Gospod Šolar, zakaj niste letošnjo zimo na rami odnesli svojega starega televizorja na 1520 metrov visoko Komno, v osrčje Triglavskega narodnega parka, morda ima rekordno velik zaslon in bi zmagali v nagradni igri ene od komercialnih radijskih postaj ter dobili novo televizijo?

Marsikatera firma, korporacija ali medij je imel v TNP že zelo veliko dobrih pobud in aktivnosti, ta na Komni pa je bila po mojem malce abotna. Da tekmuješ v tem, da nekam na goro, v naravno okolje nosiš stare stvari, to sodi v cirkuško areno ali v radijski studio, nikakor pa ne v zavarovano območje. V studiu bi se lahko dogovorili, da dobi nov televizor tisti, ki bo v planinsko postojanko, ki nima ne dostopa z žičnico ne elektrike, prinesel poleno ali dve, da ne bo treba tam okoli sekati drevja. Oziroma da dobi nagrado nekdo, ki bo prinesel z gora največ smeti, ali pa nekdo, ki bo do koče, ob kateri gradijo čistilno napravo, odnesel vrečo cementa. To bi se mi zdelo smiselno.

Poseben podvig je bil tudi lanski helikopterski pristanek podjetnika Francija Stroja na vrhu Triglava. Se je končal s kaznijo?

Dogodek smo v TNP neposredno zaznali, saj je bil na kraju navzoč naš naravovarstvenik, ki je sprožil prekrškovni postopek. Zadevo smo predali tudi letalskemu inšpektoratu. Ta je po mojem vedenju Stroja le opozoril, saj je ocenil, da je šlo za enkraten primer, ki ni povzročil velike škode. A škoda je lahko zelo relativna stvar. Za mnoge je bil morda ta pristanek s helikopterjem na Triglavu atrakcija, drugi so bili preprosto besni, dejstvo pa je, da v tem primeru ni šlo le za zavestno kršenje zakonodaje, ampak tudi za nespoštovanje norm in standardov. V tujini ne boste nikjer v Alpah doživeli, da bi kdo počel za zabavo kaj takega, kot se je zgodilo v tem primeru.

Voznik helikopterja je sicer pojasnil, da je šlo za nesebično pomoč oslabelemu planincu, a tega ne more dokazati. Poleg tega sta v Sloveniji za takšno pomoč na voljo številki 112 in 113. Imamo gorsko reševalno službo in nujno medicinsko pomoč, ki profesionalno rešujeta planince. Mislim, da je bilo vse skupaj malce odigrano.

Kaj pa črne gradnje: v TNP naj bi jih bilo vsaj štiristo, nekaj jih je tik pred rušenjem. Si bo kdo upal dregniti v to?

Koliko je vseh črnih gradenj, je težko reči. Že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je skušala država s sanacijskimi prostorskimi ureditvenimi pogoji na območju TNP narediti podobno, kot počne zdaj z novim zakonom o graditvi objektov - del črnih gradenj legalizirati. Črnograditelji na območju TNP so se na podlagi vladne uredbe, sprejete pred desetimi leti, sami prijavili in plačali depozit za prilastitev prostora. A plačilo depozita samo po sebi še ni pomenilo, da bo njihova črna gradnja legalizirana. O tem je odločala stroka, TNP so le vprašali za mnenje. Vse prijavljene črne gradnje je stroka pregledala, jih točkovala in ocenila, ali jih je mogoče legalizirati ali pa jih je treba povrniti v prejšnje stanje oziroma podreti. Vladna uredba je bila torej sprejeta že pred desetimi leti in črnograditelji vse od takrat vedo, da bodo morali črne gradnje, ki jih je na območju TNP največ v občini Bohinj, odstraniti.

Ker pa vsa ta leta inšpekcijske službe niso delovale, kot bi morale, se ni zgodilo praktično nič in ljudje so na črno zgrajene objekte pustili ali celo še kaj dozidali. Novi zakon o TNP z rušenjem črnih gradenj nima nobene zveze. To je stvar vladne uredbe iz leta 2002. Morda je povezava z zakonom o TNP ta, da so zaradi njega v Ljubljani določili inšpektorja, pristojnega za gradnje izključno na območju TNP. Ta inšpektor zdaj dela, kot je treba: zelo eksaktno, neodvisno, ne boji se nikogar.

