Ker žarno pokopavanje zavzame manj prostora kot pokopi s krsto in ker Slovenci že okoli 60, Ljubljančani pa celo že 90 odstotkov vseh pogrebov opravijo z žaro, se pokopališča počasneje polnijo. Strokovnjaki pa so ugotovili tudi, da je s socialnega vidika bistveno bolje, da so pokopališča bližje domu, zato ker jih obiskuje veliko starejših, pojasnjuje Martinčič. Nehumano bi jih bilo prisiliti, da obiskujejo pokopališča, ki so več kilometrov oddaljena od njihovih domov, če pa so jim po drugi strani vaška pokopališča veliko bliže.

Zakaj je pomembno, da so pokopališča čim bliže ljudem?

Večina si napačno predstavlja, da ljudje umrle obiščejo redko. Z raziskavo smo ugotovili, da kar tretjina obiskovalcev pokopališče obišče vsaj enkrat na teden, tretjina pa na pokopališče hodi vsaj enkrat na mesec. Tistih, ki pokopane obiščejo samo recimo ob 1. novembru, je presenetljivo samo nekaj odstotkov. In zato je tako pomembno, da večini omogočimo čim bolj dostopna pokopališča.

Zakaj sploh tako pogosto obiskujemo pokopališča?

Slovenci smo zelo čustveno navezani na pokopališča, kar je redkost ne samo v primerjavi s protestantskim delom Evrope, ki že v osnovi ne daje takšne pozornosti pokopališčem, ampak tudi v primerjavi z nam podobnim rimskokatoliškim delom Evrope. Nikjer drugje grobov ne obiskujejo tako pogosto kot pri nas, niti ne prinašajo tako množično sveč in rezanega cvetja, kot to počnemo Slovenci. Veste, kako lahko ugotovite, da neko pokopališče občani množično obiskujejo, še preden sploh stopite na pokopališče?

Kako?

Poglejte zabojnike za odpadke. Če sta za celo pokopališče predvidena le dva zabojnika, je jasno, da na tem pokopališču ni neke kulture množičnega obiskovanja grobov. Enostavno: če ni ljudi, ni veliko odpadkov. Drugod na grobove prinesejo malo sveč in plastično cvetje, če sploh prinesejo cvetje. Na Žale pa ljudje prinašajo na tone cvetja in sveč. To se ne pozna samo na količini zabojnikov, ampak tudi na stroških odvažanja teh odpadkov. V primerjavi s pokopališči drugod v Evropi imamo mi nekajkrat višje stroške. Drugod po Evropi pogosto niti ne ločujejo odpadkov. Če že, ločujejo le razgradljive odpadke. V Ljubljani pa na pokopališčih ločujemo sveče, razgradljive odpadke, preostanek odpadkov (plastiko in embalažo) ter pesek, zemljo in robnike.

Koliko ljudi na leto obišče ljubljanska pokopališča in kaj poleg velike količine odpadkov tako velik obisk potegne za sabo?

Ocenjujemo, da Žale obišče tudi milijon obiskovalcev na leto. Zaradi tega moramo nenehno iskati različne kompromise. Od obiskovalcev recimo ne moremo pričakovati, da bodo čez cele Žale nosili odpadke, ker to ni v njihovi navadi. Zato smo morali po celotnih Žalah namestiti zabojnike. Pri tem pa smo morali upoštevati vsa določila zavoda za varstvo kulturne dediščine, saj so Žale, kot skoraj vsa ljubljanska pokopališča, zaščitene kot kulturna dediščina državnega ali lokalnega pomena. Po drugi strani imajo obiskovalci Žale radi, ker so polne zelenja in dreves, saj se lahko sprehajajo v senci. Najemniki grobov pa dreves ne marajo, ker jim grobove mažejo s smolo ali zasipajo z listi ali iglicami.

Pokopališča so res v osnovi komunalni objekt, namenjen pokopavanju umrlih, a vseeno se trudimo, da bi Ljubljančani naša pokopališča dojemali ne samo kot prostor za počastitev spomina na umrle, temveč kot prostor s kulturno vrednostjo, kot muzej na prostem in tudi kot neke vrste turistično destinacijo. Mogoče je to moja poklicna deformacija, ampak po mojem morajo turisti v vsakem kraju obiskati dve ključni točki. Prva je tržnica, kjer vidijo sedanji utrip tega kraja. Druga točka pa je pokopališče, kjer je videti preplet sedanjega in preteklega.

Si torej želite turistov na pokopališčih?

