Po njegovem bi moralo biti varstvo kmetijskih zemljišč zagotovljeno prej, na ravni načrtovanja prostora, in ne šele ob spreminjanju njihove namembnosti. "Ko so stvari tako daleč, da se že kupujejo zemljišča, je za varstvo prepozno. Zato so odškodnine v tem primeru nesistemske, ne prispevajo k varstvu zemljišč. Pomenijo samo obremenitev investitorjev." Marušič ocenjuje, da je treba sistem varstva kmetijskih zemljišč korenito spremeniti in ga postaviti na nove temelje.
"Kmetijski sektor problem varstva kmetijskih zemljišč v resnici izkorišča za sektorski nadzor - za prisvajanje pravice do urejanja prostora, kot si ga je v preteklosti gozdarstvo za gozdni prostor in kot si ga sedaj prisvaja naravovarstvo. Naravovarstvo si je v zadnjih letih znotraj enakega sistema kot kmetijski sektor, ki je izsiljeval neko predpravico za odločitev o rabi zemljišč, uzurpiralo odločanje o rabi več kot 35 odstotkov Slovenije. Naj samo omenim zastoj zaradi tega pri reševanju prometnih zamaškov pri Škofljici. Rešitev je odvisna od ozkih interesnih skupin, ki so svoje 'normativne principe' posplošile s tem, da so jih deklarirale kot 'vrednote'. Mislim, da so to najhujše 'privatizacije', ki jih doživlja slovenski prostor. Posameznim družbenim skupinam omogočajo nadzor nad prostorom in tem potem sledijo različni špekulanti," je kritičen Marušič.
Ocenjuje, da tudi odprava odškodnin za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč problema ne bo rešila: "Uredi ga lahko le rehabilitacija prostorskega načrtovanja, a ne v režiji kmetijskega sektorja." Marušič se strinja, da gre pri predlogu za odpravo odškodnin najbrž za pomoč špekulantom z zemljišči, ki jim odškodnine podražijo zemljišča in posledično zmanjšajo možnosti večjega zaslužka. "A sam mislim, da odškodnine preprosto niso pravo orodje, s katerim bi bodisi preprečevali špekulacije bodisi varovali kmetijska zemljišča. Rešitev za zemljiške špekulacije bi bila, da rento, ki nastane s spremembo namembnosti zemljišča, pobere država ali lokalna skupnost kot davščino ali kako drugače. Toda ne z izgovorom, da je to odškodnina za kmetijsko zemljišče. Čisto preprosto: razliko v ceni med navadnim in pozidljivim zemljiščem mora pobrati država, ker je ona zaslužna za posebno ekonomsko prednost neke lokacije, ne pa lastnik zemljišča. Ta razlika - renta je pač nastala zaradi take ali drugačne izjemnosti ali redkosti lokacije - ne bi smela oditi v zasebne žepe, tudi lastnikom ne, pa čeprav imajo zemljišče v posesti že od zemljiške odveze naprej. Oni niso ničesar naredili za izjemnost lokacije, za kar bi si, če bi kaj naredili, lahko zaslužili plačilo," navaja Marušič.
Zato meni, da odškodnine niso smiseln mehanizem, posebej, če se računajo na osnovi kakovosti kmetijskega zemljišča. "Razlike v ceni ne ustvarja (kmetijska) kakovost zemljišča (zato ni smiselna odškodnina, ki naj izgubo nadomesti), temveč prostorske okoliščine (zazidljivost, opremljenost z infrastrukturo, bližina urbanih centrov, drugi lokacijski kriteriji, stroški urejanja zemljišča, prostorski načrt in z njim opredeljena zazidljivost itd.), za katere je zaslužna skupnost, ne lastnik zemljišča, niti kmetijski ali kateri koli drugi sektor. Zato bi razliko v ceni morala pobirati država - integralni proračun. To bi bilo edino pošteno in prav. Tudi v kapitalizmu," sklene dr. Marušič.
