V prestolnico Kitajske so namreč prispeli že tri dni pred slavnostnim nedeljskim startom dogodka, kjer so odpeli skladbo Nos slovenskega skladatelja Hrabroslava Volariča ter sodelovali v skupni pesmi vseh sodelujočih zborov na odprtju. Svoj osrednji del gostovanja, celovečerni koncert, pa so dočakali šele zadnji dan srečanja, v petek. In v Pekingu, morda celo najbolj onesnaženem mestu na svetu, bi bilo brez klimatskih naprav nemogoče bivati (na prostem sta smog in vlaga praktično neznosna), kar pa je pri slovenskih pevcih oziroma pri izrednih razmer nevajenih glasilkah terjalo svoj davek.
Toda za finale jih je rešil prizadeven pristop, trud maestra Stojana Kureta in njegove pomočnice pri piljenju vokalne tehnike, sopranistke Martine Burger. Učinkovito opevanje in dihalne vaje, koncentracija in meditacija, veliko tekočine in blagodejne mentolove pilule so pripomogle, da so bili pevci nared tako dopoldne, ko so imeli v dvorani BUAA triurno mojstrsko glasbeno delavnico, kot tudi zvečer, ko so se v koncertni dvorani na Kitajskem konservatoriju za glasbo predstavili še s celovečernim koncertom. Tam so odpeli nekaj pesmi iz klasičnega romantičnega in modernega repertoarja, nekaj slovenskih sodobnih in priredb ljudskih pesmi, od tega nekaj a cappella, nekaj pa s solistko Burgerjevo oziroma ob inštrumentalni spremljavi - s pianistko Mojco Prus ter violončelistkama Kajo Kapus in Uršo Kržič.
Vokalna akademija Ljubljana se je srečanja, ki je potekalo na najvišji državni ravni, udeležila na posebno povabilo mednarodne zveze za zborovsko glasbo IFCM, ki ima sicer že tridesetletno tradicijo in po dolgoletnih prizadevanjih od letos naprej sodeluje tudi s Kitajsko. Slovenski pevci niso sodelovali v tekmovalnem delu, kar tudi ni bil namen povabila, ampak so bili eni od petih posebej povabljenih zborov, ki so reprezentativno predstavljali zborovsko tradicijo svojega kontinenta, naši pevci torej evropsko.
Napeto poslušanje
Na mojstrsko delavnico je prišlo kakšnih tisoč ljudi, ki so v popolni tišini sledili dogajanju na odru, ob tem skrbno brali note, ki jim jih je vnaprej posredoval maestro Kuret, hkrati pa so vse skupaj beležili na različne tehnične pripomočke. Ko je v dvorani nekomu zazvonil telefon, ga je vseh tisoč naenkrat z negodovanjem pospremilo iz prostora. Predstavitve slovenskega zbora se je udeležilo več kot 300 dirigentov, v glavnem kitajskih, a med njimi so bili tudi Evropejci in Avstralci, prišli pa so tudi pevci, študentje dirigiranja in glasbe ter ljubitelji zborovstva.
Pevce Vokalne akademije Ljubljana je po delavnici posebej pozdravil švedski dirigent Robert Sund, ki pozna slovensko zborovstvo, saj je bil pred nedavnim v Ljubljani, in sicer pri zboru Megaron. Ob tej priložnosti je povedal, da je obiskal vseh pet mojstrskih tečajev povabljenih zborov in da so bili vsi na svoj način zanimivi, toda precej različni. "Takšni tečaji so nedvomno odlična priložnost tako za slušatelje kot zbore same. Slovenski zbor se je predstavil na izjemno pomembni in veliki svetovni zborovski manifestaciji; predstavil je sebe, vašo državo in vašo zborovstvo, ki je izjemno glede na majhno število prebivalcev," je poudaril Robert Sund. "Sam sem posebej pozorno spremljal tehniko ogrevanja glasov, ki jo je izvajala sopranistka Burgerjeva, in njen način mi je bil všeč, kajti ta del je za dobro petje izjemno pomemben. Barvno zanimivi so bili tudi moški glasovi, ki so bili izpostavljeni še toliko bolj, ker so pač postavljeni v manjšo komorno zasedbo. Sam imam precej drugačne izkušnje in tudi drugačen način dela, kajti v mojem zboru ta hip prepeva sedemdeset pevcev. Slovenska predstavitev je bila za kitajske zborovodje gotovo nekaj posebnega, saj ima Evropa precej dolgo zborovsko tradicijo za razliko od kitajske, ki je tudi zelo drugačna."
