Tema je posvečena Mariboru in kot je dejal kurator Tom Kovac, ga je k sodelovanju najprej povabil Tomaž Pandur, vlogo komisarja prireditve pa je pozneje prevzel Peter Tomaž Dobrila. Ideja projekta nima samo nenavadne časovne razsežnosti - sega do leta 2112 in naj bi zajela celih sto let življenja nekega mesta - v načrtovanje je bilo vključeno tudi rekordno število sodelujočih, saj je Kovac, avstralski arhitekt slovenskega rodu, navezal stike s številnimi šolami arhitekture in je pri snovanju razstave 100YC (Stoletno mesto) pod vodstvom mentorjev in asistentov sodelovalo okoli 400 študentov.
Za skupine študentov je bilo timsko delo v izbrani skupini in možnost povezovanja z drugimi šolami arhitekture gotovo zanimiva izkušnja na dejanski lokaciji. Rezultati njihovega dela so pretežno raziskovalnega pomena, zanimivi so kot predmet za razpravljanje na predstavitvah v okviru šole ali na študijskih srečanjih in izmenjavah, za širše občinstvo pa večina projektov ni dovolj zrela.
Med teorijo in utopijo
Pokazali so lahko predvsem, do kod seže njihova domišljija, razvidno je tudi, kako nepredvidljiv je razvoj tehnologij na področju gradnje in kako težko si je predstavljati siceršnji vpliv vsega novega na življenje. Oziroma kot utemeljuje Kovac: "Tehnologije imajo danes veliko večji pomen kot pred desetimi leti in njihov napredek je v arhitekturi premalo upoštevan; arhitektura je na svoj način tudi prepočasna, da bi se odzivala, zato torej ne more dosegati tistega, kar bi lahko. Tehnologije bi nam morale pomagati do boljših rezultatov."
Glede na prikazano bi lahko našli potrditev tega v begu v fantazijski svet ali utopijo, ki je skoraj vedno pred znanostjo. Že naslovi projektov v okviru slovenske razstave so zgovorni in nakazujejo prevladujoče misli in odnos do zastavljene naloge: A3, Alessijevi mutanti, Južna infrastrukturna zadrga, Maribor 2112, Transformator, Nano prehodno mesto, Hexactinellus Euplectelludae, Pragmatična utopija, Mutacije Maribora, Napačen začetek. Kaj pomeni?, Mesto znanja, Obrazi Maribora, Urbana semena, Vesoljska železniška postaja, nova plast mesta, Prosta trgovinska cona, MariBIOr...
V dneh pred otvoritvijo so na prizorišču potekali strokovni pogovori med zastopniki šol, institucij in birojev; med njimi so bili znani arhitekti Patrik Schumacher, Jeffrey Kipnis ali Hernan Diaz Alonso, pa tudi asistenti in vodje projektov, kot je umetnostni zgodovinar Reiner Zettl. Kljub sodelovanju v istem projektu so se izhodišča močno razhajala, soglašati je bilo mogoče z mislijo, da "čeprav razvoja očitno ni mogoče prehitevati, je pomembno iskanje novih možnosti".
Zgolj improvizirana postavitev
Na bienalu je mariborski projekt 100YC zastopan še v avstralskem pavilijonu v Giardinih. Tamkajšnja instalacija je otipljiva in nazorna vizija Maribora, ki se je tako pojavil na zemljevidu sveta. Predstavitev v slovenski galeriji, ki je zaradi tesnosti prostorov za postavljanje razstav dokaj zahtevno okolje, je tokrat ostala precej improvizirana, kar bi ji lahko pridalo nekaj akademskega šarma, če ne bi bilo tako nesorazmerne razporeditve renderjev in bi bila grafična predstavitev besedil lažje berljiva. Razstavni katalog z naslovom 2123Ai/100YC je izdalo ZRZ EPeKa. Za naslovnico s simbolom za mobi in njegovo aplikacijo za prireditev je za uvodnimi besedami komisarja Dobrile in kuratorja Kovaca v slovenščini in angleščini razvrščenih štirideset "stoletnih" projektov. Oblikovalski prikaz poskuša biti enostaven, se morda približati letnim poročilom arhitekturnih šol, v vsebinskem delu pa je pod vsakim naslovom izčrpna biografija vodij projekta, sledijo obširna predstavitev šole ali institucije, oris studijskega dela in na koncu, v res drobnem tisku, še opis delovne skupine.
Ob dogajanju v Benetkah se pojavi vprašanje, kaj vsa ta arhitekturna prizadevanja pomenijo za Maribor. Gradbišča, ki naj bi jih odprli že pred začetkom leta Evropske prestolnice kulture, so tudi danes nespremenjena; nove stavbe in kulturni objekti ostajajo v idejnih načrtih ali pa je njihova gradnja odložena za nedoločen čas.