In ta inšpektor je verjetno ta trenutek ena najbolj osovraženih oseb v državi...

Župan Bohinja Franc Kramar, ki ima prav tako že več kot petnajst let črno gradnjo na bregu Bohinjskega jezera, se sklicuje na nepravilnost postopkov pri sprejemanju vladne uredbe leta 2002, ki se nanaša na črne gradnje v TNP, a se je tega spomnil malce pozno. Poleg tega je ministrstvo za infrastrukturo in prostor v izjavi za javnost natančno zapisalo, da je bil ves postopek sprejemanja uredbe popolnoma zakonit in pregleden. Povezovanje tega z izstopom iz TNP je sicer legitimno, nima pa nobenega smisla, saj bodo morali objekte, zgrajene na črno, podreti v vsakem primeru.

Kolikor vem, je želela občina Bohinj, spet predvsem župan Franc Kramar, tudi pri nedavnem sprejemanju novele zakona o graditvi objektov, ki deloma omogoča legalizacijo črnih gradenj (varovana območja so izvzeta, op.p.), da se omenjeno vladno uredbo razveljavi, a jim ni uspelo. Težko pa ocenim, ali je vsak tak objekt treba podreti ali ne. Stroka je pred desetimi leti odločila, da je nekatere mogoče legalizirati, druge pa je treba ali povrniti v prejšnje stanje ali porušiti.

Koliko je objektov, ki so predmet odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo, torej takih, ki so jih črnograditelji sami prijavili kot črne gradnje?

Šestinsedemdeset, od tega jih 57 ni mogoče legalizirati, druge pa je mogoče legalizirati ali jih delno povrniti v prejšnje stanje. Toda to je le del črnih gradenj. Drugi del so tiste, ki niso predmet sanacijskih prostorskih ureditvenih pogojev, ki jih črnograditelji torej niso prijavili, jih pa naši nadzorniki ali gradbeni inšpektorji sami zaznavajo na terenu. Mi inšpektorat obvestimo o nekem posegu, mu pomagamo pridobiti potrebne podatke, nato postopek vodi inšpektor. Njegov prvi ukrep je vselej poziv graditeljem, naj si uredijo papirje. Marsikdaj je to mogoče narediti, ker je bila gradnja morda le posledica nevednosti, marsikdaj pa gre za gradnje, ki jih ni mogoče legalizirati.

Poudariti moram, da sem zelo zadovoljen, ker inšpektorji zdaj res delajo zelo dobro. Rezultat tega je, da so začeli ljudje spoštovati predpise. Vedno več jih pride k nam na posvet, kako se lotiti nekega posega. Rezultat dobrega dela inšpektorjev je, da smo v preteklosti poslali na inšpektorat od 30 do 40 seznanitev z novimi nedovoljenimi posegi na leto, lani le še devet.

Drži, da marsikje v TNP iz senikov štrlijo balkoni, da se namesto sena sušijo modrci?

Drži. Veste, da po letu 1981 novih vikendov na območju TNP ni bilo mogoče graditi, a je bilo poskusov, da bi kdo vikend zgradil iz nič, povsem na novo, v tem času morda deset, petnajst. Ljudje so vedeli, da to ne gre, zato so skušali s predelavo nekdanjih kmetijskih objektov priti do sekundarnega bivališča ali do počitniškega objekta. In tega je največ.

Lahko določite profil ljudi, ki to počno? So to nevedneži ali premožni posamezniki na visokih položajih v družbi?

Vsi. Ni vzorca. Med njimi so zelo premožni, zelo izobraženi in po mojem zelo poučeni, pa tudi preprostejši ljudje. Velika večina jih je kršila zavestno, a so doslej mislili, da se jim ne bo nič zgodilo. Pa se dogaja in dobro je, da se, da bodo vsi, ne samo tisti v parku, vedeli, da je treba graditi tam, kjer je mogoče, in v skladu s predpisi.

