Poudarek je bil na ponovnem spreminjanju zakona o kmetijskih zemljiščih, o katerem bodo poslanci glasovali jutri in s katerim bodo najverjetneje močno znižali lani uvedeno odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč. Lobnik ugotavlja: "To je strokovno nedodelan zakon!"

Prvotni namen koalicijskih strank je bil odškodnino celo povsem odpraviti, vendar so si zaradi pritiska strokovne javnosti in nevladnih organizacij premislile. Profesor Lobnik ocenjuje, da bi bila ukinitev odškodnin nemara celo boljša rešitev od te, o kateri bo jutri odločal državni zbor. "Mislim, da bo malverzacij še več, saj bodo z močno znižanimi odškodninami legitimizirali gradnjo na najboljših kmetijskih zemljiščih. Kdor bo plačal 600 evrov odškodnine, bo dejal: 'Plačal sem, zato lahko gradim.' Toda ne pozabimo, visoka odškodnina je bila uvedena zato, da bi ljudi preusmerili, da sploh ne bi razmišljali o gradnji na najboljših zemljiščih, ampak bi gradili na manj vredni zemlji," spomni sogovornik.

Če bi imeli koalicijski poslanci možnost o zakonu o kmetijskih zemljiščih glasovati po svoji vesti, kaj bi jim svetovali?

Če bi lahko glasovali po svoji vesti - to bi bil strašen napredek - bi sprejemanje zakona ustavili ali pa bi spremenili vsaj tri stvari, ki so najbolj moteče. Odškodnina zaradi pozidave kmetijskih zemljišč naj se odmerja od tlorisa objekta in infrastrukturnih poti, ne več od celotne parcele, odmerja naj se za zemljišča od 40. bonitetnega razreda naprej in ne šele od 50., kot predlaga koalicija, ne bi pa smela biti nižja, kot je zdaj. Naslednikom, na katere so starši že prepisali kmetije, bi lahko ob kmetiji, ne nekje sredi njive, dovolili tudi gradnjo za minimalno odškodnino. S tem bi zavezali jezik vsem, ki so pri spreminjanju zakona najglasneje zatrjevali, da to počno zaradi mladih družin.

Toda ljudje, ki so zakon vložili v parlamentarni postopek po skrajšanem postopku, prekleto malo mislijo na mlade, so jim pa bili ti zelo dober argument. Teh mladih družin ni zelo veliko, in če je za njih odškodnina edina ovira, zaradi katere ne morejo graditi, bi lahko to v zakonu rešili z levo roko. Za druge zemljiške posle pa odškodnin ne bi smeli zniževati. Bojim se, da so v ozadju spreminjanja zakona o kmetijskih zemljiščih parcialni interesi, ki grobo delujejo proti slovenski državi.

Tudi interesi tistih, ki imajo zemljišča na predvideni trasi škofljiške obvoznice?

Ne gre samo za Škofljico, ampak tudi za načrtovano traso avtoceste mimo Braslovč. Mislim, da bo s tem zakonom, ko bo sprejet, lov na zemljišča odprt, dokler se ne bodo spet našle skupine poslancev, ki bodo ugotovile, da gre stvar predaleč, in bodo predlagale nov zakon. Zdaj poslancem ni do tega, da bi varovali najboljšo zemljo, jim je pa zelo do tega, da nekaterim, ki so jim pred volitvami obljubili odpravo odškodnin, to obljubo izpolnijo. Mislim, da je to eden glavnih argumentov, da nekatere zakone spreminjajo po hitrem postopku.

Kot prebivalca pa me boli, da so poslanci sebe ocenili kot izjemne strokovnjake za vse, saj veliko zakonov v zakonodajni postopek vlagajo kar poslanske skupine. To pomeni, da je vlada, ki ima zaposlenih nekaj sto strokovnjakov, v bistvu odrinjena. Pravna služba v parlamentu ima zato res težko življenje, saj mora v kratkem času ugotoviti nekatere nepravilnosti pri spreminjanju zakonov, poleg tega njenega mnenja poslanci ne upoštevajo vselej. Mislim, da bi morali prepovedati, da lahko poslanske skupine predlagajo zakone, ki so vitalnega pomena za državo. Naj to počno resorna ministrstva, poslanci pa naj s svojo bistroumnostjo tehtajo, ali je neki zakonski predlog dober ali ne.

Tudi novelo zakona o varstvu okolja, ki je ukinila svet za varstvo okolja, so pripravili koalicijski poslanci...

V 18 letih, kolikor sem kot predsednik sveta sodeloval s poslanci, sem se navadil, da ko se koalicija odloči, da bo nekaj odrezala, opozicija nima niti najmanjše možnosti, da to prepreči. Sistem glasovalnega stroja je veljal že v prejšnji Janševi vladi in velja zdaj. Tudi Pahorjeva vlada ni bil kaj dosti boljša, je pa bila vseeno malce bolj dovzetna za predloge opozicije.

