Po vzoru še vedno nedokončanega kompleksa si je občina zamislila obnoviti tudi celo vrsto drugih športnih objektov, ne nazadnje tudi Plečnikov stadion, za katerega zasebni partner skoraj pet let po ustanovitvi skupne družbe z občino in olimpijskim komitejem ni zaprosil niti še za gradbeno dovoljenje.

Sprva so na mestni občini v okviru javno-zasebnega partnerstva nameravali zgraditi tudi plavalno-gimnastični center Ilirija, vendar so zaradi zahtev kulturnovarstvene stroke ugotovili, da zasebnemu partnerju ne morejo ponuditi dovolj tržno zanimivih vsebin, da bi upravičili njegov vložek v projekt. Še posebno v času gospodarske krize je to ključen problem, kar je še posebno dobro pokazal razpis za zasebnega partnerja, ki bi v nekdanji tovarni koles Rog v zameno za zemljišče za stanovanjski stolpič in gostinske ter trgovske površine uredil center sodobnih umetnosti. Po našem izračunu bi moral investitor za kvadratni meter stanovanja iztržiti vsaj 4500, za gostinske in trgovske površine pa 8000 evrov, tako da niti ne čudi, da se za projekt ni potegoval nihče.

Na občini gotovo upajo, da se zgodba ne bo ponovila tudi pri zadnjem javno-zasebnem partnerstvu, ki so ga potrdili ljubljanski mestni svetniki, to je gradnja poslovno-upravnega centra Zalog na križišču Zaloške in Agrokombinatske ceste v vrednosti dobrih 9 milijonov evrov.

Garaže, športne dvorane, centri umetnosti, soseske...

O zneskih s še kakšno dodatno ničlo pa lahko govorimo pri megalomanskem projektu Partnerstvo Šmartinka, v sklopu katerega naj bi občina skupaj z dvanajstimi zasebniki popolnoma preobrazila 228 hektarjev veliko območje med nakupovalnim središčem BTC, Šmartinsko cesto in železniško progo. V Savinem investicijskem podjetju se pravkar pripravljajo na gradnjo stanovanjsko-poslovnega kompleksa Šmartinka v sklopu Parterstva Šmartinka, samo ta soseska pa naj bi bila vredna približno 35 milijonov evrov.

Kranjska investicijska družba in Gradis G sta se edina prijavila na občinski razpis za gradnjo garažne hiše pod osrednjo ljubljansko tržnico in prizidek k Mahrovi hiši, pa še nujna vloga ni bila popolna, zdaj pa je projekt tako ali tako zaustavljen zaradi zaščite tržnice. Celotna naložba je sicer ocenjena na 31,2 milijona evrov. Že vsaj tri leta bi morala stati tudi garažna hiša Kozolec 2, ki naj bi jo občina zgradila skupaj z ZIL Inženiringom in je ocenjena na 5,5 milijona evrov.

Skupaj z družbo Pasap naj bi za 1,9 milijona evrov obnovili še športni park Savsko naselje, za pol manj pa skupaj s podjetjem Ludus športni park Črnuče. Na občini so si želeli zgraditi tudi gimnastični center Pegan-Petkovšek za skoraj 11,5 milijona evrov. Edina, ki se zanima za gradnjo, je Gimnastična zveza Slovenije, a imajo težave pri zagotavljanju denarja.

Za dobre projekte se vselej najde kapital

Mestna občina se skupaj z zasebniki loteva projektov, ki jih sama finančno ne more izvesti. Pri tem pa se postavlja vprašanje, ali je pri zasebnikih v zadnjih letih kaj drugače. "Odvisno od projekta," zatrjuje direktor inštituta za javno-zasebno partnerstvo Boštjan Ferk. "Za dobre projekte se vedno najde kapital, če ne doma, pa v tujini," je prepričan.

Z njim se strinja profesor na ekonomski fakulteti v Ljubljani Maks Tajnikar, ki pravi, da je v Sloveniji relativno veliko prostih sredstev in podjetij, ki niso zadolžena in ki so pripravljena naložiti denar. "A zasebniki nimajo prav veliko interesa za projekte, če nimajo zagotovljenega profita," še dodaja.

"Gimnastični center in športni projekti na splošno so manj rentabilni kot denimo garažna hiša. Pri zadnjih je pomembna le dolžina koncesijskega obdobja, ki ga določi občina. Medtem pa gimnastika brez spremljajočih dejavnosti ni toliko ekonomsko nezanimiva," razlaga Ferk.

Občine in država bi zasebnike morale še intenzivneje vključevati v projekte

Če niti država niti občine nimajo dovolj finančnih sredstev za uresničitev teh projektov, se jim lahko odpovedo, lahko zmanjšajo kakovost ali njihov obseg, kar se delno že dogaja, ali pa poiščejo zasebnika, ki prinese kapital "in, kar je bistveno bolj pomembno, stroškovno optimizira projekt in poveča učinkovitost. Dejstvo je namreč, da zasebni sektor najbolj racionalno vodi projekt in izvaja dejavnost," zatrjuje Ferk, a njegove obveznosti morajo biti natančno določene v pogodbi.

Prepričan je celo, da bi tako občinske kot državne javne služne morale še intenzivneje vključevati zasebni sektor v projekte. "Model financiranja imamo, običajno zadevo financirajo uporabniki, prek davkov ali neposredno z uporabo javnih storitev. Zasebnik, ki bo zadeve organiziral in izvajal učinkoviteje, pa bi ohranil obstoječ model javne službe," še pravi Ferk. To nikakor ne pomeni privatizacije javne službe, pravi, saj je še vedno odgovornost javnega partnerja, da se služba izvede. "Glavna past za javnega partnerja je slabo definirana pogodba, nerazdeljena tveganja, napačne predpostavke. Tako se bodo vse napake zasebnega partnerja nakopičile na plečih javnega," opozarja Ferk. Tajnikar se strinja in dodaja, da je predvsem zdravstvo tisto, kamor bi se lahko zasebniki intenzivneje vključevali v sklopu javno-zasebnega partnerstva. "Tak primer je denimo negovalna bolnišnica," navaja.