Veliko kritik je požel tudi športni center na Pokljuki. Sodi tak objekt v TNP?

Že od leta 1934 so na Pokljuki vojaški rekreacijski objekti. Bili so tako v prvi kot drugi Jugoslaviji, po osamosvojitvi Slovenije pa je bila cela vrsta sestankov o tem, kaj narediti z Rudnim poljem. Takrat je bil dosežen konsenz, da se Pokljuka razvije v športnorekreacijski center. Pri tem so sodelovali tudi TNP ter službe s področja varovanja narave in kulturne dediščine. Mi smo skušali ves čas usmerjati razvoj. Tudi občinski prostorski dokumenti so na Pokljuki do neke mere dovoljevali razvoj in gradnjo. Težava športnorekreacijskega centra pa je, da so bili nekateri posegi izpeljani v nasprotju z izdanimi dovoljenji. Osebno zagovarjam urejen športni center, vendar zgrajen v skladu s predpisi.

V idealnih razmerah tak center ne sodi v varovano območje, a ker tu ni šlo za poseg v divje, ampak že degradirano območje, je v tem smislu zadeva lahko pozitivna. Če bi sledili predpisom. In v mnogočem so jim sledili, v vsem pa ne. Akumulacijsko jezero, denimo, ki je namenjeno zasneževanju in morebitnemu gašenju požarov, je preveliko. A morate vprašati investitorja, zakaj je načrtno in namerno zgradil večje jezero, kot mu je bilo dovoljeno. Vmes se je zgodil nov zakon o TNP, ki je ostrejši, zato Smučarska zveza Slovenije ni dobila dovoljenja za legalizacijo tega velikega objekta. Kakšne bodo posledice, pa ne vem. Kot sem slišal, se pritožujejo.

Ko sva že pri Pokljuki: imate zato, ker denacionalizacija še ni končana in ker ljubljanska nadškofija še ni dobila nazaj vseh pokljuških gozdov, tam kakršne koli težave?

Država pokljuške gozdove postopno vrača Cerkvi. Denacionalizacija je in ni težava. Pokljuka je razdeljena na območje, kjer so velikoposestni kompleksi, in tam sta dva velika lastnika, država oziroma Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ter ljubljanska nadškofija v delu, kjer je gozdove že dobila nazaj. Po drugi strani imamo tudi veliko zasebnih gozdov, kjer je posest razdrobljena. V TNP ugotavljamo, da na območju velikih kompleksov, ne glede na to, ali je lastnica država ali Cerkev, prihaja do prekomernega izkoriščanja gozdov. Zaradi hlastanja za izplenom stanje v gozdovih na Pokljuki ni dobro.

Mislim, da s koncem denacionalizacije ne bo nič drugače. V gozdovih, za katere ljubljanska nadškofija še pričakuje, da ji jih bodo vrnili, se ne gospodari prav nič drugače kot v državnih gozdovih, ki bodo morda vedno državni. Zanimivo je, da je Gozdno gospodarstvo Bled, ki je v lasti ljubljanske nadškofije, hkrati koncesionar za gospodarjenje v državnih in cerkvenih gozdovih. Zato je prav vseeno, ali ti gozdovi gredo Cerkvi ali ne, saj gre za iste izvajalce.

Zasebniki, predvsem tisti, ki delajo na bolj tradicionalen način, še upoštevajo, da je gozd sicer trajni naravni vir, da pa se ne obnavlja tako zelo hitro. Včasih so na kmetih rekli: za časa svojega življenja greš trikrat ali štirikrat v gozd, ker je to banka. Po les greš takrat, ko, denimo, gradiš hišo. Pomladitveno obdobje gozda je namreč sto, tudi sto dvajset let. To ni njiva, na kateri lahko poseješ trikrat na leto. V gozdu je drugače, zato hitenje in hlastanje pri gospodarjenju z gozdovi ni dobro.

Slovenija samo v evropsko mrežo Natura 2000 prispeva dobro tretjino svojega ozemlja, kar je največ v EU. Pretiravamo z ustanavljanjem parkov in uvajanjem zaščit?

