Planinska društva z markacisti skrbijo za neverjetnih devet tisoč kilometrov planinskih poti, kar je precej več, kot je naših avtocest. Lani je bilo registriranih več kot 600 markacistov, ki 1661 planinskih poti oskrbujejo prostovoljno. Letos so med drugim obnovili že zelo zahtevne poti, kot sta obe Hanzovi na Malo Mojstrovko in Prisojnik ter pot s Kokrskega sedla na Kalški greben.

Letošnja sezona je povprečna

Tudi 176 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli šest tisoč ležišči je podatek, ki priča o tem, da smo Slovenci planinski narod. Planinska zveza skrbi tudi za to, da je ponudba v kočah dobra in določa celo najvišje cene nekaterih jedi in pijač ter seveda prenočišč. Ponekod se teh določil sicer ne držijo, a hitro dobijo opomin zveze, ki lahko vodi tudi v odvzem statusa planinske koče. Tako je cena nočitve v kočah prve kategorije od 16 evrov na skupnih ležiščih do 24 v največ štiriposteljnih sobah. Člani planinske zveze imajo 50-odstotni popust, kar pomeni, da se strošek članarine povrne že ob dveh nočitvah. Najvišja cena enolončnice je omejena na šest evrov in pol, čaj pa lahko prodajajo po največ evro in 60 centov.

Dušan Vidmar, oskrbnik Triglavskega doma na Kredarici na 2515 metrih nadmorske višine, ocenjuje letošnjo sezono kot povprečno, ne tako odlično, kot je bila lani. "Temu botruje vreme, ki je bilo julija in v začetku avgusta slabše, veliko je bilo tudi megle. Kot po navadi julija prevladujejo tuji obiskovalci gora, manj je Slovencev. Tujci najraje pridejo med tednom, ko so pri nas na počitnicah, avgusta pa je 90 odstotkov vseh obiskovalcev Slovencev," je ocenil Vidmar. Zadnji konci tedna so na Kredarici polno zasedeni, zato priporoča obisk gora tudi med tednom, sprejmejo veliko rezervacij, prosi pa, če vsi, ki ste rezervirali in ne boste prišli do koče, to pravočasno sporočite, da bo vašo posteljo lahko po potrebi dobil drug planinec.

Po dobrote na planšarije

Po lepe razglede in tisto pravo planinsko hrano, kamor sodijo obvezni ajdovi žganci z obaro ali kislim mlekom, pa ni treba hoditi na naše višje in težje dostopne gore. Povsem zadostuje obisk katere od številnih planin oziroma še živečih planšarij. Največ jih je pod vrhovi Karavank, večina so lahko dostopne in so tako priljubljene izletniške točke tudi za družine z majhnimi otroki, tistim malo bolje pripravljenim pa služijo za izhodišča v visokogorje. Tako je tudi na planini Kofce nad Tržičem ali bolje povedano pod razpotegnjenim grebenom Košute.

"Zelo sem hvaležna gorenjskim prijateljem, da so nam pokazali to čudovito planino. Naše ture zdaj še prilagajamo otrokoma in komaj čakam, da toliko zrasteta, da gremo lahko še po kakšnih zahtevnejših poteh in kdaj tudi prespimo," je povedala Tamara Medved Obreza s primorskega konca. Skupaj z možem Urošem sta na vrh Kofc "pritovorila" ter "prignala" še enoletnega Aljaža in triletnega Matevža.

Tudi planšarka Alenka Demšar, ki skupaj s pastirjem Juretom skrbi za kar 90 glav živine, je potrdila, da je iz leta v leto več obiskovalcev planin. "Zelo sem vesela, da je vse več mladih. Sir, skuta in kislo mleko pa tako ali tako takoj poidejo. Mnogi pridejo gor samo zato, da kaj od teh dobrot odnesejo v dolino," je pristavila. Planšarska sezona na naših planinah sicer traja še do 15. septembra, ko živino po navadi priženejo v dolino. A glede na vremenske napovedi se bo poletna sezona v slovenskih hribih in gorah še močno zavlekla.