Spustiti čoln v reko na izviru ni imelo smisla. Prenizka voda. Zapeljali smo se do Vrhnike, s kanujem na strehi nekajkrat zašli v njenih slepih stranskih ulicah, potem pa primeren vstop našli pod novozgrajenim mostom na robu mesta. Informacije, ali na Vrhniki obstaja urejen pomol za vstop v čoln, nismo imeli. Srečno vkrcana sva Dejziju še pomahala v slovo in se lotila začetniškega seznanjanja z osnovami veslanja oziroma s stabilnostjo čolna. Takoj je bilo jasno, da v kanuju ne moreš početi vsega. Hitro se obrne, tako da sva sprva celo najbolj osnovne manevre, kot je prižiganje cigarete, podajanje vžigalnika, seganje po objektivih, ki so ležali na sredini čolna, pisanje zapiskov v naročju, izvajala s skrajno previdnostjo. Kot po jajcih, bi dejal kdo. Veslaški ritem sva ujela razmeroma hitro, prav tako hitro sva izšla iz območja smradu po ne veš čem, ki se je širil okoli vstopne točke.

"Reka, ki ne teče," ugotoviva najprej. Kar je skorajda res. Od izvira do Ljubljane ob razmeroma nizkem vodostaju, kakršen je v teh dneh, doživi vsega meter višinske razlike.

Stalna spremljevalka plovbe je bila trava, ki raste z dna reke ter blago vijuga v smeri toka. Zadeva sicer ni trava, me dan kasneje, ko se o podvodnem rastju pozanimam v strokovnih krogih, popravi prof. dr. Alenka Gaberščik z oddelka za biologijo ljubljanske biotehniške fakultete. Ta domnevna trava predvsem ni trava, temveč ena od vsaj dvajsetih možnih vodnih zeli. Da gre za travo, je prostodušno poimenovanje profesionalnih čolnarjev, ki se jim zeli ovijajo okoli elis motorjev, zaradi česar morajo prekinjati plovbo oziroma prestavljati motor v vzvratno prestavo, da se rešijo navrtinčenega zelenja. Zato od Podpeči gorvodno čolni z motorjem niti ne plujejo. Boljši poznavalci celotnega toka Ljubljanice pravijo, da zelenja trideset let nazaj ni bilo toliko in da se je razraslo zaradi odplak in umetnih gnojil, ki jih trosijo po okoliških poljih. Da je zelenje povezano s "hranljivostjo" reke, je potrdila tudi dr. Gaberščikova: "Seveda, kajti v reko prihajajo snovi, ki se izpirajo iz zaledja, rastline pa to vežejo nase. V zgornjem toku rek praviloma ni rastlin razen nekaj mahov, bolj ko je reka obremenjena, več je rastlinja; v končni fazi imate veliko rastlinja, vendar pa majhno biotsko pestrost. Če pogledate spodnji tok Ljubljanice, je stanje že tako, medtem ko je v srednjem toku biotska pestrost kar velika. Ljubljanico uvrščam med srednje obremenjene reke."

Neuporabljana reka

Ljubljanica v svojem zgornjem toku v vsakem primeru ne deluje pretirano mamljivo. Na gladini vtis o reki kazijo cvetoče zgostitve alg, prepletene z drugimi rečnimi nanosi, kot so plastenke. Voda kot taka sicer deluje čista, vendar pa zavoljo jutranjega hladu tudi percepcija, s katero sva jo doživljala, ni bila kopalska.

Je pa to izjemno ugodna reka za rekreativno veslanje oziroma doživetje trenutka, ko čoln malodane "poleti", ko veslača družno ujameta ritem. Manj ugodna je za zaustavljanje in izstopanje na breg. V mulj ob brežini se lahko pogrezneš do kolen. Do Podpeči se je na levem bregu dalo opaziti par izjemnih prostorčkov za piknik, z že postavljeno infrastrukturo, ki pa niso delovali obljudeno. Reka, po kateri so Rimljani na pontonih za sto ljudi nekoč tovorili vojsko, deluje neuporabljana. Zgolj živina, pretežno krave in tu in tam kak konj, si je na redkih pristopnih delih izkrčila pojišča. Tudi čolni ob bregovih v zgornjem delu toka so delovali pretežno opuščeno, kupljeni po trenutnem navdihu, ki ni zdržal časa. Osnovna kvaliteta je neokrnjenost krajine in domala absoluten mir. Nikogar ne srečaš.

Po dobri uri plovbe se je v višini naselja Bevke, torej nekje na polovici poti do Podpeči, na levem bregu le pojavil človek s psom. "Ne, nikdar se še nisem kopal v njej, pa živim tukaj že dvajset let. Ne vem, zakaj," nama je odgovoril v čoln ter nakazal tipično sumničav odnos do Ljubljanice.

V Podpeč sva priveslala po približno uri in dvajsetih minutah. Take vrste spust po zgornjem delu si lahko organizirate kvečjemu sami. To, da se boste v kanu usedli na Vrhniki in ga predali v Ljubljani (ali v Podpeči), v uradni turistični ponudbi reke ne obstaja, te usluge ne ponuja malodane nihče. Spust po zgornjem toku Ljubljanice je zato priboljšek.

