Predsednik Brodarskega turističnega društva Mostec Andrej Pinterič meni, da so za to najbrž krivi sami krajani Mosteca, majhnega naselja na nasprotnem bregu od Term Čatež, ki te svoje prometne posebnosti in svojskosti niso nikoli obešali na veliki zvon. "Naš brod si zato, ker je še edini preostali na Savi, gotovo zasluži več pozornosti, saj predstavlja tudi neko vez s preteklostjo. V 18. in 19. stoletju je po Savi od Beograda proti Trstu potekal živahen promet z žitom in tu mimo je tedaj vozilo tudi po 500 večjih čolnov, katerih tovor so pri Krškem zaradi od tam naprej plitvejše Save prelagali na manjše. Proti toku so jih vlekli s konji. Od tistega nekdanjega živžava je torej ostal le še tale naš brod, ki je danes v glavnem namenjen prevozu turistov iz toplic v vas in nazaj. Na vrhuncu sezone jih prepelje tudi od 300 do 350 na dan."

Ko pravite, da brod najpogosteje uporabljajo obiskovalci Term Čatež, bi pričakovali, da s prepoznavnostjo nimate težav. Mar ga v termah kot svojstvene atrakcije ne oglašujejo in ponujajo svojim gostom?

Za zdaj še ne, vendar verjamem, da bo tudi do tega prišlo prej ali slej. Če so bili nekoč odnosi med nami in termami precej hladni in so na nas gledali kot na konkurenco ter brod in naselje nekako skrivali pred svojimi gosti, se sodelovanje zadnje čas precej izboljšuje in marsikaj že počnemo z roko v roki. Turisti, mnogo med njimi je tujcev, si radi ogledujejo tudi okolico toplic. Nedavno smo z brodom peljali večjo skupino Nizozemcev, ki so se čudili neokrnjeni naravi v podobi gosto obraščenih bregov in svobodnega toka reke. Zanimivo jih je poslušati, kako modrujejo o tem, kje neki se skriva neslišni motor, ki plovilo poganja z enega brega na drugega. Tedaj jim mora naš brodnik razložiti, da ga iz Štajerske na "Kranjsko" in nazaj s svojim dokaj močnim tokom poriva kar reka sama.

Toda vse kaže, da bo te idile v nekaj letih konec. Do leta 2016 naj bi zgradili hidroelektrarno Mokrice in reka bo na tem mestu postala sestavni del elektrarniškega bazena in s tem zelo počasna. Kakšna bo usoda broda?

Gradnjo elektrarn osebno podpiram. Četudi bo nekaj te narave uničene, verjamem, da se bosta bregova sčasoma znova zarasla. Najpomembnejše je, da bodo tukajšnja naselja končno zaščitena pred poplavami. Tudi glede nadaljnje usode broda se že pogovarjamo. Sogovorniki iz vrst energetikov soglašajo, da ga je treba ohraniti, in nam obljubljajo pomoč. Verjamem, da bo imela Sava, četudi dosti bolj počasna kot danes, še vedno zadosti moči, da ga bo odrivala z brega na breg. Le vožnja bo trajala malo dlje, približno deset minut, saj bo reka namesto sedanjih 115 metrov takrat široka 150 metrov. Če vendarle ne bo šlo, bomo iskali druge rešitve, morda pogon na elektriko ali kaj podobnega.

Katero poimenovanje tega plovila je bolj primerno, brod ali splav? V nekaterih medijih in publikacijah smo namreč opazili uporabo besede splav, tukaj pa mu pravite brod.

Midva se zdaj seveda pogovarjava o brodu, medtem ko je splav sestavljen iz lesenih hlodov in primarno predstavlja transportno sredstvo za les. To ni isto kot ladja v hrvaščini. To je enostavno brod, njegov voznik pa je brodnik. Ko se pelješ z ene strani na drugo, reko prebrodiš in ne presplaviš. Že Anton Aškerc je napisal pesem o brodniku. Naši predniki so semkaj na Mostec prvega privlekli leta 1885 iz hrvaškega Podsuseda. To je bilo tistega leta, ko je nastala danes po vsem svetu znana pijača kokakola. Čez tri leta bomo torej praznovali 130-letnico broda. Tale sedanji predstavlja že peto generacijo. Prva dva sta bila povsem lesena.

Kako pa krajani Mosteca živite z brodom? Imate kakšne koristi od tolikšnega obiska turistov? Kaj jim pravzaprav ponujate?

