Drugi maj ostaja državni praznik in dela prost dan. Ko je vlada predlagala ukinitev tega "podaljška" delavskega praznika in obenem tudi ukinitev prazničnega 2. januarja, so v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije skočili na noge. Opozorili so, da bi dva delovna dneva več služila zgolj povečevanju dobička lastnikov kapitala, ki naj bi tako "zaslužili" šestdeset milijonov evrov. V državnem proračunu naj bi pri tem ostalo "statističnih" 1,45 milijona evrov, vendar je zaradi prepletenih učinkov - denimo na turizem, ki bi dva počitniška dneva izgubil - o končni številki težko govoriti. Predsednik ZSSS Dušan Semolič je spomnil, da delavci v Sloveniji na leto skupno delajo približno dvanajst milijonov nadur, pri čemer jih veliko ni plačanih. Dejal je, da več kot osemindvajset odstotkov slovenskih delavcev za plačano in neplačano delo porabi več kot sedemdeset ur na teden, medtem ko uradno delovni teden šteje štirideset ur.
Povojni koledar
Glede na to, da je tudi zakonsko predpisano dopustovanje postavljeno sorazmerno nizko, saj država predpisuje le dvajset dni dopusta na leto, bi zmanjšanje dela prostih dni s trinajstih na enajst pomenilo, da bi bil odškrnjen velik delež prostega časa sicer delovno visoko obremenjenim slovenskim delavcem. Po dostopnih podatkih o praznikih in dela prostih dnevih drugod v EU se slovenski prosti dnevi približno ujemajo z evropskim povprečjem in niso ekscesni. Res pa je tudi, da sta prosta drugi januar in drugi maj v Evropi posebnost. Drugi maj ni prost dan v nobeni od članic EU, na drugi januar pa so delavci doma le še v Bolgariji in Veliki Britaniji. Še bolj je zanimiva situacija na Danskem, Nizozemskem in Irskem, kjer delajo celo na prvi maj. Enako velja za Veliko Britanijo.
Zgodovinar gospodarskih in socialnih odnosov dr. Žarko Lazarević z ljubljanskega Inštituta za novejšo zgodovino (INZ) pravi, da sta bila drugi januar in drugi maj v Sloveniji uveljavljena kot zamenjavi. Drugi maj je bil pri nas po drugi svetovni vojni, ko so oblast prevzeli komunisti, uveden kot zamenjava za veliko noč, drugi januar pa kot zamenjava za božič. "Prvi maj je mednarodni praznik, ki ga praznujejo skoraj vse države. Izborjen je bil v velikem delavskem boju. Medtem pa drugi maj nima posebne ideološke konotacije, zato ne verjamem, da bi njegova ukinitev naletela na hujši odpor," meni Lazarević. O prehodu iz katoliškega v komunistični delovni ritem po drugi svetovni vojni je govoril tudi dr. Aleš Gabrič, ki na INZ proučuje kulturnopolitično zgodovino Slovenije. Opozoril je, da se skozi praznike uveljavljajo ideološka načela vsakokratne oblasti. Z Lazarevićem sta se strinjala, da se je treba za razumevanje razmerja med današnjimi cerkvenimi in posvetnimi slovenskimi prazniki ozreti v povojni čas. Gabrič v enem od svojih člankov na to temo piše, da so pred drugo svetovno vojno prazniki večinoma zaznamovali verske dogodke ali pa so bili vezani na kraljevsko družino Karđorđevićev. Teh zadnjih po vojni ni bilo težko potisniti v pozabo, "odprlo pa se je vprašanje, kaj storiti s prazniki, ki so izhajali iz krščanskih duhovnih obzorij," piše Gabrič.
Prvi november je ostal
Komunistična oblast se prenove ni lotila z naglico, temveč je v prvih povojnih letih na praznični koledar še uvrščala krščanske praznike, saj si ni želela ljudskega revolta. Obenem pa je začela tiste delavce, ki so praznovali krščanske praznike, stigmatizirati. Tako je bila že decembra leta 1945 uveljavljena uredba, da delavcem na božič sicer ni treba priti na delo, vendar za ta dan tudi plač ne bodo dobili, če bodo na delo prišli, pa bodo dobili tudi plačo. Na prazničnem koledarju so se tedaj pojavili novi prazniki, 1. maj, praznik dela, 29. november, dan republike, in 27. april, dan OF. Te praznike so izrazito favorizirali tudi mediji, piše Gabrič. Medtem krščanskih praznikov v javnosti ni omenjal nihče. Leta 1948, po nekaj letih konceptualne zmede, je s prazničnega koledarja uradno izpadel velikonočni ponedeljek, ohranila pa sta se božični dan in 1. november. Vendar ta ni več označeval "vseh svetih", temveč spomin na padle "tovariše". "Prvi november je bil tako velika tradicija, da ga tudi komunistična oblast ni odpravila," se pridružuje Lazarević. Pri tem pa ni imela težav s spreminjanjem namembnosti praznika. "Spomin na mrtve so spremenili v nevtralen pojem, res pa je, da se vseh mrtvih ni smelo obeleževati na enak način," spominja Lazarević. V policijskih zapisih je ostalo ohranjeno, da je oblast sankcionirala prižiganje sveč ob breznih, v katere so bili vrženi ubiti v povojnih pobojih.
Sicer je povečevanje količine dopusta, kar so pravzaprav bili novi državni prazniki, sestavni del države blagostanja, ki se je izrazito uveljavljala v Evropi po drugi svetovni vojni, opozarja Lazarević. "Kakor so se širile socialne pravice, se je širil tudi prosti čas. Zato odprava praznikov ne pomeni nič drugega kot to, da boste za enak denar delali dlje."