Brez odnosa do vode

Podpeč torej. Domala neopazno se je na travniku ob reki prikazal možakar, parkiral svoj črn motor in začel glancati enega od dveh avionov, ki sta bila tamkaj parkirana. Nisem hotel preveč drezati vanj. Brez dvoma sem mu bil nadležen. Deloval je kot dobro vzgojen uspešnež, ki je v odgovorih resda strpen in vljuden, a tudi ves čas čaka na priložnost za kak cinizem. In seveda se mu je zdelo čudno, da dopoldne sredi "njegovega" letališča k njemu pristopi bržkone povsem nenadejan lik. Zgolj avion me je zanimal. Pove mi, da gre za 25 let star dvosedežnik francoske izdelave, ki se v zrak dvigne pri vsega 120 km/h in zmore pet ur neprekinjenega leta. Tako lahko do Dubrovnika poleti direktno iz Podpeči. "Zaenkrat moram še pristati na mednarodnem letališču v Portorožu, ko bo Hrvaška v EU, pa se bo dalo poleteti direktno," pove. Kasneje izvem, da je letališče, ki je bilo odprto leta 1997 in je bilo na veselici ob njegovi otvoritvi tri tisoč ljudi, še vedno predmet spora med dvema podpeškima konkurenčnima mogočnikoma. Gostilničarjem in lastnikom kamionarske firme, medtem ko je o letu 1997 kot takem kasneje nekdo izjavil: "Eh, to so bili časi, ko sem še verjel v to državo."

Z Bojanom sva se torej ravno navadila na komfort terase, ki se vzdiguje nad podpeškim pristaniščem in s katere je bržkone tudi že kdo skočil v reko, ko je ta spokoj prekinil odločen pristanek najinih vodičev v motornem čolnu. Veterana reke v postavi Boban Plavevski, nekdanji fotoreporterski kolega, in Miha Matul, dolgoletni poznavalec Ljubljanice v izraziti postrevolucionarni opravi, mornarski majici z rdečo zvezdo in Stanetom Rozmanom na sredini ter z internacionalo namesto zvonca na telefonu. Tudi gostinec in udeleženec vojne za Slovenijo, ki je kot eno prvih misli navrgel: "Če bi mi takrat, leta 1991, ko smo hodili v Borovnico, kdo rekel, da bom letos nosil rdečo zvezdo, bi ga po gobcu." Matul je tudi potapljač. Eden redkih imetnikov posebnega dovoljenja za potapljanje v reki.

Podpeč ti, če se do nje pripelješ s čolnom, sploh ne deluje več kot zaprašen zaselek, temveč malodane kot Novigrad oziroma katerokoli obmorsko mesto. No, kogarkoli sem vprašal, ali se je že okopal v Ljubljanici, mi je odgovoril, da ne. Ne natakarica Katja v gostilni, v kateri smo pretrpeli najhujšo vročino, ne mularija, ki je igrala nogomet na travniku, ne lastnik aviona (ok, njega je razumeti, ker je dejansko samo dobro uro od Dubrovnika), ne druga natakarica... Za večino je Ljubljanica sumljiva oziroma oporečna. Morebiti res zgolj zaradi avtohtonih, a skrajno plašnih pižmovk ali pač neavtohtonih nutrij, ki naj bi se v reko domnevno naselile potem, ko so pobegnile iz domače reje. "Mi enostavno nimamo odnosa do vode," pomisli Miha in razloži, da so Podpečani Ljubljanico nekoč uporabljali predvsem kot transportno žilo. Na primer za tovorjenje kamnov iz kamnoloma, ki se dviguje nad naselbino. In da je bila struga reke nekoč kilometer stran, potem pa so jo Rimljani približali Podpeči.

Igre z reko

Zaradi velikega števila arheoloških primerkov, kot so staro orožje, sablje, amfore, kovanci in druga navdušujoča navlaka, ki jo skriva v svojem mulju, je bila Ljubljanica pred nekaj leti oklicana za kulturni spomenik. Ob tem podatku je kopanje postalo še bolj nujno oziroma neodložljivo. Kakih petsto metrov nizvodno od Podpeči je naš vodič na kakih 30 metrov širokem predelu ustavil čoln z ravnim dnom in idealno majhnim ugrezom ter v vodo spustil lesene stopničke. Medtem ko se je oblačil v potapljaško obleko, sem sam opravil z dolgo načrtovano iniciacijo. Kaj naj rečem? Mrzla reka je ta Ljubljanica. Kakih 19 stopinj je menda štela v sredo popoldan. Po okusu je nekako "mehkobnasta", bržkone zaradi velike vsebnosti mulja. Po 33 minutah potopa je tudi Miha na površje prišel neprepoznavno okrašen z velikim šopom vodnih zeli na glavi. Nezadovoljen. Preden je skočil, je kazalo na boljše, potem pa: "Nič se ne vidi. Motno je." Če ne drugega, je popoldanska kopel zbudila apetit, kot je splošno znano, pa ga ni čez "marendo" na čolnu. No, glavni posladek je sledil, ko smo se odvezali in krenili naprej. Kajti.

