Med drugim je Tomaž Schlegl soavtor mestnega urbanističnega načrta (UN), v katerem je, kot pravi, utemeljil globalno vizijo urbanističnega razvoja mesta po scenariju trajnostnega razvoja in v njem največ pozornosti odmeril zlasti trajnostni mobilnosti v prometu. Čeprav je večina njegovih rešitev vključena tudi v končno verzijo UN, pričakuje, da bo iz njega marsikaj izpadlo, saj se je med njim, zlasti po kritiki novega projekta mestnih šol, in novo občinsko oblastjo močno zaiskrilo. Zato novi oblasti ni pretirano naklonjen, a je kljub temu zmogel dovolj modrosti, da je še v času javne razgrnitve UN župana Marjana Šarca poprosil in rotil, naj vanj znova vključi izpadlo, vendar ključno urbanistično rešitev, ki intermodalni potniški terminal umešča na Zaprice in ne v severno zaledje mesta.
Lahko s preprosto terminologijo pojasnite, kaj je intermodalni potniški terminal in zakaj ne sodi v zaledje mesta?
Intermodalni potniški terminal pod skupno streho združuje avtobusno in železniško postajo, mestni potniški promet, taksi službo, najem avtomobilov, izposojo koles, centralno parkirišče, informacijski center… Bistvo takšnega terminala je zadovoljiti potrebe vseh ljudi po mobilnosti in obenem zmanjšati promet. V evropskih mestih je to že ustaljena praksa, slovenska mesta pa korak s časom še lovijo. V zaledje pa takšen terminal ne sodi zato, ker ima izrazito ozki Kamnik povsem podolžno zasnovo; od vstopa v mesto v Šmarci do zaledja na Fužinah meri več kot pet kilometrov. Ko sem izdeloval koncept železniškega prometa, sem obiskal in preučil okoli deset evropskih alpskih mest s podobno urbanistično problematiko. Vsa imajo iztek proge oziroma potniške železniške terminale ob vstopu v mesto ali nekje v sredini svoje linijske zasnove. Niti eno pa nima železniškega terminala v svojem zaledju, torej, da so tiri speljani vzdolž celotnega mesta in se končujejo z intermodalnim terminalom nekje v zaledju mesta, dobesedno na obronku gozda. To bi pomenilo smrt trajnostne mobilnosti. Za meščane pa je to nekako tako, kot da bi "štanfali" v hrib in se potem spuščali s sedežnico.
V pismu, ki ste ga poslali županu, ste zapisali, da se med pisanjem štorije o Butalcih niti sam Milčinski ne bi spomnil domislice, ki se je prikradla v prostorski načrt, ki je bil pravkar razgrnjen na občini. V njem namreč piše, da naj se na južnem območju Smodnišnice (na skrajnem severnem koncu mesta) predvidi stično prometno točko glavnega železniškega in avtobusnega terminala z vsemi vzporednimi programi, ki bo po vaše kot virus uničila celoten koncept urbanističnega razvoja mesta. Je lokacija res tako uničujoče neprimerna?
V UN je sicer zapisano, da obstajata dve potencialni lokaciji za centralni potniški terminal: kot prva varianta na skrajnem severu mesta in kot druga varianta pod Zapricami. Vendar, kot so zapisali, je treba drugo možnost preveriti skozi prometno študijo. Ker pa ta ni bila izdelana, so se odločili kar za prvo varianto. To je nekako tako, kot bi dejali: ker nismo predvideli, da se lahko peljemo s sedežnico, bomo pač "štanfali".
Trditev, da je centralni potniški terminal na severu mesta tehnično izvedljiv z manjšimi posegi, kot je prav tako zapisano v UN, pa je naravnost absurdna. Izvedba dvotirne železnice do Smodnišnice bi namreč povzročila uničenje baročnega dostopa na grad Zaprice, rušitve individualnih objektov ob Streliški ulici, miniranje dobršnega dela Žalskega hriba, izvedbo novega dvocevnega predora in enormne odkupe zemljišč. Če pa se centralni terminal umesti pod Zaprice, kar je edino smiselno, se bo lahko v skladu s trajnostno mobilnostjo prometno uredilo staro mestno jedro, začelo revitalizacijo, vpeljal bi se mestni potniški promet… Projekt bi lahko realizirali s pomočjo kohezijskega sklada, mestu pa bi prihranili tudi najmanj 45 milijonov evrov, kolikor bi znašali stroški prve variante.
Je po vašem mnenju v urbanističnem načrtu še kakšna večja napaka in kaj bi v njem izpostavili kot pomembno pridobitev?
Z urbanističnim načrtom sem se ukvarjal od leta 2006, če ne upoštevam 20 let »podlage«, od leta 2008 pa smo ga obdelovali skupaj s podjetjem Locus. Analiziral sem več evropskih mest, opravil mnogo konzultacij z uveljavljenimi arhitekti in urbanisti ter izdelal detajlno mentalno analizo mesta, preden smo izoblikovano vizijo utelesili v strateške projekte. Lahko rečem, da je bil to odličen in trajnostno naravnan načrt, seveda preden so spremenili ključno urbanistično potezo – lokacijo terminala. Strateški projekti pa so kot domine postavljeni v vrsto. Če bo oblast podrla prvo, ne bo velike škode, če pa bo podrla zadnjo, kar očitno namerava, se bo zrušil celoten urbanistični načrt.