Dvanajst odstotkov Slovenije imamo v zavarovanih območjih. To so različni parki in rezervati. Glede tega smo pod evropskim povprečjem in zelo se strinjam s tistimi, ki menijo, da je pri nas še marsikaj, kar bi bilo vredno zavarovati, a ni treba zavarovati kot rezervat ali kot narodni park. Lahko bi imeli več regijskih ali krajinskih parkov, kjer je varovanje blažje in kjer lahko park pomeni tudi razvojno priložnost in prednost.

To je en del zgodbe, drugi del je Natura 2000. Te imamo ob Špancih res najvišji delež, okoli 35 odstotkov. Razlogi, zakaj je prišlo do tega, so specifični, a jaz se tega ne bi bal, kajti Natura 2000 ne pomeni novih omejevanj, ampak pomeni gospodariti tako kot doslej. Kaj je namreč Natura 2000? Na takem območju so ugotovili ugodno stanje določenih vrst ptic in habitatov. In če je bilo leta 2004 ugotovljeno to ugodno stanje in je bilo območje razglašeno za Naturo 2000, pomeni, da delamo naprej popolnoma enako kot doslej, kajti glavni cilj Nature je ohraniti ugodno stanje, in če bi prej delali slabo, ugodnega stanja ne bi mogli razglasiti. Ne gre torej za novo omejitev, ampak le za enako nego in gospodarjenje kot dotlej. Nekateri vidijo v Naturi oviro, po drugi strani občine preko nje dobivajo celo denar.

Kaj pa TNP, zadostuje Sloveniji en narodni park?

Drobna, majhna Črna gora ima pet narodnih parkov: Durmitor, Lovćen, Biogradsko goro, Skadarsko jezero in od lani še Prokletije. Mislim, da še enega tako velikega narodnega parka, kot je naš, Slovenija ne zmore. In politika slovenskega naravovarstva gre tudi v smer, da poleg enega narodnega parka razvijamo še regijske, naravne parke, ki so blažja oblika varovanja in hkrati priložnost za trajnostni razvoj. Pred približno petnajstimi leti je bila zelo vroča tema narodni park na Kočevskem. Takole bom rekel: to je potencial, površine so manjše, je pa v zvezi s tem zelo zanimiva zgodba. Dva najbolj znana nemška narodna parka, o katerih se vsi učimo, Bavarski gozd na meji med Nemčijo in Češko ter Berchtesgaden na jugu Nemčije oba skupaj merita pol TNP; 24.000 hektarjev Berchtesgaden in 23.000 hektarjev Bavarski gozd. Narodni parki so lahko tudi manjši, načeloma pa naj ne bi bili manjši od deset tisoč hektarjev. In če bi temu sledili, so pri nas še potenciali, največji po mojem na Kočevskem.

TNP je leta 1961 obsegal dva tisoč hektarjev, danes jih 83.000. Se je preveč razlezel ali bi se lahko še bolj?

Ta zgodovina je nekoliko specifična. Leta 1924 smo imeli Alpski varstveni park, ki je zajemal le dolino Triglavskih jezer, leta 1961 pa so ga razširili na teh dva tisoč hektarjev. Toda to so bili začetki. Treba je upoštevati, da je ves čas po drugi svetovni vojni tlela misel o velikem parku, ki bi zajel vse Julijske Alpe. In leta 1981 z zakonom ustanovljeni Triglavski narodni park v današnji velikosti ne pomeni, da se je zadeva štiridesetkrat povečala, saj gre za povsem drugo razsežnost. Tisti prvi Triglavski narodni park, ki je meril dva tisoč hektarjev, je bil nekakšen rezervat, s katerim se je zavarovalo dolino Triglavskih jezer. Leta 1981 pa smo dobili drugačen, nov park.

Marko Pretner, vodja središča TNP na Bovškem, pravi: Če bi imeli denar, bi lahko zgradili vse, žičnice, hotele, karkoli. Toda tega, kar imamo mi, neokrnjeno naravo, ne more nihče več kupiti, kajti ko jo enkrat zapraviš, jo zapraviš za vselej. Se strinjate?