Dobivam pisma iz tujine. Ljudje so presenečeni, da je ravno Slovenija ukinila svet za varstvo okolja. Imeli so jo za okoljsko napredno deželo. Mene pa bolj preseneča to, ker v vseh 18 letih ni bilo proti svetu izrečenih kritik. Tudi ti, ki so predlagali ukinitev sveta za varstvo okolja, so nas osebno hvalili. Poslanec SDS Rihard Braniselj je celo rekel, češ, če vas bomo potrebovali, vas bomo pač najeli.

Kam bi umestili Slovenijo v okoljskem pogledu?

Ta trenutek je zelo šibka. Minister Franc Bogovič se mi smili, ker je dobil z združitvijo kmetijstva in okolja tako široko obveznost. Enako kot minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk. Težko verjamem, da lahko en minister obvladuje tako širok spekter najbolj občutljive dejavnosti. Izobraževanje je kot velika ladja, tanker, ki ne more delati ovinkov sem in tja naenkrat, ampak počasi. In negativni učinki izobraževanja se vidijo šele čez leta. Ministrstvo mora zato načrtovati z občutkom in na dolgi rok. Enako je z okoljem. Koliko let se že pogovarjamo o kakovosti voda, o komunalnih odpadkih, o odlagališčih, a je učinek zelo majhen. Svet za varstvo okolja je posnel film Očistimo Slovenijo v enem dnevu, kjer se kaže nizka okoljska ozaveščenost sicer manjšine, divja odlagališča pa so raztresena po vsej Sloveniji. V njem so intervjuji, tudi s tujci.

Zanimivo je, kako počasno je vzgajanje ljudi, da spremenijo odnos do okolja. Toda tej državi trenutno intelektualci in tisti, ki se borijo za okolje, ne dišijo.

Že nekaj ministrom je spodrsnilo na kantah za smeti. Se lahko to zgodi tudi Francu Bogoviču?

Ni enostavno biti minister za okolje. Prvič zato, ker so se problemi tako močno nakopičili, da jih ni mogoče rešiti čez noč. Poleg tega je bilo okoljsko ministrstvo vedno na repu ministrstev po deležu denarja v državnem proračunu. Tako imamo premalo inšpektorjev in vsi pljuvajo po njih, kako so neučinkoviti, tisti, ki hočejo onesnaževati, pa vedo, da inšpektorjev ni, zato si to drznejo. Po drugi strani imamo 211 občin. To je 211 piskrčkov, ki vsak dela zase, okoljski problemi pa so izrazito medregionalni, ne le medobčinski. Zato je dogovarjanje o prijaznem razvoju okolja zgodba, ki se ne more srečno končati.

Odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč se zdaj zaračunava tudi za stavbna zemljišča, torej za tista, ki se jim je namenska raba že spremenila, dejanska raba pa je bila še vedno kmetijska. Kako je to mogoče?

V 80. letih prejšnjega stoletja so občine načrtovale dolgoročni razvoj in so v svoje prostorske načrte zajele ogromne površine, na katerih bi gradile. To je bila pogoltnost brez primere, a ker razvoja ni bilo, se je na teh zemljiščih še naprej kmetovalo, zato smo predlagali, da bi občine del teh zemljišč formalno vrnile kmetijstvu in bi morda dobile kje kakšne odpustke pri nekaterih manj vrednih zemljiščih, da bi lahko tam gradile. Vse to bi se v nastajajočem zakonu dalo rešiti. A je za to potreben premislek, ne pa da na vrat na nos spreminjamo zakon.

Tistim, ki so lani uvedeno odškodnino zaradi pozidave kmetijskih zemljišč že plačali, jo bodo vrnili, če po novem zakonu ne bi bili zavezanci za plačilo, oziroma jim bodo vrnili razliko, saj bo odškodnina po novem nižja. Pravniki menijo, da bi bili ti ljudje v nasprotnem primeru v neenakopravnem položaju s tistimi, ki bodo po novem plačevali precej nižjo odškodnino. Kaj menite o tem?

Če je ta oblast ugotovila, da je bil zakon o kmetijskih zemljiščih lani narobe napisan, bi bilo res krivično, če bi eni plačali bistveno več od drugih. Toda ravno ta primer kaže na anahronizem hitrega sprejemanja zakonov, saj morajo poslanci zdaj popravljati posledice svoje ihte ob lanski spremembi istega zakona.

Me pa skrbi, ker naših poslancev ne gane, da imamo najmanj njiv in vrtov na prebivalca v Evropi. Kmetijsko zemljišče nastaja več tisoč let, zato poslanec ne more imeti tega privilegija, da odloča o usodi te naravne dobrine, ki je ima Slovenija tako malo. Te pravice mu ustava ne daje. Njen 71. člen ščiti najboljša kmetijska zemljišča, vendar ni v preambulah novele zakona o kmetijskih zemljiščih niti enkrat omenjen. To pomeni, da gre za politično akcijo. A sem prepričan, da bo zakon o kmetijskih zemljiščih, ker ga spreminjajo na hitro, pokazal zobe in ga bodo morali čez kako leto spet spremeniti.