Spoštovano bralstvo! Verjetno se bomo strinjali, da je Ljubljanica reka, ki na svojih skrajnih točkah, kot sta Vrhnika ali Ljubljana, ne budi nekih apetitov. Težko te fascinira, razen če nisi pijani Anglež pri Tromostovju, ki ga je obšla nujna želja skočiti v reko, ali pač domicilni brezkompromisni skakalec z mostov. Občutljivejša bitja se ji izogibajo, čeravno je dotični gospod Perko za reportažo ORF bojda nekoč pred kamero spil dva deci reke iz središča mesta. In preživel. Splošno sumničavi smo do nje v vsakem primeru. In morda je ravno zato doživetje, ki ga ta reka ponudi na svojem najbolj prestižnem odseku, fascinantno. Gre za odsek, ki se začne kak kilometer od Podpeči in traja vse do Rakove Jelše oziroma do "mednarodnih voda", kot so ta zadnji odsek reke poimenovali pridelovalci marihuane, ki so žetev s placev na Barju tovorili v čolnih in bili deležni tako kamenjanja z bregov kot piratskih intervencij na vodnih skuterjih.

Narava je kot iz kakega romanticističnega mladinskega domišljijsko pustolovskega romana. Ljubljanico itak v celotnem toku ščiti dejstvo, da je njeno obrežje s kopnega težko dostopno. Delno zaradi zaraščenosti bregov, delno pa zato, ker se s strani vrstijo polja oziroma privatna zemljišča. Dovozne poti do reke so redke. Zaraščenost bregov, pri kateri prednjači neprehodno vrbovo grmovje, v tem osrednjem delu spodnjega toka reke kulminira v stanje pragozda. Drug svet. Vsega sto ali nekaj sto metrov onkraj zaščitne obrežne gošče sicer obstajajo trgovine, hiše, policija v križišču, mopedisti, traktorji s prikolicami in vse ostalo, vendar na ves tisti živžav tudi pomisliti ne moreš, saj si v svetu že napol okamenelih in po dolžini razcepljenih debel, ki rastejo iz vode in so še vedno živa, pižmovk, čapelj, ponirkov, rac, nasedlih razpadlih lesenih čolnov, dolgih senc na vodi oziroma zatona dneva na reki tako prevzet, da imaš občutek, kot da je civilizacija skrajno daleč. To je nekaj, kar bi moral doživeti vsak Ljubljančan vsaj enkrat drugače bi videl tisto svojo reko izpod Tromostovja. In to je tudi svet, ki ga ljudje, ki živijo v vikendih in hiškah, ki se začno nizati v drugi polovici vzporednice s Črno vasjo, bržkone ne bi zamenjali za nobeno drugo življenjsko lokacijo. Vsaj za starejši par, ki je v kopalnih plaščih obsedel na pomolu pred svojo hiško in užival v padanju večera na reko, sem prepričan, da se v tistem trenutku ne bi mogel počutiti bolje nikjer drugje na planetu. "Katerič letos sem se skopal? Verjetno petič," pove bradati gospod. Prestižno življenje.

Tudi turistične ladjice do tja ne vozijo. Kot pravi Tomo Zupančič, glavni oskrbnik plovne poti oziroma med rečno srenjo poimenovan tudi "ravnatelj reke", so turistični ogledi koncipirani za urbani predel. Vendar pa Zupančič tudi razloži, od kod izhaja "neodnos do reke", ki je značilen za Ljubljančane. "Ljubljanica je bila vedno reka, na kateri so ljudje iskali radost, in to, kar poskušamo obuditi mi, ni torej nič novega. Zapletlo se je v petdesetih letih, ko se je poskusilo izsuševati Barje. Nivo vode so s pomočjo zapornic spustili za 2,5 metra, kar je znižalo nivo podtalnice, zaradi česar so potem začeli popuščati leseni piloti, na katerih so temeljile hiše. Piloti so se namreč osušili in začeli pokati. Protiukrep je bil, da so nivo vode v šestdesetih letih sicer zvišali za 1,20 metra, vendar obenem tudi prepovedali plovbo in kopanje. In ljudje so oči obrnili proč od reke."

Seveda ne vsi. Posamezniki so jo ob tihi toleranci oblasti uporabljali naprej. Predvsem konec sedemdesetih oziroma v osemdesetih letih se je število plovil na reki začelo povečevati. Po ravnateljevih podatkih je na reki trenutno 150 plovil, vendar pa jih samo 21 premore veljavno registracijo. Plovba je sicer spet dovoljena od leta 2004.

Čoln odložimo v čolnarni. Stari čolnarni na levem bregu, zgrajeni leta 1908 in ki menda niti ni bila nikdar obnovljena, zaradi česar premore v notranjosti unikaten podstrešni vonj, kakršnega zmore samo kombinacija špirovcev in prhkih tramov. Tam imajo svoje oporišče športni veslači. Konkurenca Bledu. "Težko je na tej reki trenirati. Ni dovolj dolgih ravnih delov," pove eden izmed mladcev.