V biroju Bevk Perović arhitekti pa stanovanjskemu skladu v svojem arhitekturnem predlogu nazadnje niso ponudili le nekaj dodatnih stanovanj, ampak kar 86 stanovanj več.

Vodja stanovanjskih študij na Urbanističnemu inštitutu Richard Sendi je do take zmagovite arhitekturne rešitve in do predvidene gostote stanovanj v Polju III skeptičen. Glede na to, da je sklad v razpisni dokumentaciji določil, da imajo objekti v novi soseski lahko največ tri nadstropja in pritličje, je Sendi ocenil, da tako veliko število stanovanj (146) na predvidenih zemljiščih hkrati pomeni tudi zelo majhna bivališča. Vodja stanovanjskih študij zato s takšnimi načrti sklada ni zadovoljen, saj meni, da so stanovanja mestne občine in njenega sklada, denimo tista v Celovških dvorih, že sedaj premajhna in s tega vidika podstandardna v primerjavi s stanovanji drugod po Evropi.

Na vprašanje, ali je bilo število stanovanj glavni kriterij za izbor arhitekturne rešitve nove stanovanjske soseske Polje III, direktorica stanovanjskega sklada Jožka Hegler odgovarja, da to ni bil niti edini niti glavni kriterij izbora. Glede razkoraka v številu stanovanj pa je pojasnila, da je sklad pri svojih ocenah raje previden in navaja nižje številke, ker so te uresničljive, da pa jih veseli, če arhitekti z dobro rešitvijo lahko dosežejo večje število stanovanj.

V stanovanjih je premalo sob

"Stanovanjski sklad mora nujno povečati število kvadratnih metrov na osebo v stanovanju," je prepričan Sendi. Prav tako mora sklad poskrbeti, da ima vsak član gospodinjstva svojo sobo. "Pri nas petčlanska družina živi v dvosobnem stanovanju, kar je zelo pod evropskimi standardi," je zagotovil. Heglerjeva se je do neke mere strinjala s strokovnjakom z Urbanističnega inštituta in priznala, da večje družine v svojih stanovanjih nimajo toliko sob, kot je uporabnikov, toda trdi, da v neprofitnih najemnih stanovanjih ni težava premajhna površina, ampak le premajhno število sob.

Ob tem je Heglerjeva poudarila, da so se družine v preteklosti želele preseliti iz manjših stanovanj v večja, danes pa naj bi bila situacija postavljena na glavo. "Imamo že veliko vlog za preselitev v manjše stanovanje, da bi stanovalci imeli nižje stroške," je zagotovila Heglerjeva in dodala, da sklad veliko pozornost posveča tudi višini obratovalnih stroškov. A ti so v neprofitnih stanovanjih sklada - presenetljivo - praviloma višji v novejših, energetsko varčnih stanovanjih in ne v starejših. Heglerjeva pravi, da je to posledica višjega standarda, denimo parkirnih prostorov v kleti in dvigal.

Dvigala in parkirišča niso nadstandard

"Vsi govorijo o nekih nadstandardnih stanovanjih, a nihče sploh ne ve, kaj to pomeni. Dvigala in parkirni prostori danes niso nadstandard, ampak so nujno potrebna. Včasih v bloke s štirimi nadstropji res niso vgrajevali dvigal, ampak danes vemo, da je to narobe, zato imajo dvigala vsi bloki z vsaj dvema etažama," je zagotovil Sendi. "Pogledal sem konkretno trisobno stanovanje v Celovških dvorih z 209 kvadratnimi metri. Na prvi pogled veliko stanovanje, a spalnica meri le 15, otroška soba samo 6,6, terasa pa kar 63 kvadratnih metrov. Otroška spalnica je komaj dovolj velika za enega otroka, terasa z ložami pa meri 77 kvadratnih metrov. Takega nadstandarda pa tudi ne potrebujemo, ker rabimo notranje bivalne prostore," pojasnjuje Sendi.

Strokovnjak z Urbanističnega inštituta je ocenil, da tudi stanovanja na prostem trgu niso boljša od skladovih, saj so tudi ta premajhna in nimajo dovolj sob. Za nameček so nova stanovanja še zelo nefunkcionalna, pravi Sendi. "Država bi morala opredeliti standarde za stanovanja. Če bi bili standardi določeni, bi se jih morali držati tako zasebni investitorji kot tudi skladi," je prepričan Sendi." "Skrajni rok za določitev standardov smo pravzaprav zamudili že pred 15 leti. Zdaj že zelo zamujamo za preostalo Evropo," je hkrati dodal.

V Franciji, Italiji, Veliki Britaniji in skandinavskih državah denimo že imajo strategije prenov stanovanjskih sosesk, ki jih dosledno izvajajo. Če so kje premajhna stanovanja, jih povečajo z združevanjem dveh takih stanovanj, v nekdanji Vzhodni Nemčiji so nekatere bloke kar porušili in zgradili na novo, ker so bili tako slabe kakovosti. Ponekod so tudi dvajsetnadstropne zgradbe enostavno skrajšali in jim "odbili" nekaj najvišjih nadstropij, vse z namenom izboljšati kakovost stanovanj, je povedal Sendi.