Morda poznate slogan, ki ga imajo v Trenti. Trenta - štirje letni časi počasi. To je prednost turizma v zavarovanem območju. Srečo imamo, da so turistična središča, kot so Bovec, Bohinj, Kranjska Gora, Bled, na robu parka, le Bohinj je malce bolj pomaknjen v notranjost, zato lahko v vaseh in dolinah v parku razvijamo zelo mehko, drugačno obliko turizma. Tam so dovoljeni kampi, turistične kmetije, apartmaji. Po novem zakonu je na območju TNP dovoljeno zgraditi tudi nov hotel z največ 60 posteljami. In če pogledamo, kako je v Alpah, so te dolinske zgodbe zelo uveljavljene in tudi izjemno uspešne.

Zdi se, da so na primorski strani s TNP veliko bolj zadovoljni kot na gorenjski. Drži?

Ne vem, ali je to res. Že dvaindvajseto leto sem zaposlen v TNP, zato si upam trditi, da je velikokrat slišati predvsem tiste, ki godrnjajo, ali nekoga, ki je na oblasti, pa ni srečen in zadovoljen, medtem ko se velike večine tistih, ki so s parkom zadovoljni, ne sliši. Naj navedem dva primera. Leta 2003 je bila predlagana sprememba zakona o TNP, da bi iz parka izločili tri največja bohinjska naselja. Imeli so referendum, a je bilo 85 odstotkov ljudi za to, da ostanejo v parku. Sveto sem prepričan, da bi tudi tisto, kar slišite danes, ko v dveh bifejih zbirajo podpise o izstopu iz parka, na referendumu spet padlo. A se leta 2003 to ni zgodilo zato, ker bi bili ljudje strašni navdušenci nad parkom, ampak ker so v njem videli inštrument, da ne bi vse ponorelo: od pozidave do liberalizacije, tajkunizacije.

Zdaj smo v prelomnem trenutku. V veljavi je novi zakon o TNP, ki je po mojem izjemna priložnost, kajti najbolj zagrizeni naravovarstveniki mu očitajo, da je preveč liberalen, prebivalci parka pa pravijo, da je prestrog. Ključ je v tem, da je park po novem razdeljen v tri varstvena območja. V tretjem, robnem območju je vseh 25 naselij, kjer živi glavnina prebivalstva parka. Tukaj je režim varovanja res blag, in če nam z razvojnimi usmeritvami uspe v tem delu, kjer živijo ljudje, bodo oni naši prvi pomočniki pri varovanju prvega in drugega varstvenega območja, ki skupaj tvorita osrednje območje parka. In to je ključno. Bistvo je tudi v denarju za trajnostni razvoj, kar je novost.

Naravovarstveniki menijo, da razvoj nima kaj početi v parku. Sam se s tem ne strinjam. Trajnostni razvoj in delo z ljudmi sta zelo pomembna. Lahko bi imeli park, kjer robnega območja sploh ne bi bilo. Bil bi za tretjino manjši, nobenega človeka ne bi bilo v njem in tam bi se šli hudo varstvo. Vendar je bila po mojem modra odločitev, da park ostane v sedanjem obsegu oziroma se celo poveča za sto hektarjev. Prebivalci tolminske vasice Kneške Ravne so se namreč sami odločili za vstop vanj. To je pozitiven primer in nasprotje nerganju v Bohinju. Videli so, da lahko park prinese tudi plus.

Bistvo novega zakona so tudi razvojne spodbude. Prebivalci parka naj bi imeli prednost pri razpisih, kar se že dogaja, poleg tega naj bi park dobil nekaj več denarja. A ne za moj stol in stroške dela, ampak poseben denar, ki ga usmerjamo v prostor. To niso milijonski programi. Gre lahko na primer za plačilo vzgojiteljice v šoli v Soči, da bo ta vasica obstala. Gre za 13.000 evrov, kar je drobiž za današnje čase. Drugi primer je denarna pomoč za popravilo vodohrama v nekem naselju. Med tistimi petimi ljudmi, ki tam še živijo, ni nikogar, ki bi znal načrtovati, se prijavljati na razpise, toda z 20.000 evri vložka lahko ohranimo poselitev. In to je naloga parka.

