Pred dobrim tednom dni je na tekmi smučarskega krosa umrl Nick Zoricic. Si ob tragičnih novicah s športnih prizorišč rečete, da je šlo za nesrečo, ki se lahko zgodi kjer koli, ali gre za širšo problematiko, povezano s sistemom športnih tekmovanj?

Vedno znova se zgrozim, ko se kaj takšnega zgodi, kajti nekatere stvari so šle v ekstreme. Po drugi strani drži, da se nesreča lahko zgodi tudi kje drugje. Vprašanje je, ali so na tekmovanjih na organizirani ravni res potrebna tveganja. Bolj gledam s stališča, da gre za nepotrebno tveganje. Sicer ne vem, kako je v konkretnem primeru, ampak šport mnogim niti ne pomeni sredstva za preživetje, kajti gre za discipline, kjer fantje ne zaslužijo dovolj. Na to potem lahko pogledamo kot na nepotrebno tveganje. Podobno je pri alpinistih. Očitno je nekaj v človeku, da ga vleče v ekstremne situacije. Problem je večplasten, sam pa sem vedno znova zgrožen.

Se udeleženci, tako športniki kot organizatorji, v disciplinah, ki spadajo med nevarnejše, dovolj zavedajo, kakšne posledice ima lahko nesreča oziroma ali naredijo dovolj za to, da nesreč ne bi bilo?

Mislim, da se. Občasno pride do nesreč in takrat vsi vidijo, kako so stvari ranljive. Mladi fantje in dekleta s hitrostjo sto kilometrov na uro smučajo zgolj v tankem kombinezonu in s čelado, drugi skačejo dvesto metrov daleč. Le nekaj nepredvidenega se dogodi, pa se zgodi nesreča. Točno se vidi, kako težko je obvladati telo v nepredvidljivih okoliščinah, posledice pa so lahko usodne. Sporno je, da organizatorji tekem in institucije, ki stojijo za športom, dopuščajo, da športniki smučajo tako hitro oziroma tekmujejo v nevarnih okoliščinah. Nisem zgrožen nad športnikom, ampak sem bolj nad funkcionarji in zvezami, ki jim to omogočajo. Zakaj so tako daleč pripeljali stvari, da smučarke že na treningih delajo počepe s 120 kilogrami na ramenih?

Bi zavrli razvoj športa, če bi tveganje omejili?

Vprašanje je, kaj je razvoj športa. Dajmo se raje vprašat, kaj je napredek za človeštvo. Napredovali smo v količini treninga, v materialih, a dvomim, da to kaj pomeni za napredek človeka. Tu leži etično vprašanje. Če bi bile hitrosti manjše, bi bilo morda to na prvi pogled manj spektakularno, a bi s tehnologijo tekmo lahko naredili bolj dramatično. Lahko bi smučali malo manj hitro, pa bi bila tekma vseeno zanimiva. V človeku je očitno neki nagon, da mu nikoli ni dovolj. To je zapisano v današnji potrošniški kulturi, vrhunskemu športu pa slogan hitreje, višje, močneje v genomu.

Je težava v tem, da za športniki stoji kapital?

To je eden od razlogov. Že v sedemdesetih letih so na univerzah v Jugoslaviji pisali knjige z naslovom "Ali šport ubija?". Športniki so že takrat na terenu umirali. Športna znanost je predvsem v službi rezultata in tako hodi z roko v rokah z raznimi institucijami. Zelo težko je pogledati, na kakšnih temeljih stojiš in jih potem spodkopavati. Jaz prihajam s polja filozofije in etike športa, zato nimam zadržkov pri odpiranju teh vprašanj. Država bo malokdaj razpisala sredstva za raziskovalno nalogo, da bomo ugotovili, koliko šport škoduje ljudem. Vprašanj, ki so povezana z zdravstvenim stanjem športnikov po karierah, se ne odpira. Tisti, ki je v športu, jih ne bo odpiral, ker bo samemu sebi pljuval v skledo. To je tista hrbtna stran, ki ji moramo postaviti ogledalo, ne pa si zatiskati oči.

Poraja se vprašanje, v čem je smisel športa.

Več jih je. V vrhunskem športu velja logika višje, hitreje, močneje. Ampak vendarle dajmo postaviti omejitve, da ne bo prihajalo do takih stvari. V rekreaciji obstaja druga logika. Tam smrti ni toliko, a jih tudi je nekaj, kajti rekreativci pretiravajo in si pomagajo z raznimi dodatki. Tema smrt v športu oziroma smrt zaradi športa je premalo obravnavana.

Precej je tudi primerov, ko so športniki umrli zaradi zastoja srca. Je potrebnega več medicinskega nadzora?

Športnikom bi morali zagotoviti zdravstveni pregled, ki mu pove, ali se lahko ukvarja z vrhunskim športom ali ne. Gre za velike telesne napore, zato mora biti preventiva urejena na nacionalni ravni.