzgibov, ki grenijo življenje vsem drugim, ki hočejo funkcionirati po nekih svojih modelih, ki hočejo rušiti neki temeljni princip oziroma ga premikati naprej. Spomnim se še neke podobne prispodobe, mislim, da je Shawjeva, ki pravi nekako takole: Samo nerazumen človek bo skušal spreminjati svet po svoje, razumni se prilagodijo. Torej celoten napredek človeštva sloni na nerazumnih.

V vaših delih ima erotika pomembno vlogo, celo do te stopnje, ko se spremeni v bolečino. Kako gledate na povezavo med erotiko in bolečino?
Erotiko jemljem kot nekaj primarno človeškega. Pa naj bo to kot erotika v smislu nečesa, kar daje človeku toplino, zavetje, ugodje, ali kot erotika v smislu nečesa frustrirajočega, nasilnega, lahko tudi bizarnega. No, ker mi je golo opisovanje običajnega spolnega akta načeloma dolgočasno, sem že v Zgodbah iz teme dodal erotičnemu naboju še neko obskurno bizarnost, v manjši meri pa povezal erotiko z nasiljem. V romanu Hevimetal pa sem si privoščil izlet v povezovanje nasilja in erotike. Sistem, ki sem si ga zamislil za del tega romana, je imaginaren, utemeljen na špartanskem principu, kjer so vojaki najvišja kasta. Poskušal sem prikazati človeka, kakršen bi lahko bil, če bi bil vzgajan v smislu, da je nasilje nekaj človeškega, celo nujno. O tem so že pisali de Sade, Ellis..., le da nasilja nisem prikazoval kot nečesa zavrženega, pač pa kot vir ugodja. Nezaželeni pa so ljubezen, sočutje, šibkost itn.

V najnovejšem romanu Hevimetal se poleg omenjene fantastične realnosti pojavljata še zgodovinska in dejanska. Je to samo beg glavne junakinje Miriam pred morečo resničnostjo ali gre za soobstoj paralelnih svetov?
Vso stvar sem si zamislil tako, da imamo Miriam, ki živi v zdajšnjem svetu in bere stripe svojega bratranca, ki opisujejo dogodke iz trinajstega stoletja v Friziji, ko so v križarski vojni iztrebili Stedingerje, češ da naj bi šlo za nacijo čarovnikov in častilcev hudiča. Ker pa Miriam nima zadnjega dela stripa in jo to jezi, si glavno junakinjo stripa, Asynjo, ki ji je simpatična, izmišlja v nekem svojem svetu, kjer je Asynja v bistvu neka maščevalka za vse, kar se ji je zgodilo v stripovskem svetu. Edina povezava med vsemi temi svetovi je seveda Miriam, ki živi tukaj in zdaj, se pravi v začetku 21. stoletja, v Ljubljani. Torej, vse te povezave in združevanje imaginarnega sveta s stripovskim svetom in sedanjostjo se dogajajo v Miriam, hkrati pa vsak od teh svetov stoji sam zase. Roman ima naslov Hevimetal. Kaj vse je v njem povezano s hevimetalom?
Najprej moram povedati, da sem hevimetal spoznal dokaj pozno. Kot sem opisal v Pet do dvanajstih, sem bil v časih, primernih za hevimetal, nekakšna kombinacija skinheda in pankerja ter sem metalce preziral iz dna duše. Hevimetal sem odkril šele, ko sem učil na gimnaziji in so ga poslušali moji mulci. Prek njih sem odkril, da mi je ta muzika v bistvu všeč, ne glede na naivnost besedil. Opazil sem, da so metalske zgodbe precej okrutne in krvave, zato sem začel črpati iz te hevimetalske domišljije in ikonografije. No, kot vrh tega hevimetalskega poigravanja pa sem si izmislil ime za glavno junakinjo: Asynja. Namreč metalci radi koketirajo z nordijsko mitologijo in Asynja ne pomeni nič drugega kot boginja iz Asgrada oziroma pomeni enako kot Slovenka za gospo iz Slovenije.