Iskanje skupnega prostora
Predsednik Bienala Paolo Baratta je Skupni prostor namenil tistim, ki "skupaj mislijo, živijo in delujejo", za umetniškega direktorja Chipperfielda pa je prireditev "darilo za arhitekte, ki želijo po svoje oblikovati in izboljšati stanje v družbi". Nacionalni prispevki so se tokrat torej ukvarjali s temo, ki je omogočala vsakršno interpretacijo, kar je po videnem sodeč vodilo v abstraktnost in se izgubljalo v kompromisih. Mnoge predstavitve so zreducirane na simbolno, estetski poudarki slonijo na novih tehnologijah, zato prevladuje zatekanje v vizualne učinke, prisotne so celo zvočne kulise; iskanje rešitev poteka v minulem ali v negotovi prihodnosti, zdajšnjost je pogosto težko ujemljiva.
Takšen pristop je značilen za poljsko zvočno inštalacijo "slišne arhitekture", romunsko igranje s pritiskanjem žigov v temi, kosovski arhitekti na prvem nastopu na bienalu pozivajo h glasovanju o čustvenih odzivih na znane objekte, Avstrijci so se omejili na stene z digitalnimi figurami in animiranimi površinami teles v abstraktnem prostoru, medtem ko so, denimo, mladi srbski arhitekti razsežni prostor jugoslovanskega paviljona iz leta 1938 zapolnili z ogromno belo mizo, ob kateri je meter in pol prostora za gibanje, sedenje, spogledovanje, tleskanje ali bobnanje po akustični gladki površini.
Mnoge države so dale priložnost mlajšim arhitektom, španskim študentom pa so dodelili le vlogo interpretov del starejših kolegov in učiteljev. Nemci so se na svoji razstavi z naslovom Zmanjševanje, ponovna uporaba, recikliranje odločili za pragmatično predstavljanje in reševanje problemov obstoječega. Za stalni dialog in diskusijo so se tokrat zavzeli Američani, ki v svojih Spontanih intervencijah nazorno kažejo, kako lahko vsak, tudi majhen poseg učinkovito izboljša dano stanje. S podnaslovom Oblikovalska dejanja za skupno dobro so se poigrali s splošnim naslovom Skupni prostor.
Med bolj obiskanimi je ruski paviljon, kjer se v pritličju posvečajo protislovnim odnosom do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ob intenzivnem branju neštetih QR-kod, s katerimi so posute stene in stropi i-cityja, pa se na tabličnem računalniku odpira vizija Strolkova - moderne znanstvene metropole. Japonska je predstavila postkatastrofični projekt arhitekta Toya Ita, ki je skupaj z mlajšimi kolegi in lokalno skupnostjo ustvaril rešitev za nov življenjski prostor, za "skupni dom" v opustošenem obalnem mestu. V prostoru diši po svežem lesu, v njem je čutiti zbranost prisotnih obiskovalcev, s podelitvijo zlatega leva za najboljši nacionalni prispevek pa je čudovita japonska zamisel prejela tudi najvišje priznanje. Kako bo zanimanje občinstva potrdilo siceršnje odločitve bienalne žirije, pa bo razvidno v naslednjih mesecih.
Pred osrednjim paviljonom Giardinov stoji rumeno pobarvana ciza brez posebnih oznak, zato v njej naloženi rumeni plastični cvetovi ne vzbujajo pozornosti, čeprav je solarno svetilko za dežele v razvoju zasnoval in proizvedel sloviti svetlobni umetnik Olafur Eliasson. Ličen uporabni predmet naj bi otrokom v Keniji, Etiopiji ali Zimbabveju omogočal branje tudi, ko se znoči - in če bodo v osvetljenem delu sveta za solarno luč pripravljeni plačati višjo ceno, bodo tako morda osvetlili tudi meje skupnega prostora.
Banalen "mrtvaški ples"?
Prvi strokovni odziv na prireditev je v obliki tiskovne objave posredoval Wolf Prix, ustanovitelj biroja Coop Himmelb(l)au, dekan Inštituta za arhitekturo na dunajski Univerzi uporabne umetnosti, predavatelj na številnih univerzah po svetu, načrtovalec stanovanjskih gradenj, muzejev, kinodvoran in drugih javnih objektov ter projektov, kot je Evropska centralna banka v Frankfurtu. Znan po svoji radikalnosti in kritično odkriti besedi je tokrat spregovoril o "banalnem bienalu", o razstavi za "sejemska poslovna srečanja". Dogodek je zanj predvsem "drag mrtvaški ples", saj po njegovem mnenju ne predstavlja več živahne razprave in kritičnih vsebin o sodobni arhitekturi, temveč gre za prazno, konservativno in čimbolj v populizem ovito, "z lažno vsebino prepojeno lupino".
Prix je prepričan, da nenehni kompromisi prikrivajo resnično stanje, gotovo tudi zato, ker "o gradnji našega okolja že tako dolgo odločajo politiki in vodje projektov, investitorji in birokrati, ne pa arhitekti". Zaradi nemoči in nespopadanja s tistim, kar je v ozadju, torej izogibanja dejanskim problemom v zvezi z dragimi gradbenimi projekti ali vprašanju moči na trgu gradenj, "igrajo arhitekti na gondoli, kot je orkester na potapljajočem se Titaniku nekoč igral svojo zadnjo pesem", meni Prix. "Tam zunaj, v realnem svetu, pa se naš luknjičavi poklic potaplja v nemoč in nepomembnost."
Prixovo sporočilo se je končalo z besedami: "Medtem ko se umetniki v Rusiji vztrajno upirajo avtoritarnemu režimu, tokratni direktor arhitekturnega bienala meni, da so takšne lastnosti v našem poklicu samo ovira in v nekem intervjuju razloži, da je geniju treba prostor odvzeti. Da bi končno razumel, kaj se v družbi godi, bi mu morali predstaviti Pussy Riots." Nenavadni zaključek Prixove izjave je dejansko sovpadal z vdorom demonstrantov na bienalno prizorišče, kjer je zbrane organizatorje, funkcionarje in arhitekte tik pred razglasitvijo dobitnikov zlatih levov presenetilo predirno vpitje. Prvi so ga razločili predstavniki Rusije, za katerimi se je s podelitve pognala tudi skupina fotografov in snemalcev. Megafon ni utihnil, in ob vzklikih skupine Occupy Bienale, mladih italijanskih aktivistov, ki so demonstrirali v podporo Pussy Riot, je bilo slavnostno dogajanje tako zmoteno, da ni več ujelo svečanega tona.
Bienale je mogočna beneška institucija, ki se je oblikovala več kot stoletje in na podoben način upravlja različna področja umetnosti. Vsaj preoblikovanja arhitekturnega bienala za zdaj ni videti.
