V spletni enciklopediji je mogoče najti več kot 170 imen športnikov in športnic, ki so javno priznali svojo istospolno usmerjenost. Med njimi ni nikogar iz Slovenije. Je v Sloveniji šport družbeno polje, ki je preveč ksenofobno za kaj takšnega? "Morda je nekaj razlogov tudi v nacionalnem karakterju, ampak glavne je treba iskati na osebni ravni. Morda se nihče od slovenskih istospolnih športnikov javno ne razkrije, ker ne vidijo pametnega razloga za to in jim zadostuje, če za njihovo spolno usmerjenost ve le najožji krog družine in prijateljev," meni športni filozof Milan Hosta, ki se ukvarja tudi s to tematiko, a dodaja, da je v slovenski družbi vidno kar nekaj ksenofobije: "Imamo neko fiksno idejo o slovenski čistosti, kar so zgolj iluzije. Po drugi strani je bila Slovenija pribežališče mnogim homoseksualcem s področja bivše Jugoslavije. Zato ne bi rekel, da smo strogo konservativna družba."

Minuli mesec so na fakulteti za šport v okviru akcije Nogomet enakosti priredili razstavo na temo homoseksualnosti v športu. Na njej je bilo mogoče videti teniške igralke, Billie Jean King, Martino Navratilovo in Amelie Mauresmo, skakalca v vodo Grega Luganisa, nogometnega sodnika Johna Blankensteina... Našteti in še mnogi drugi skušajo biti vzor ljudem tudi zaradi svojega pogleda na svet, ne le zaradi športnih dosežkov. "V tekmovalnem smislu ni pomembno, kakšne spolne usmerjenosti je športnik ali športnica. To je pomembno z drugega vidika. Ko športniki govorijo o tem, pokažejo, da se šport ne konča s tekmo, ampak da nosijo s seboj socialni kapital tudi zunaj igrišča. Zato je pomembno, da se športniki borijo proti predsodkom in ksenofobnim izpadom."

Nogomet in homoerotika

V teh dneh, ko v Ukrajini in na Poljskem poteka evropsko prvenstvo v nogometu, je mogoče videti dve nasprotji. Na eni strani slike borbenih in agresivnih bojevnikov, ki se v službi svoje domovine potegujejo za zmage, na drugi pa objeme in poljube, ki si jih delijo, ko dosežejo zadetek ali napredujejo v naslednji krog tekmovanja. Da v nogometu ne manjka homoerotičnih elementov, čeprav v njem prevladuje mačističen diskurz, je staro dejstvo. V nogometu in tudi drugih ekipnih športih se, kot pravi Hosta, jasno vidi, kako moški, predvsem ko slavijo uspehe, občudujejo telesa soigralcev. Ker to v nekaterih kulturah velja za nesprejemljivo, marsikdo ob tem zamiži in se osredotoči zgolj na moško plat, žensko pa potisne v ozadje. Hosta je postregel s primerom nekega japonskega športnika, ki je zmagal na olimpijskih igrah: "Potočil je nekaj solz, a z zelo težkim srcem. Ravno zato, ker se to v njihovi kulturi ne dela." Od tu pa ni daleč do homofobije: "Namesto da bi si priznali, da ni nič narobe s tem, če občuduješ močne mišice drugega moškega, gremo v drugo smer, proti homofobni retoriki. Gre za zanikanje ženske strani, ki je očitna. Vedno sta prisotni obe plati. V tekmovalnem športu prevladuje moška, kar pa ne pomeni, da ženske plati ni."