S koliko denarja razpolagate v TNP?

Proračun za 2012, ki je bil sprejet leta 2010, je bil 2,45 milijona evrov, poleg tega sami zaslužimo od 250.000 do 300.000 evrov (prodaja spominkov, vstopnine, vodeni programi, prodaja prenočitvenih zmogljivosti, sponzorski denar..., op.p.), zelo uspešni smo tudi pri mednarodnih projektih. Trenutno jih vodimo devet in zanje naj bi letos iz Evrope dobili 900.000 evrov, toda 100.000 jih moramo dati sami. Ta denar naj bi dala država. Če te desetine ne bo, ne bomo dobili niti tistih 90 odstotkov evropskega denarja. Poleg tega je večina teh projektov tekla že lani, in če jih zdaj opustimo, bomo plačali denarno kazen. Toda v tem trenutku nam zagotavljajo, da bomo denar za ta namen dobili.

Koliko ste ga izgubili z rebalansom?

Milijon evrov oziroma 40 odstotkov letnega proračuna. S tem, da smo pred dnevi na seji sveta sprejeli rebalans programa dela in finančnega načrta, vreden 1,45 milijona evrov, kolikor je zdaj na postavki, plus 290.000 evrov, kolikor naj bi nam država dodatno zagotovila. S tem rešimo evropske projekte in tiste razvojne programe, za katere smo že podpisali pogodbe in smo denar že črpali. Rešimo tudi luknjo, ki je nastala zaradi usklajevanja plač; zmanjšanje plač je bilo bistveno manjše, kot je vlada načrtovala na začetku pogajanj. Če to dobimo, pridemo na tri do štiri odstotke manj denarja, kot smo ga porabili v letu 2011. S tem bomo ob velikem varčevanju rešili projekte, programe, in bomo za las prišli skozi.

Učiteljico v Soči boste lahko plačali?

Bomo.

Imate tudi vi težave z zagotavljanem denarja za plače, kot se dogaja nekaterim krajinskim parkom?

Če bi ostali na 1,45 milijona evrov, jih imamo. Če dobimo še obljubljenih 290.000 evrov, pa ob velikem varčevanju - odpovedali smo denimo tudi časopise - pridemo skozi.

V novem zakonu o TNP piše, da se mora sedež parka z Bleda preseliti v Bohinj. Se bo to zgodilo?

Določba, da se sedež TNP prestavi v lokalno skupnost z največ prebivalci v TNP, je bila, milo rečeno, del političnega trgovanja pri sprejemanju zakona o TNP. Pobuda je povsem legitimna. V zakonu piše, da je treba to storiti v petih letih. Dve leti sta minili. Kot direktor sem izvajalec in vodim ta zavod. Če bo ustanovitelj, Republika Slovenija, zagotovil denar in druge prostore, bomo šli tudi v Bohinj, čeprav se mi to ne zdi najbolj racionalna rešitev. Namreč, tukaj na Bledu imamo objekt, ki je last države. Lokacija je zelo dobra. Skozi blejska vrata pride v TNP okoli 55 odstotkov obiskovalcev. Od tod do meje parka je bliže kot od Bohinjske Bistrice, če bi bila tam uprava TNP. Z Bleda imamo pol ure vožnje do Bohinja, pol ure do Kranjske Gore in dobre pol ure do Ljubljane, na Primorsko je pa iz Bohinjske Bistrice še dlje kot z Bleda. Zato tudi ta računica ni racionalna.

Ni bila stavba, v kateri ste zdaj, urejena z evropskim denarjem? Bi ga morali v primeru selitve in torej nenamenske porabe vrniti?

Leta 2004 smo se preselili sem. V osmih letih je bilo v to stavbo vloženih okoli milijon evrov evropskega denarja iz različnih virov. In pri evropskih projektih so zelo različne zgodbe, koliko časa jih je treba izvajati: pet, deset let. Neki politik je izjavil: Stavbo prodaš in kupiš novo drugje. A tako enostavno to ne gre.