Na Žalah vsekakor, saj gre za edinstven primer pokopališča. Imajo veliko zelenic, dreves, ogromno je elementov kulturne dediščine, spomeniki so lepi in nekateri imajo umetniško vrednost, Plečnikove Žale so sploh čudovit spomenik. Ker so kulturne poti na pokopališčih katalizator lokalnega razvoja in turizma, si prizadevamo za vključitev pokopališč v turistično ponudbo mesta. Na Žalah res ne bi mogli pobirati vstopnine, kar tudi ni smiselno, saj je primarni pomen tega prostora pokopavanje. Ampak lahko bi jih tržili s spominki ali z literaturo o Žalah. Teh možnosti je veliko, a če nam država ne bo prišla nasproti, bo uresničitev teh idej težja in dolgotrajnejša.

Kakšen odnos ima sploh država do Plečnikovih Žal?

Na Plečnikove Žale so vsi ponosni, denarja za vzdrževanje in promocijo pa je bolj malo. To pomembno pokopališče je postalo kulturni spomenik državnega pomena šele leta 2009. Evropa je Žalam že dve leti prej podelila znak evropske dediščine in jih postavila ob bok atenski nekropoli. Zato bo potreben dogovor, da spomenik državnega pomena, ki ima tako velik kulturni pomen, sofinancira tudi država. Vzdrževanje in obnavljanje vseh teh zavarovanih objektov je izključno na plečih našega javnega podjetja, ki pa si večjih investicij ne more privoščiti.

Samo za obnovo Plečnikovih mizarskih delavnic bi potrebovali milijon evrov, ki jih nimamo kje vzeti. Dvakrat smo že neuspešno kandidirali za evropska sredstva. Tudi letos bomo, a glede na neurejen odnos z državo nisem optimističen, da nam bo uspelo. Delavnice smo do zdaj sami obnovili toliko, da se ne dela dodatna škoda. V teh prostorih pa bi želeli urediti multimedijsko dvorano, kjer bi turistom predvajali filme o Žalah, Plečniku, delili brošure, organizirali predavanja. Tukaj bi lahko bila zbirna točka, kjer bi se turisti sistemsko seznanili s pokopališčem, potem pa bi šli na oglede.

Ali menite, da Ljubljančani lahko sprejmejo Žale kot kaj drugega in ne le kot pokopališče?

Ljubljančani so že zdaj spremenili pogled na Žale. Sprejeli so jih kot park, kjer se lahko sprehajajo, posedijo v senci, poklepetajo, saj se naše Žale ne končajo s pokopališkim zidom, ampak se navezujejo na Šmartinski park. Ne velja več, da na pokopališčih straši, Ljubljančani so se znebili negativnih predsodkov o pokopališčih.

So zaradi te spremembe miselnosti tudi zaposleni na Žalah manj stigmatizirani zaradi svojega dela na pokopališču?

Mislim, da ja, saj smo glede na ankete, ki jih za Javni Holding Ljubljana, Žale in Ljubljanska parkirišča in tržnice opravlja neodvisno podjetje, med vsemi temi podjetji prvi po ugledu. Mogoče bi zaradi narave dejavnost pričakovali, da ni tako, ampak v očeh ljudi imamo velik ugled. Po zadovoljstvu uporabnikov pa smo drugi po vrsti.

Čemu pripisujete tako dober rezultat?

Smo podjetje, ki bo čez dve leti praznovalo 100 let delovanja. V teh letih smo nakopičili veliko znanja in izkušenj. Zelo si prizadevamo, da bi čim bolj upoštevali ljudi in njihove želje ter potrebe. To se nam zdi zelo pomembno, saj po navadi pridejo v stik z nami, ko jim umrejo bližnji, in takrat je z njimi treba ravnati spoštljivo in jim nuditi ustrezno podporo.

Ali morajo imeti ljudje, ki delajo na Žalah, kakšne posebne značajske lastnosti, da lahko opravljajo to delo?

Pri zaposlenih na pokopališču po mojem mnenju ni toliko pomembna psihična trdnost, ampak predvsem to, kako podzavestno sprejemajo vse te zadeve okoli mrtvih. Eni to lažje sprejmejo, drugi težje. V bistvu je tako, da tisti delavci, ki zdržijo prvi teden, dolgo ostanejo pri nas. Če ta prvi teden ne gre skozi, potem ti ljudje ne morejo delati niti v tajništvu.

Ker tudi če nekdo nima neposrednega stika z umrlimi, so ti vedno na nek način povsod prisotni. Jaz sem na primer na Žalah že od leta 1984, in če bo vse po sreči, bom čez dve leti praznoval 30 let dela na Žalah, Plečnikove Žale pa bodo hkrati praznovale svojo 100. obletnico.