Vsekakor premalo, če zanemarim obe vaški gostilni. Pred 40 leti je Mostec še znal živeti z brodom in Savo. Fijakarji so prevažali zagrebške obiskovalce toplic z dobovske železniške postaje do broda in zatem proti večeru nazaj, nekateri so tako imenovanim topličarjem ponudili tudi prenočišče. Danes tega ni več. Vsi imajo službo in se s to mislijo ne ukvarjajo. Pa bi za prodajo denimo lahko gojili vrtnine in še kaj dodatno zaslužili. V društvu smo gostom za ogled odprli vaško cerkvico iz leta 1767, ki je, čeprav je bila v preteklosti pogosto poplavljena, zelo dobro ohranjena. Na področju privabljanja turistov in primerne ponudbe moramo vsekakor še veliko postoriti. Je pa res, da ima od prihodka broda, ki je vaška last in ga upravlja brodovski odbor, vse naselje določeno korist. S tem denarjem denimo skrbimo za košnjo javnih površin, obnovo cerkvice, zgradili smo pločnik pa tudi brod smo pred dnevi temeljito obnovili.

Najbolj znana osebnost Mosteca je zagotovo profesor in akademik dr. Jože Toporišič. Obiskovalci hodijo mimo njegove rojstne hiše, ne da bi vedeli zanjo. Načrtujete tudi kaj v tej smeri?

Situacija v zvezi s tem je nekoliko nerodna. V navadi je namreč, da se spominske plošče na rojstne hiše znanih ljudi postavljajo šele po njihovi smrti. Profesor Toporišič pa še vedno zelo rad obiskuje svojo domačijo in tega smo vsi zelo veseli. Naj povem, da izvirnega vaškega narečja, moščanščine, noben vaščan ne obvlada tako dobro kot on.

Pred kakšnimi 20 leti ste na Mostecu pripravili kar nekaj odmevnih prireditev. Ohcet na brodu je bila vsakič dobro obiskana. Načrtujete še kaj podobnega?

Da, prvo ohcet na brodu je obiskalo neverjetnih pet do šest tisoč ljudi. Danes je vse manj ljudi pripravljenih prijeti za prostovoljno delo, zaradi česar tako velikih prireditev za zdaj ne načrtujemo, čeprav nekateri še vedno želijo, da bi z ohcetjo ponovno poskusili. Upam, da bomo nekoč res, potrebujemo le zadostno število pridnih rok.

Andrej Pinterič, v minulih šestih desetletjih življenja ste marsikaj počeli. Bili ste pevec, inštrumentalist, radijski voditelj, novinar, snemalec, slikar, kipar in veliko od tega še vedno počnete. Kaj vas je naredilo tako raznovrstnega?

Kaj vem, če te zanimajo ljudje in narava in ustvarjalnost na sploh, se pač vsega lotiš. Spontano, kot sestavni del življenja. Menim, da življenje brez ustvarjalnosti ni tisto pravo. Nekaj moraš nenehno raziskovati in to se mi zdi normalno. Zelo sem zadovoljen s svojim življenjem.

Z različnimi glasbenimi skupinami ste prepotovali praktično ves svet, vse celine razen Avstralije. V nekdanji Jugoslaviji je mnogo slovenskih pevcev zaman sanjalo, da bi posneli veliko gramofonsko ploščo iz vinila, longplejka smo ji rekli. Vam je prav to pred 30 leti uspelo. Kako se spominjate tega?

To doživetje me še vedno spremlja. Bilo je tako, da so me med nekim nastopom opazili producenti takratnega Jugotona in me povabili na snemanje. Tedaj se mi je to zdelo nekako samoumevno, danes pa se zavedam, da je bila to razmeroma velika stvar. Danes lahko cede posname skoraj vsak, zato v glasbeni estradi ni več pravih zvezd. Z glasbo živim vse življenje in tudi brod na Savi, če mu prisluhnete, je del glasbe.

Danes s skupino Mariachi Fiesta En Jalisco z igranjem mehiške glasbe obujate spomine na svoja zelo mlada leta, ko je bila ta zvrst po zaslugi nekaterih filmskih uspešnic nadvse popularna. Prihajajo tudi poslušalci iz tistih časov?

V to zgodbo sem priletel bolj po naključju. Čeprav sem najprej menil, da je ta glasba zelo enostavna, sem nato okusil, da niti ni tako. Mi je pa všeč, da nas ljudje povsod dobro sprejmejo. Presenečen sem, da je med njimi veliko mladih. Morda k temu prispevajo mehiške TV-nadaljevanke, ki jih gledajo.