Céline Zhang, pekinška profesorica glasbe in ena od strokovnih sodelavcev mednarodnega zborovskega tekmovanja, je ravno tako z zanimanjem spremljala način vadenja slovenskega zbora. "Zvok zbora je bil praktično popoln, tudi postavitev pevcev je bila nenavadna, in mislim, da so dobri tudi v performativnem smislu. Je pa način dela precej drugačen, bolj profesionalen, kot ga je na mojstrski delavnici v teh dneh prikazal Mladinski pevski zbor iz New Yorka. O marsičem moram še razmisliti."
Iskreno navdušenje sta pokazali tudi kitajski profesorici glasbe iz Shenzena, Sun Gou Xia, ki vodi študentski pevski zbor na eni od tamkajšnjih fakultet, ter Lin Jian Zhen, ki vodi mladinski zbor srednješolcev. Očarali sta ju predvsem tehnika opevanja in čista vokalna linija solistke Martine Burger. Sun Gou Xia je dejala, da je pri njih med številnimi študenti sicer zelo malo zanimanja za zborovstvo, pevci pa tehnično niso tako dobri kot slovenski. Sun Gou Xia pa je dodala, da ji je bilo najbolj zanimivo večglasje in natančni vstopi vokalov. "Vidi se, da je za pevci veliko vaj, tolikšno disciplino bi težko zahtevala od svojih mladincev, saj niti ne pojejo tako zahtevnih not," je povedala SunGou Xia.
Lebičeva glasba je univerzalna
Mitja Kovač, predsednik zbora VAL, je dejal, da so bili kot zbor za Kitajce predvsem eksotični, največji vtis nanje pa je naredila pesem slovenskega skladatelja Lojzeta Lebiča Zima, ki je v bistvu moška priredba pesmi za mešani zbor Zima Pomlad, ki jo je skladatelj priredil posebej zanje. Sploh so udeleženci delavnice pokazali veliko zanimanja za sodobne skladbe, blizu jim je bil otožni melos, ki ga premorejo slovenske ljudske pesmi. Vokalna akademija ima v svojem repertoarju kar nekaj Lebičevih skladb. "Kamor koli v svetu pridemo in pojemo Lebiča, so navdušeni; ko je nekaj napisano res tehtno in iz srca, ni pomemben jezik, v katerem je pesem odpeta. Takrat je glasba univerzalna", je poudaril Kovač.
Vtise je strnil tudi maestro Kuret: "Kitajska kultura je zelo drugačna od evropske - splošna kultura, glasbena pa sploh: lahko se ustavi in jutri nadaljuje, pri nas pa je drugače, vse je do potankosti premišljeno ter oblikovno sestavljeno v večglasje." Ko so po delavnici k njemu pristopali različni dirigenti, so mu povedali, da jih je najbolj očarala ritmičnost samih skladb. "Ritmične, gibljive so tudi njihove skladbe, vendar si jih tolmačijo drugače kot mi; šumi, efekti, posebni vokalni zvoki so zanje gotovo nekaj novega," je še povedal maestro. Tuji dirigenti so ga največ spraševali po tem, kako jim uspe intonančno tako čisto in natančno vstopati v takte, "čeprav vsaj za naše pojmovanje na tej mojstrski delavnici vse le ni bilo tako zelo natančno. Pravijo, da smo zelo strogi sami do sebe, da se med vajo ves čas popravljamo, kar je zanje skorajda nepojmljivo. Če imaš material, iz katerega lahko nekaj izvlečeš, potem se splača potruditi in dlakocepiti", pravi Kuret, ki je edini dirigent na svetu, ki je kar dvakrat pobral najvišjo zborovsko nagrado, veliko nagrado Evrope (pred desetimi leti z APZ Toneta Tomšiča ter pred dvema letoma še z Vokalno akademijo), za kar si je letos med drugim prislužil tudi domačo nagrado Prešernovega sklada.
"Kitajci so glede sistema zborovstva še povsem na začetku, toda do kakovostnega nivoja, primerljivega z zahodnim, bodo zagotovo prišli, če bodo nadaljevali tako, kot so vse skupaj zastavili. Podobno kot so napredovali na drugih področjih. Sploh sem že zdaj srečal nekaj izjemnih kitajskih zborov, nekateri malezijski, korejski ali japonski zbori pa so tehnično že nad nami," ugotavlja maestro. In prav nič ga ne bo začudilo, če bo čez dve leti na kakšnem tekmovanju slišal kitajski zbor peti Lebičevo Zimo.