Se čutite v TNP krive za propadanje bohinjskih hotelov Zlatorog, Park, Ski...

Prav nič. Tukaj gre po eni strani za nesrečno lastniško zgodbo, pri kateri park ni imel nič zraven. Je pa to res žalostno, se strinjam.

Je park ovira, da se smučišče Vogel ne more razvijati?

Delno je, toda zasneževanje že po starem zakonu o TNP ni bilo prepovedano in tudi po novem ni. Mi smo od Vogla želeli le srednjeročni koncept razvoja. Do pred kratkim je bila težava, ker so vsi mislili le eno leto naprej, ni pa bilo celostnega razvoja. Novi zakon o TNP je to presekal z določilom, da je treba za Vogel pripraviti državni prostorski načrt, kar pomeni, da ga delno financira država. Ta državni prostorski načrt lahko celo povozi nekatere prepovedi, ki so v zakonu o TNP. Najprej pa mora investitor povedati, kaj sploh želi.

Park je velikokrat le izgovor, da se nekaj ne uredi. Naj povem anekdoto, ki si je nisem izmislil jaz. Prišel je smučar na Vogel. Ni bil zadovoljen s starimi žičniškimi napravami, neurejenimi progami, nasmetenostjo... Pa je vprašal, kako to. "Ja, v TNP smo." "Aja, seveda, zato je tako." Potem je šel ta nezadovoljni smučar na Koblo ali Soriško planino in je videl enako ali še slabše stanje. Pa je vprašal: "A tudi tukaj vam TNP nič ne pusti?" Odvrnili so mu: "Kakšen TNP? Ne, tako je."

S tem sem hotel povedati: ne, park ni ovira za razvoj Vogla!

Kaj pa menite o načrtovani gradnji novega smučišča na Kobli?

To smučišče bi teoretično lahko celo pomenilo odmik od TNP, da Vogla ne bi bilo več. Vendar menim, da se to ne bo zgodilo. Realnost je, da bo ostal tudi Vogel. Mi ga vidimo kot butično urejeno smučišče, v glavnem v sedanjih dimenzijah. Novo smučišče na Kobli se lahko po mojem mnenju celo zgodi, se pa sprašujem, ali bo to vesoljska ladja med dvema muzejema (Soriško planino in staro Koblo, op.p.).

Na katere živalske in rastlinske vrste v TNP ste najbolj ponosni?

Če bi gledal strogo strokovno, imamo v TNP cel kup endemičnih rastlinskih in živalskih vrst, ki so torej samo tukaj, so redke, ogrožene... Sicer pa je to stvar osebne presoje. Sam, denimo, sem zelo vesel, da imamo v parku vse tri vrste velikih zveri. Sicer jih štejemo na prste ene roke, pa vendarle. Kmetje bi rekli, da jih je preveč, a jaz sem zelo vesel, da se je volk sam naselil nazaj. Najbolj sem ponosen nanj. Volk namreč ni značilen za TNP, se je pa vrnil brez nekih programov, kar pomeni, da so tukaj pogoji, kjer se lahko zadržuje. Kar zadeva škodo zaradi volka, pa se tistim, ki imajo urejeno pašo, ni treba ničesar bati. Če se kaj zgodi, so odškodnine dovolj visoke.

Mnogi kmetje v parku so zadovoljni. Prej so imeli težave z nedovoljeno pašo drobnice, ko je kdo, ki ne živi na območju parka, zagnal svojih dvesto, tristo ovac po tujih planinah. Požrle so travo na košenicah, na visokih planinah, recimo na Kleku, kjer se pasejo govedo in konji, in so bili vrsto let vsi nesrečni, ko so prišli z živino gor, pa ni bilo nikjer nobene trave, saj so ovce vse pojedle. Volk je, hvala bogu, naredil red. Noben inšpektor ga ni. Lastniki ovac so se začeli bati, ker jim jih je volk nekaj poklal, medtem ko se na govedo ne spravi.