Njihovi prebivalci morajo za vsak poseg v naselju ali na svoji hiši Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije zaprositi za sicer brezplačne kulturnovarstvene pogoje in soglasje, vzdrževalna dela pa pravočasno prijaviti. Pa čeprav želijo samo prebarvati okna, namestiti zvonec ali klimatsko napravo. Podatek, da na zavodu na leto izdajo okoli 8000 pogojev in soglasij, pove, da jih to stori le peščica.

Ali bo naselje ohranjalo svojo podobo, je tako bolj ali manj odvisno od zavesti prebivalcev. Daniela Tomšič, generalna konservatorka na zavodu, pojasnjuje, da se v sklopu naselbinskega spomenika varuje naselje kot celota: tudi ulice, trge, razporeditev stavb, ograje, vse do luči, klopi in cvetličnih korit. Pri stavbah najbolj čuvajo fasade, strehe, okna in vrata. Koliko bodo lahko prebivalci v zaščitenem naselju obnavljali, prenavljali in gradili, pa je odvisno od varstvenega režima spomenika. "Ta pa je različen od mesta do mesta, od vasi do vasi in od spomenika do spomenika," pravi Tomšičeva. Tako bi denimo na Ptuju ali v Škofji Loki izjemno težko dovolili spremembe na strehah, saj so te zelo razpoznaven element kraja, ponekod drugod bi nekaj strešnih oken, frčad in ugreznjenih streh kraj še prenesel.

Prav slednje, ko nekomu dovolijo, drugemu pa ne, med prebivalci navadno sproža največ nejevolje in zamer. "Naj se odločijo, ali bodo dovolili vsem ali nikomur," pravi Metka Kavčič iz Krope, najstarejšega zaščitenega naselja. Enega večjih problemov pri njih imajo mladi, ki bi si želeli urediti podstrešna stanovanja. Če ne gre, odidejo, pravi Kavčičeva. "Ali bomo neki poseg dovolili, je odvisno od tega, koliko je hiša izpostavljena, kako kakovostna je in ali je streha izjemno pomembna v sklopu zavarovane dediščine," odgovarja Tomšičeva. Dodaja, da pri adaptacijah poskušajo ohraniti osrednjo fasado, na stranskih pa puščajo več svobode. In klimatska naprava? "Lahko," pravi, vendar na zadnjo fasado ali na podstrešje. Od prebivalcev je pogosto slišati tudi to, da zavod samo zahteva in s tem draži obnovo, daje pa nič. Da je obnova zaradi zahtev res nekoliko dražja, priznava tudi konservatorka, a dodaja, da bi bili stroški lahko veliko manjši, če bi objekte redno vzdrževali. In še: zavod res nima denarja za to, so pa za obnove na voljo sredstva razpisov ministrstva za kulturo, ministrstva za kmetijstvo, razpisi občin in evropska sredstva, našteje predsednica delovne skupine za naselbinsko dediščino na zavodu mag. Zvezdana Koželj.

"Redki so tisti, ki se držijo vseh pogojev in redki so tisti, ki se ne držijo ničesar," odgovarja glavna konservatorka na vprašanje, koliko se ljudje njihovih navodil dejansko držijo. Največ težav imajo s tistimi, ki hiše in kraje obnavljajo, ne da bi prej prosili za soglasje. Slednje zelo hitro na terenu odkrijejo konservatorji, sem in tja jih kdo prijavi. Na zavodu se na leto srečajo približno s 100 primeri, ko so lastniki močno zaobšli soglasje ali gradbeno dovoljenje ali pa zanj sploh niso zaprosili. Od slednjih zavod ali inšpekcijske službe zahtevajo, da napake popravijo. Pri najbolj vztrajnih, ki tega nikakor nočejo storiti sami, lahko na njihove stroške to naredi zavod. A ker slednji denarja za to nima, se kaj takega še ni zgodilo. Na odobritev državnega denarja pri ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport trenutno čaka nekaj čez 10 primerov. A ob varčevalnih ukrepih bodo najbrž na koncu zmagali lastniki. Ostale pa jim bodo črnograditeljske zaznambe v zemljiški knjigi.

Na zavodu zagotavljajo, da stopajo v korak s časom in iščejo kompromise med varovanjem dediščine in sodobnim načinom življenja. S sodobnimi trendi pa se soočajo tudi sami; če so se pred desetletjem najpogosteje ukvarjali z motečimi veleplakati, imajo danes pred sabo novo nalogo - sončne kolektorje. "Pravkar oblikujemo merila zanje. Vemo, da tega ne moremo ustaviti, prav tako pa tudi ne moremo pustiti, da se to nekontrolirano razvija," zaključi Tomšičeva.