V kritiki nove oblasti ne varčujete z neprizanesljivimi sodbami. Zdi se, da ste bili do prejšnje oblasti prizanesljivejši, četudi je tudi ta delala velike napake, dušila dušo starodavnega mestnega jedra, na obrobju pa urejala spalna naselja. Zakaj in kje se je zdaj zataknilo sodelovanje?
Začelo se je s projektom mestnih šol, ki z nastopom nove oblasti ni imel več nobenega strokovnega projektnega sveta. Projektno nalogo so predlagali kar projektanti sami. Rušenje dveh najbolj zdravih in največjih objektov v starem mestnem jedru je dobesedno dubajsko afnanje. Faznost izgradnje šol pa je tako neumna, da bodo šolarji Toma Brejca prisilno razseljeni po celotni občini, kar že meji na genociden odnos do otrok. Tudi zavlačevanje z gradnjo šol je nedopustno, projekt pa za nameček anulira še grozotne prostorske probleme glasbene šole in mestne knjižnice. Koncept najbolj obremenjene mestne Šolske ulice, katere pretočnost bi bilo treba reševati v sklopu celotne mestne prometne logistike, je bil prepuščen kar inženirju za nizke gradnje… Povsem nepotrebno je tudi preprojektiranje in širjenje športne hale, saj OPN predvideva ogromno športno cono na severu mesta.
Sledi totalno zanemarjanje revitalizacije, izničenje prepoznavnih projektov, kot sta Majolika in Mamut, v oči bode nezainteresiranost občine pri prodaji arhitekturno izjemnega mekinjskega samostana, uničevanje kulturne dediščine, kot je Plečnikova postaja, kamor so namestili ljudi s posebnimi potrebami, ki bi potrebovali mir in zelenje in ne prostore v železniški postaji. Tudi za festival Kamfest ni več denarja, tu je še razvpita afera mobing, vmešavanje v TIC in nogometni klub, drag Žebljarski most in konec koncev tudi enormne nagrade, ki si jih izplačujejo med seboj. Za nameček se projekte razbija v prafaktorje, da investicije ne presežejo 40.000 evrov in se zaobide javna naročila. Moral bi biti brezčuten bedak, da ne bi prišlo do kratkega stika.
Pozabili ste, da so tudi v prejšnjem mandatu delali napake.
Seveda so jih, ampak so bili vsaj pripravljeni prisluhniti stroki, četudi je kar nekaj projektov zapeljala po svoje. Največji napaki prejšnje ekipe sta množica priseljencev, ki so jih pripeljali v mesto in ki do njega nimajo nobenega odnosa, ter del industrijske cone na območju bivšega Stola, ki jo je spremenila v šoping cono.
Kako bi po vaše priseljence vendarle vklopili v mesto in kako revitalizirali staro mestno jedro?
Z močno idejo, ki bo krepila lokalno samozavest. Takšno idejo nosijo v sebi mnoga evropska mesta. Pri nas se o njej šepeta v Piranu, na Bledu, v Idriji... Smo alpsko mesto in eno redkih v Sloveniji, ki ima idealno možnost neposredno ob starem mestnem jedru, kjer je bila smodnišnica, zgraditi velik športnorekreacijski center, ki bi bil kot vez med starim mestnim jedrom in regijskim parkom. Na razpolago imamo 60 hektarjev zemljišč. Lahko bi pritegnili domačine in športnike iz vse Evrope. Takšen park bi povzročil eksplozijo revitalizacije starega mestnega jedra, a le, če nanj ne bi več gledali kot na breme, marveč kot priložnost za turizem. Ampak zdajšnja oblast za to nima kaj dosti posluha.
Veliko ste se ukvarjali s prepoznavnima turističnima točkama, Malim in Starim gradom, ki pa životarita. Kaj bi bilo treba narediti, da bi zadihala s polnimi pljuči?
Žal bosta morali, kot kaže, obe kroni srednjeveškega mesta počakati do izteka mandata zdajšnjega župana. Pred dvema letoma je bila občina po dveh dolgih desetletjih končno tik pred gradbenim dovoljenjem za projekt revitalizacije Stražnega stolpa na Malem gradu, nova oblast pa je projekt ustavila. Kaže, da se je bilo občini veliko lažje odreči 85 odstotkom nepovratnih evropskih sredstev, kot pa prispevati svojih 15 odstotkov. Območju Starega gradu pa kaže bolje, saj ima občina v lasti le gostišče in propadajoče razvaline gradu, medtem ko je vse ostalo v zasebnih rokah. Tako se na planoti pod gradom predvideva prenova etnološke domačije, center za vzgojo različnih vrst ptic ujed, ekoapartmaji in ekološka kmetija. Grad pa bo žal ostal ruševina.
